(INTERVJU) Valerija Skrinjar - Valči: O tovarištvu nismo govorili, smo ga pa živeli. Vsak dan

Pravite, da se, kjer se zaključi film Preboj, za vas zgodba o bitki na Menini planini ni končala.
Ne. Ko smo prišli v dolino, so nas čudno gledali: "Joj, a veste, da vas v Kamniku in Tuhinju čakajo? S kamioni, da vas ujetnike odpeljejo. In v Kamniku so tudi vislice, da vas nekaj takoj obesijo."
Ljudje niso verjeli, da smo res živi prišli s planine. Videli so množico Nemcev, ki je šla gor. In čisto blizu Češnjic, kjer smo šli mi, je bila topovska baterija. Poslušali smo: "Eins, zwei, drei: Feuer frei!" (En, dva, tri: Ogenj!, op.p.) Dum dum dum dum dum so padale granate. Ko smo bili na Šipku, je tolklo non-stop. A ne po nas. Po svojih so udarjali. Ker nihče ni niti v snu verjel, da je možno priti iz obroča. Tam v Gabrju smo nato ostali nekaj časa.
Koliko časa je trajala bitka?
Tri dni smo bili ujeti v obroču. Bili smo na Menini, pa smo se hoteli prebiti do Savinjske doline. Pridemo do tja, pa je bila zaseda in smo se obrnili nazaj. Drugo noč smo se hoteli prebiti na Črnivec, a ko pridemo do tja, zelo zaropota in se vrnemo. Bili smo lačni. Nismo bili oblečeni, kot je v filmu. In čevlji … moje čevlje, noge so bile ozeble. Ves čas so bile mokre, celo zimo.
Ko smo prišli z Menine, smo najprej čakali pri drči. Spomnim se, da me je tedaj prvič obšla misel in strah, da bomo sedaj malo počakali, potem pa šli nazaj na Menino. A je bil vendar nato ukaz, da se razmaknemo v najstrožji tišini. Šli smo čez travnik, cesto, še en travnik, pa nato čez Tuhinjščico, ki ni velika reka, a bil je marec, sneg se je topil in bila mi je do kolen. Potem smo šli še naprej in takrat ne misliš na čevlje. Ves čas smo bili mokrih nog. Nekje na štajersko-zasavski strani smo bili, delala sem kot šifrantka pri štabu in tako sedela pri peči, ko je prišel do mene zdravnik in fant z lovorjem vode.
"Tovarišica, sezuj se."
Čevlji so imeli že čisto tanek podplat. Ko snamem nogavice, je šlo z njimi z nog tudi malo kože. Še po vojni mi je teklo iz pete zaradi ozeblin. A na mladem se vse zaceli. V lovor so mi dali malo hipermangana, ki je bilo glavno razkužilo, ki smo ga uporabljali. Potem pa sem dobila bele volnene vojaške nogavice, ki sem jih nosila vse do konca vojne. Prišle so iz paketa iz Amerike. Kot novi vojaški čevlji. Nekaj številk preveliki, a mehki. Še sedaj čutim udobje in mehkobo suhih nogavic in čevljev, ki sem jih dobila. In smo šli naprej. Do konca vojne, dokler nisem prišla nazaj domov.