(INTERVJU) Jelko Kacin: Ko te povabijo na pomoč, odgovor ne ne obstaja

Kako živite te dni?
"Živim zelo intenzivno, na mnogih krajih, na številnih sestankih, v tiskovnem središču vlade in po novem v Cankarjevem domu. Pisarne zase in sodelavce imam na zunanjem ministrstvu, kjer delam dopoldan, in v starem poslopju vlade, kjer delam popoldan. Dogaja se mi dolgo v noč in začnem zgodaj zjutraj. Brez podpore in razumevanja žene Andreje in pomoči najožjih sodelavcev Špele in Tineta pa ne bi zmogel. Težko je, zahtevno je, srečujemo veliko ljudi in virus preži tudi na vse nas. Ne smem se okužiti, ne zboleti in ne širiti virusa."
Kakšen je vladni protokol, če se kdo izmed članov vlade okuži?
"Doslej se ni še nihče, a za vsakega, ki je okužen, velja enako kot za kogarkoli drugega. Samoizolacija je nujen ukrep. Pa tudi takojšnja skrb za vse tiste, ki so s tako osebo prišli v stik."
Gre komuniciranje vlade zdaj po načrtu, po modelu, kot ste si ga zamislili? Ste zadovoljni?
"Nisem tisti, ki bi lahko realno ocenjeval, ali gre vse dobro ali ne. Preveč sem vpet, da bi vedno lahko naše delo ocenjeval povsem nepristransko. Dnevno poskušamo poskrbeti za to, da ima najširša javnost osnovno vedenje o tem, za kaj nam gre, zakaj nekatere ukrepe izvajamo, kaj se dogaja, kaj se spreminja in kako razmišljamo. Gre najprej za ozaveščanje ljudi in moram poudariti, da smo ga v nekaj tednih dvignili zelo visoko. To kažejo tudi odzivi javnosti na eni strani, seveda pa imate vedno ljudi na twitter sceni ali drugih socialnih omrežjih, ki znajo stresati nakopičeno negativno energijo in nikoli ne bodo zadovoljni z nobenim ukrepom. Moram pa poudariti, da se prebivalci v veliki meri ne le zavedajo omejitev, ampak z njimi tudi živijo. Ne vem, kako bo, če bodo omejitve trajale bistveno več časa, takrat bi lahko bilo napetosti verjetno še več. Če vemo, da je slovenski zdravstveni sistem v tem trenutku v soočanju z epidemijo covida-19 zaseden manj kot tretjinsko, imamo dobre možnosti, da tudi v primeru morebitne rasti števila bolnikov zdravstvo zdrži in bomo izzivom kos."
Da ste bili izbrani za govorca najprej kriznega štaba, nato pa vlade glede koronavirusa, je bilo svojevrstno presenečenje. Od vašega zadnjega kriznega komuniciranja s slovensko javnostjo je minilo skoraj 30 let. Državljani so s tem dobili asociacije na osamosvojitveno vojno. Leta 1991 je bil sovražnik dobro znan. Kdo je sovražnik danes, če se izrazim v vojaškem žargonu?
"Naš izziv je predvsem virus, ki, če citiram dr. Kreka, nima ne kril in ne nog, na človeka pa ga lahko prenaša le človek. Vsi ljudje v Sloveniji smo potencialni prenašalci virusa, ogrožamo drug drugega. To je povsem drugačna situacija, ki je ne bi rad primerjal z razmerami leta 1991. Takrat smo se dolgo, a veliko dlje časa kot sedaj ozaveščali. Spomnimo se vseh dogodkov, ki so pripeljali do osamosvojitve. Leta 1991 je šlo za našo državnost, za 'lokalno stvar', za obrambo projekta osamosvojitve, ki smo jo jasno predstavili svetu kot napad jugoslovanske vojske na novo, suvereno državo, ki je ravno razglasila suverenost, ne pa kot državljansko vojno, kot so to poskušali nekateri, ki so nas napadli. Novi koronavirus pa napada cel svet, mi, Slovenija, pa smo le majhen del tega svetovnega mozaika."
Leta 1991 ste imeli nasproti eno televizijo, en radio, tri dnevnike in kopico tujih dopisnikov. Danes so razmere neprimerljive. Ne le množica medijev, pač pa tudi socialna omrežja. Predvsem pri slednjih je potreben takojšen odziv, kar pomeni, da je menedžerirati tolikšno publiko skoraj nepredstavljiv izziv. Kako dojemate, ocenjujete očitke na družbenih omrežjih glede vašega komuniciranja?
"Takrat nismo imeli nobenega domačega medija nasproti, nasprotovali so le redki domači uredniki, ki so se težje vživeli. Mediji, ki so bili sestavni del osamosvajanja, so bili v veliki večini. Celo Tanjugovo dopisništvo iz Ljubljane je delalo kar korektno. Drugo pa je, kar je od njihovih prispevkov objavilo uredništvo v Beogradu. Tudi sedaj so mediji ves čas del rešitve, ker drugače tudi biti ne more. Tudi svojci novinarjev in urednikov obolevajo, tudi oni so v izolaciji. Epidemija je splošen izziv. Virus ni tam nekje zunaj. Virus je med nami."
Na MZZ ste zaposleni na zaupanje. Je vaš prihod na to mesto povezan s kakšnim vezanim dogovorom, da boste spet veleposlanik? Kaj je ozadje vašega angažmaja?
"Tudi prej sem bil veleposlanik v zunanjem ministrstvu. Bil sem tam zaposlen v politični kvoti, 'na zaupanje', status pa se mi je po vrnitvi iz Nata podaljševal na tri mesece, nazadnje pa sem dobil pogodbo za pol leta. Bil sem v ožji ekipi prejšnjega zunanjega ministra Mira Cerarja, ki se je tudi na moje prigovarjanje večkrat trudil, da bi predsednika vlade Šarca prepričal, da je nujen sklic Sveta za nacionalno varnost (SNAV), pa to žal ni bilo mogoče. O tem pa tako ali tako ni odločal predsednik vlade Šarec sam, ampak oseba, ki je sedaj v poslanski skupini LMŠ."
Govorite o bivšem svetovalcu premiera Šarca za nacionalno varnost Damirju Črnčecu?
"Oseba je preprečevala, da bi se SNAV sploh sklical, kajti SNAV v razširjeni sestavi predvideva tudi sodelovanje opozicije, na to pa niso pristali pod nobenim pogojem. Odgovorno trdim, da bi danes imeli bistveno manj pozitivnih in manj mrtvih, če bi premier SNAV sklical prej in bi ocenili razmere. V tem primeru bi zagotovo poskrbeli, da bi koncert Bocellija v Ljubljani odpovedali pravočasno, veliko prej. Ne pa, da so kljub odpovedi prihajali občudovalci v Ljubljano z avtobusi in šele v zadnjem trenutku ugotovili, da koncerta ne bo. Ljubljana je tako zdaj največje žarišče virusa v državi. Tudi preko twitterja sem pozival, da je treba koncert odpovedati. Ob tem dogajanju je bila samo logična posledica, da me je predsednik vlade Janša povabil na pomoč. Ko te povabijo na pomoč, pa odgovor 'ne' ne obstaja. Sicer pa sem tudi pred tem kot veleposlanik pri Natu imel zaupanje in podporo pri svojem delu tudi pri delu opozicije."
Marsikdo s političnim spominom se je spomnil na vaše izjave, povezane z Janšo, iz časa pred volitvami leta 2008, ko ste ostro kritizirali Janšo. Leta 2011 pa ste dejali, da politična praksa Janše temelji na manipuliranju in sprenevedanju. Kaj se je v vašem odnosu do Janše spremenilo od takrat?
"Moja odločitev za pomoč ni politična. Moja odločitev je povsem logična, individualna. Moja državljanska dolžnost je pomagati v tem soočanju z epidemijo. Če nekdo oceni, da imam znanja, kompetence in integriteto, ki lahko pomaga posredovati potrebna sporočila, je to dodana vrednost. Ta vlada nujno potrebuje dodano vrednost. Kot veste, sam nisem član vlade. Sem samo njen govorec za covid-19. Ta vlada ni imela 100 dni miru, niti dneva miru ni imela. Morda pa bomo po stotih dneh te vlade že v fazi, ko se bo število okuženih, predvsem pa število tistih težjih bolnikov, ki prihajajo na intenzivne terapije v bolnišnice, že začelo zmanjševati. Vlada je že prvi dan mandata morala zgrabiti vajeti, pa tega (še) ni mogla. Vlada ni imela ne časa in ne priložnosti za priprave, prilagajanje in zagon."
Po evropskih volitvah 2014 se je vaša kariera politika končala. Povedali ste, da niste član nobene stranke, a vendarle, še gojite politične ambicije?
"V tej državi in izven nje sem opravljal že marsikaj. Veliko sem delal na mednarodni politični sceni. Dva mandata, deset let, v Evropskem parlamentu prineseta ogromno političnih in življenjskih izkušenj. Bil sem tudi stalni predstavnik Slovenije pri zvezi Nato, ko se je izhod iz krize financiral s siromašenjem in izčrpavanjem obrambnega sistema. Po vseh teh letih nimam nobenih posebnih, še manj pa konkretnih ambicij, ki bi koga ogrožale."
Kako zdaj s tega položaja vidite razmere, odnose, razmerja v slovenski politiki? Kam gre? Koliko se je spremenila od vaših časov, ko ste predsedovali LDS?
"Delno se bom izognil vprašanju, zato pa bi raje rekel: tako kot je virus zadel prvi dan mandata to vlado in koalicijo, je močno, ali pa še bolj, prizadel večino opozicije. Ta se v teh razmerah slabo znajde ali pa enostavno ne razume, da bi v tem trenutku morali delati skupaj. Kajti ta svetovni izziv je skupen, nekateri pa se vseeno še kar naprej ukvarjajo s svojimi političnimi strahovi, da ne rečem travmami iz preteklosti. Zaradi tega izgubljajo še dodatno verodostojnost v trenutkih, ko bi lahko celo okrepili svojo politično navzočnost. Zavedanje o razmerah, kaj ljudje v tem trenutku potrebujejo in si tudi zaslužijo, je eden od predpogojev, da se lahko politično odločiš realno in da lahko vodiš pričakovano politiko. Tukaj bi morali z opozicijo dogovoriti okvir sodelovanja za skupno politiko boja proti virusu."
Politična enotnost je bila otipljiva le enkrat, ob osamosvojitvi. Zdaj, ko si jo želite, pravite, da je ni. Politika je torej razklana, razdrobljena, v zadnjih letih gledamo veliko instant strankarskih projektov. Pogrešate v slovenski politiki tip politika, kot je bil Janez Drnovšek, vaš nekdanji šef?
"Nekaj politične enotnosti je, a ne dovolj. Privid ali besede niso dovolj, potrebujemo dejanja, politične odločitve, podporo. Imeli smo privid, da se 'novi Janez Drnovšek' giblje med nami. Pa se je, ne prvič, pokazalo, da od tega ni bilo dosti ali pa nič. Privid se je razblinil in za mnoge posvečene v prejšnji koaliciji je hitro postal nočna mora. Lahko samo povem, čeprav nisem član te koalicije, niti te vlade, da vsi štirje predsedniki koalicijskih strank sedijo vsak dan skupaj vsaj uro in pol. Za vsak dan posebej se dogovorijo, kaj je treba narediti takoj, da bi bili uspešni v boju z virusom. To ni samo zdravstveni ali organizacijski izziv, še manj je samo organizacijski izziv, saj je ves čas treba gledati tudi v gospodarsko prihodnost. Zato je nastal prvi sveženj ukrepov in zato že nastaja drugi sveženj ukrepov. Mislijo/mislimo samo na prihodnost, zato se tudi sam ne želim ozirati nazaj in razpravljati o nekdanji politični praksi. Parafraziral bom predsednika predsedstva Milana Kučana iz 26. junija 1991: Nič več ni, kot je bilo, in nič več ne bo, kot je bilo doslej. Take pandemije sedaj živeče generacije še niso doživele, prav tako pa tako neposrednega velikega vpliva na gospodarstvo, družine in naše stike še nismo imeli. Temu se moramo zdaj prilagoditi, pa ne le za teden ali dva. Epidemija covida-19 bo zaznamovala vse sedanje generacije."
Malo politikov dobi drugo priložnost. Janša je dobil tretjo. Kako po nekaj tednih ocenjujete njegovo do sedaj opravljeno delo?
"Janez Janša pravzaprav ni dobil tretje priložnosti. Tretja priložnost mu je bila pravzaprav 'vsiljena' z odstopom predsednika vlade Šarca, ki ni razumel, za kaj gre niti kaj se dogaja okoli njega. K sreči se je to zgodilo, saj nikakor ne želim razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi se agonija prejšnje koalicije in načina vodenja, kot ga je imel predsednik vlade, nadaljevala v teh razmerah. Imeli bi tehnično vlado brez polnega mandata in brez možnosti volitev v doglednem času."
Za opozicijo pravite, da se v teh razmerah ne znajde. Kaj bi vi počeli v njenih čevljih?
"Ne, vsaka politika se znajde, jaz pa si dovolim le oceno, da se opozicija znajde slabše, kot bi se lahko. Predvsem bi jim svetoval več realnosti. Moram priznati, da mi je vzelo sapo, ko sem ugotovil, da se v enem delu opozicije celo sprašujejo, kaj naj bi Slovenska vojska počela v Prekmurju. Nihče ne potrebuje niti ne načrtuje napotitve vojske tja, potrebujemo jo na južni meji. To, da opozicija noče imeti niti toliko zavedanja o tem, za kaj gre pri 37. a členu, me z razlogom zelo skrbi in žalosti. Človek bi v teh razmerah epidemije vendarle smel pričakovati vsaj malo več realnosti in politične zrelosti ter soodgovornosti do državljanov."
Predsednik Uefe Čeferin je rekel, da težko posluša vso to apokaliptičnost in da se je treba ljudem vsaj malo tudi nasmehniti. Kako ste razumeli njegov poduk?
"Nisem ga razumel kot poduk. Ne želim komentirati predsednika evropske športne zveze, ki je za kvaliteto življenja ljudi izjemno pomembna. Razumem tudi vse stiske, ki so povezane z omejitvijo gibanja. Ampak kadarkoli pomislim na dileme tega trenutka, se vedno spomnim ljudi, ki ležijo na intenzivnih oddelkih intubirani in umetno predihovani. Vem, da bodo po rehabilitaciji ne samo hodili, ampak bodo tudi tekali. Treba je biti zagledan v prihodnost, za kar najbolj potrebujemo pozitivno energijo. Zdaj smo pred težko odločitvijo, ali že lahko sprostimo nekatere omejitve, stvari, ki nam vsak dan pomenijo več, in tvegamo, da se nam prehitra opustitev ukrepov vrne kot nov val okužb, ki bo močnejši od tega, ali pa zdržimo še teden ali dva, da prej dobimo dovolj verodostojne ocene, da smo najhuje že prebredli. To so prave dileme tega trenutka. Koliko nasmeškov pa je kdo v takih dilemah sposoben ponuditi, pa je v tem trenutku manj pomembno. Je pa res, da se s trajanjem epidemije in ukrepov povsod kopičita tudi zaskrbljenost in negativna energija. Potrebujemo potrpljenje, vztrajnost in odločenost, da epidemijo premagamo. In gre nam dobro."