(INTERVJU) Glorija Lorenci: Vse je, kot mora biti. Še vedno smo mi

Pri Glorijinem upovedovanju krhkosti pa je pomembno še nekaj: z dostojanstvom, ki ga izkazuje ljudem in naravi, kaže, da ranljivost ni slabost in da največja trdoživost prebiva v najbolj nežnih in nezaščitenih bitjih. Nikoli se ni tiščala v ospredje ali hodila po oblakih, pravijo tisti, ki so se od nje učili in ki jim je vzornica. Ni nas malo! Ker resnični veličini pač ni treba žarometov ...

Novinarsko delo se mi zdi zahtevno že zato, ker kot novinar neprestano vstopaš v odnose. Pod tvojo perutjo je zraslo tudi ogromno Večerovih novinarjev. Kako danes, po letih dela, doživljaš te odnose, to vzajemno rast?

"V odnose vstopamo celo življenje, hvala bogu, ne glede na to, kaj počnemo, smo novinarji ali pleskarji, itak je to osnovna človeška potreba, enako kot voda, kot zrak. Ne glede na to, da je 'mi' že dobra tri desetletja popolnoma iz mode - saj poznaš te mantre 'ti si pomemben', 'imej se rad', 'misli najprej nase' … - so v vseh nas neke kamrice, ki jih niti črni petek s strašnimi popusti ne more zapolniti. Samo na relaciji od mene k tebi in nazaj sem lahko varna pred izpraznjenostjo. Ampak najbrž govoriva o tem, kako važni so odnosi v uredništvu in seveda do sogovornikov, s katerimi se srečuješ pri delu. Imela sem srečo, da sem kot mlada novinarka imela okrog sebe dosti ljudi, ki so bili dobri novinarji - jasno, da govorim o obeh spolih - in sijajni ljudje hkrati. Kaj češ lepšega, da napreduješ! Ko sem recimo prebrala reportažo Jelke Šprogar ali pa denimo Janeza Cundriča, sem si preprosto želela biti enako dobra. Še danes lahko zrecitiram nekaj naslovov Jelkinih člankov, imela je neverjeten smisel zanje. In kar se mi zdi pomembno - nikoli niso obljubljali več, kot je bilo pod njimi zapisano. V današnji 'ekonomiji klikov' vidim skoraj stalno prakso, da naslov namiguje na veliko več, kot potem v članku prebereš, nemalokrat naslov celo namerno zavaja. 'Vlada uvedla lockdown za necepljene!' Odpreš članek in vidiš, da gre za vlado v Singapurju. Enostavno sem se odločila, da spletnih portalov, ki običajno na tak način lovijo bralce, ne odpiram več. Kot tudi ne tistih, ki plenijo pozornost s sovražnim govorom, sramotenjem in napadanjem ljudi, ki niso 'naši' … Pa če me še tako muči firbec, mojega klika ne boste imeli.

Da se vrnem … Skoraj nemogoče je, da se ob dobrih kolegih ne bi nalezel njihovega dobrega 'virusa', in potem je skoraj nujno, da to širiš naprej, ko postajaš star novinar. Samo spomniti se je treba, kako prestrašen in negotov si bil na začetku, četudi si se trudil to skriti. Stvar deluje - ko si ti prijazen do ljudi, dobiš prijaznost nazaj, izjemno redko je bilo drugače. Navsezadnje s sodelavci preživimo več časa kot z družino, ne znam si predstavljati, da bi šla z odporom v službo, ker tam vladajo slabi odnosi, ker je tam nekdo, ki ga ne prenašam. Zdaj smo že nekaj let vsi, ki delamo časopis, v skupnem prostoru, v t. i. open spaceu - ja, kdo bi takrat predvidel korono - kar zna biti hudo naporno, ko se je treba skoncentrirati na pisanje, a ko se ena stran našega vesolja kot nora reži domislicam, ki padajo druga za drugo, si mislim: vse je, kot mora biti, še vedno smo 'mi'. In dokler je tako, kar pozabiš, da si moraš snemalnik kupiti iz svojega žepa, četudi ga potrebuješ izključno za službo, in da se ne smeš na stolu nasloniti nazaj, če se nočeš zaradi polomljenega naslonjala zvrniti na tla."

Pa odnos s sogovorniki?

"Tu pa je recept zelo preprost - spoštovanje do sogovornika se kaže v tem, da se izjemno dobro podučiš o njegovem delu, o tem, o čemer ga boš spraševal. Noben novinar ne ve vsega o vsem, vsak pa ve nekaj o skoraj vsem. 'Nekaj' pa je hudo premalo za intervju, torej se zakoplješ v splet, prebereš vse, kar je mogoče, greš tudi v knjižnico, če je treba, in se temeljito pripraviš. Meni je zelo rasel špeh, ko mi je pred časom naša znanstvenica svetovnega ranga rekla, da se najraje pogovarja z Večerovimi novinarji, ker se najbolje pripravijo na pogovor. Da ima premalo časa odgovarjati na vprašanja, na katera je že neštetokrat odgovorila.

Pred leti, se spomnim, sem bila v vasici Socka. Na tem območju je bila incidenca raka zelo visoka, najvišja v Sloveniji, in krajani so se bali, da je to zaradi kancerogenega pesticida dicofola, ki je bil uporabljen na hmeljiščih okrog Socke. Zbrali so se strokovnjaki različnih profesij, da bi odgovarjali na njihova vprašanja, tudi novinarji smo bili tam. Na lastna ušesa sem slišala kolega z ene od 'velikih' televizij, da je strokovnjaku za pesticide dejal: 'Povejte mi, kaj vas naj vprašam, ker ne vem nič o tem.' Takrat me je bilo kar malo sram svojega poklica. Kasneje sem pomislila, da kolegu delam krivico. Da je morda žrtev kadrovske podhranjenosti v službi in je dobil v zadnjem trenutku nalogo, da gre v Socko. Da se ni imel časa pripraviti. Če je bilo v resnici tako, si ne znam predstavljati, kako težko je biti v taki vlogi. Odkar sem novinarka, vsaj dvakrat na leto sanjam, da sedim pred intervjuvancem in nimam pojma, kdo je, in še manj vem, kaj naj ga vprašam. To je nočna mora, iz katere se zbudim čisto panična. Zdaj pa si predstavljaj, da se ti to resnično zgodi. Srečkovička sem, ker sem bila skorajda celih trideset let v tedniškem pogonu, kar pomeni, da sem imela vsaj dan, če ne dva ali celo tri dni časa, da se pripravim na intervju. Mislim, da kvaliteto novinarstva zelo najeda prav to, da se z mladimi novinarji ravna po principu 'vržem te v vodo, zdaj pa plavaj'. Mi lahko še tako vpijemo, da je pomembno kvalitetno novinarstvo, a resnica tega časa je, da je lastnikom medijev pomemben dobiček. Ki bo seveda večji, če je zaposlenih manj. Če je zaposlenih premalo, mora novinar delati kot po tekočem traku, kot da dela čevlje. Ampak vzeti si čas za članek ni izguba časa. Pisati brez nujno potrebnega premisleka te lahko zapelje v past, da delček resnice, ki jo imaš o neki stvari, razglasiš za celotno resnico."

Kolegi mi pripovedujejo, da so se v časih Večerove mentorske šole reportaže delale tudi po več dni. Recimo tista, za katero so se mladi novinarji po stari cesti odpravili do Obale in pot žmahtno predstavili v prispevku ...

"To so stvari, ki si jih moramo vrniti. Včasih so rekli, da je reportaža kraljica novinarskih zvrsti. Če rad pripoveduješ zgodbe, je reportaža tako in tako tisto, česar se veseliš. Če imaš malo občutka za detajle, ki so pri reportaži pomembni, če imaš občutek za jezik in pa zgodbo, za katero veš, da jo bodo ljudje radi brali, je to zmagovalni paket. Reportaža nastaja podobno kot v literaturi kratka zgodba, s to razliko, da morajo tvoja dejstva v reportaži držati. Največja napaka pri novinarskem pisanju je po mojem to, če ti hoče pisec vnaprej povedati, kaj naj čutiš. Še danes imaš naslove kot Šokirani boste, ko boste prebrali to in ono. Ne ti meni govoriti, kako naj se počutim! Za to se bom kot bralka odločila sama, ko bom besedilo prebrala. V reportaži lahko zgolj s tem, da imaš stil, da dobro opažaš in da znaš postavljati stavke, vzbudiš čustva. Prepričana sem, da bodo dobre reportaže vedno brane. Seveda pa so tudi v novinarstvu nekateri stereotipi, ki se jim moramo izogniti. Če recimo delaš z invalidom, v prispevku pa napišeš, da je ta človek od šestega leta prikovan na invalidski voziček, je tako upovedovanje, milo rečeno, netočno. Kako prikovan? To, da je invalid, je samo ena od njegovih lastnosti. Nič ni prikovan! To so floskule, ki se jim v reportaži lahko izogneš. Imeti moraš empatijo in občutljivost. Pa še to: ko pišeš reportažo, moraš biti zelo trezen in se ne iti literature, ker nismo literati. Oni pišejo za večnost, mi pa za danes ali največ za jutrišnji dan! Ko se tega zaveš, ko se strezniš - to so gotovo stvari, ki pridejo z leti - si tudi malo bolj ponižen v svojem poklicu. Da sebe torej ne vidiš kot tistega, ki stopa po oblakih, drugi pa so nekje daleč spodaj. Novinarji smo za dnevno uporabo, nič drugega."

Ta kratkotrajnost me včasih vznejevolji.

"(Smeh) Zato tudi ni čudno, da dosti novinarjev svoje kolumne izda v knjigi. To je mala želja po večnosti."

Ali dober novinar, kot si ga predstavljaš ti, v današnjih časih rine dalje ali počasi umira? Kaj je zate pravo novinarstvo?

"V življenju imam srečo, da sem delala pri tedniku 7 dni, potem na reportaži v Večeru in kasneje v uredništvu sobotne priloge. Vse te edicije so mi v bistvu omogočale, da sem si tako rekoč sama iskala svoje zgodbe in sogovornike. Še vedno mi je ideal novinarstva to, da lahko s svojo zgodbo komu spremeniš življenje na boljše. Mogoče povedana zgodba naredi boljše tudi ljudi okoli človeka, čigar zgodbo pripoveduješ. Naj ti povem kak konkreten primer. Spomnim se, da sem nekoč dobila informacijo, da v bloku brez dvigala v četrtem nadstropju živi mlada mamica samohranilka, ki je imela prometno nesrečo. Z avtom jo je nagazil pijan voznik in ostala je hroma. Njena deklica je takrat hodila v prvi ali drugi razred. Izvedela sem, da ta ženska že kako leto ni šla iz stanovanja, ker ni mogla. Šla sem k njej, bila je strašno optimistično bitje, bolelo pa jo je, da je hči tako rekoč skrbela zanjo in da je morala odrasti že pred puberteto. Sama sicer ne maram novinarstva, ki pritiska na žleze solznice - zgodba se da povedati tudi tako, da se človek, o katerem pišeš, ne počuti kot največji revež na svetu. Po objavi tega članka pa je prišel odziv z vseh strani - ženska je z zbiralno akcijo dobila avtomobil, prilagojen invalidom, z občine pa invalidom dostopno stanovanje. Življenje se ji je obrnilo na bolje. Ne vem, kaj drugega bi morala napisati, da bi mi bilo bolj pomembno od tega. Mogoče take zgodbe danes iščemo premalo. Idealno novinarstvo je zame tisto, ki ima moč, da stvari spreminja konkretno na boljše."

Je problematično, če novinarji zgodbe pokrivamo tudi zavoljo lastnega ega? Da jih torej jemljemo kot osebni projekt, kot osebni izziv?

"Mislim, da s tem ni nič narobe. Večji problem bi bil, če bi se takrat, ko postaneš novinar, naenkrat počutil 'izvoljenega'. To bi bil zame problematični ego. Da te pa nekaj nagovori do točke, ko stvar začneš raziskovati, pa je po mojem osnova novinarstva. Po eni strani moramo novinarji iti na bivanjsko periferijo - politika je seveda pomembna, a bojim se, da kot novinarji zelo pozabljamo na to, da stojimo za ljudi, ki nimajo besede. Stojimo za tiste, s katerimi se ne ukvarja nobena politika, ker zanjo niso relevantni. Pri tem pa moraš strašno paziti, da ohraniš človekovo dostojanstvo. Ni enostavno biti obstranec. In če se zaradi tvojega pisanja stvari v življenjih ljudi spremenijo na bolje, imaš po mojem vso pravico, da tvoj ego šprica levo in desno ..."

Kaj pa kompleks herojstva, ki se pojavlja?

"To so otroške bolezni novinarstva. Morda bi bilo malo drugače, če bi danes še obstajalo mentoriranje, kakršno je bilo nekoč, če bi obstajala institucionalna pomoč, kakršno je imel Večer. Jasno, novi časi in nove navade so, a vendar ... tudi najbolj izkušeni novinarji smo si članke nekoč dajali drug drugemu v branje. Danes za to ni časa. To je bila enostavno medsebojna pomoč, ki je članek izboljšala. Žal tudi na Večeru te šole ni več, konec koncev pa je iz nje izšla tretjina naših zaposlenih. Pri nas je bilo v začetku tako, da so bili mentorji le najboljši novinarji - Mirko Lorenci, moj pokojni mož, je znal mlade tako namamiti, da je bilo veselje gledati! Dragica Korade, vrhunska novinarka, je znala članek pogledati in je takoj vedela, kje bi se dalo še kaj popiliti. Škoda bi bilo reči, da so zlati časi mimo, dobre stvari so prinesla tudi zadnja leta. Jaz sem začela takrat, ko so bili kasetofoni višek tehnike. Moji starejši kolegi so jih belo gledali, kljub temu pa začetek tehnologizacije ni primerljiv z napredkom v zadnjem času. Zdaj je to razlika na stoto potenco! Česar bi se morali pri tem bati - konkretno pri pametnem telefonu - je, da so takšne tehnologije strašen predator dolgega časa. Tebi recimo ni nikoli dolgčas. Ko sedeš in čakaš na avtobus, vzameš v roke telefon in kaj preveriš. Danes ljudje nimamo več prostora za tisti ustvarjalni dolgčas, ko si sedel, gledal in začel razmišljati, ko si navijal svojo domišljijo in videl svet okrog sebe. Zdi se mi, da si težko dober novinar, kakor si ga sama predstavljam, če ne znaš dozirati tega, koliko si pri ekranu. Žlahtni dolgčas so nam vzele naprave! Novinar, ki je vedno ob ekranu, je zame kot zdravnik, h kateremu prideš in vidiš samo njegov profil, ker mora pet od sedmih minut, ko sta skupaj, gledali v računalnik. Novinar, ki v svet gleda skozi ekran, ne vidi stvari, o katerih je vredno pisati."

Kako v tem okviru razumeš dejstvo, da intervjuje z ministri in direktoricami danes delamo tudi 25-letni začetniki?

"Mislim, da bi bilo intervjuje s politiki ali komerkoli v tej sferi - to niti ni pomembno - najbolje delati v tandemu. Začetnik in njegov sodelavec, ki ima daljšo kilometrino. Ti lahko prineseš svežino in pogled mladih generacij, nekdo drug pa bo mogoče prej prepoznal manipuliranje. Če recimo pogledam Studio City, vidim, da celo starega mačka hoče naokrog prinesti recimo Počivalšek, ko ne odgovarja na njegova vprašanja, ampak govori zgolj o svojih uspehih. Dvakrat še lahko opozoriš, da ti sogovornik ni odgovoril na vprašanje, tretjič pa bo to že težje reči. Vsi visoki funkcionarji imajo za seboj uspešno šolo tega, kako komunicirati z novinarji, kot mlad novinar pa za seboj nimaš šole tega, kako govoriti z nekom, ki ti hoče prodati lepe stvari svojega resorja ali delovanja. Ker je starejši proti tebi avtoriteta - mlajši ko si, bolj močen bo ta občutek - hitro padeš v cikel, v katerem pogovor vodi sogovornik, ne pa novinar. Zdaj bi se spet lahko ustavili pri tem, da manjka ljudi in da je premalo časa za tako tandemsko delo. A pri tako pomembnih stvareh to ne bi smel biti problem ..."

Kako pa si dobila "trdo kožo", o kateri radi govorimo? V tem trenutku se mi zdi, da se moja ne bo otrdila nikoli …

"Najprej mora vsak od nas vedeti, da smo lahko, ko predstavljamo resnico, tudi zavedeni, da se lahko motimo, da nismo razumeli ... Pri pisanju se zmeraj odločaš in ne verjamem v to, da si objektiven. Ampak tvoje metode dela - torej obdelave informacij, dokazov, virov - morajo biti objektivne. Iskati izključno tiste vire, ki bodo potrdili tvoje lastno stališče, da ga lahko predstaviš kot objektivno, se mi zdi nepošteno. In ker nikakor nismo blagoslovljeni s tem, da bi bili nezmotljivi, obstaja opravičilo. Trda koža? No, odkar obstajajo socialna omrežja, najbrž ni človeka na njih, ki ga ne bi kdo poskušal popljuvati, diskvalificirati, sramotiti. Samo tarče se spreminjajo - enkrat je ena profesija, ena inštitucija bolj na udaru, drugič druga, v avtoritarnem režimu pa itak pridejo na vrsto vse, ki so bistvene za demokracijo. Brez novinarske glasnosti demokracije ni. Najbrž se vi, mladi novinarji, težje soočate z žaljivkami, ki jih predvsem anonimneži trosijo pod članke, ampak slej ko prej prideš do tega, da ti izbljuvki pravzaprav niso vredni tvoje pozornosti, kaj šele slabe volje. To so malenkosti, s katerimi se pač srečujemo pri svojem delu. Ni drame."

Ko sama pomislim na obdobje pred pičlimi štirimi leti, ko sem začela delati v novinarstvu, se spominjam predvsem metuljčkov v trebuhu pred objavo vsakega prispevka. Ali se ti pred objavo članka še zmerom veseliš?

"Kaj metuljčki! Ko je bil objavljen moj prvi članek, se mi je zdelo, da se mora začeti novo štetje let, anno Domini pa lahko kar ukinemo. Dobro, zdaj se malo hecam, ampak hudo daleč od resnice ni. Sčasoma se strezniš, ker s tako (samo)pomembnostjo res ni mogoče živeti, mi je pa všeč, da se to navdušenje nad prvimi članki nadaljuje iz roda v rod. In ja, še vedno sem vesela, ko dam od sebe kaj dobrega, pravzaprav - če govoriva o intervjujih - sem vesela že takrat, ko grem od dobrega sogovornika."