Eno od vaših področij raziskovanja je tudi madžarska narodna skupnost, ki je leta 1919 z združitvijo prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ostala zunaj domovine. Kako so to doživljali Madžari na obeh straneh meje?
"Do sredine leta 1918 je bilo za Madžare nepredstavljivo, da bi se lahko znašli v kateri drugi državi, saj so 1000 let živeli v Kraljevini Madžarski. Zato je bila pred 100 leti odcepitev madžarskih narodnih skupnosti od tedanje kraljevine, ki je bila del Avstro-Ogrske, toliko bolj boleča. Sleherna skupnost jo je doživljala tragično. Nekaj več kot trije milijoni Madžarov oziroma tretjina naroda so ostali zunaj matične domovine; dva milijona v Transilvaniji, milijon na Češkoslovaškem in približno pol milijona v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). To so grozljive številke za en narod. Podobno ste zaradi rapalske meje v Italiji in koroškega plebiscita v Avstriji doživljali Slovenci. Prekmurje je bilo za slovenski narod edina točka, kjer sta se pridobila območje in prebivalstvo, medtem ko Madžarska take svetle točke ni imela. To je bila tragedija in kot tako jo je doživljalo tudi okoli 20.000 prekmurskih Madžarov, ki so po Trianonski pogodbi pripadli Kraljevini SHS."
Po tem prelomnem dogodku so Madžari, ki so ostali v Prekmurju, čez noč postali manjšina. Kako se je v 100-letnem obdobju spreminjal njihov položaj?
"Med obema svetovnima vojnama je bilo prav to, da so čez noč postali manjšina, največji šok. To je bilo težko dojeti, saj so bili, če jih primerjamo s porabskimi Slovenci, ki bi v danih okoliščinah morali biti dodeljeni Kraljevini SHS in je tudi zanje bil šok, odtrgani od narodovega telesa in potisnjeni v drugo državo, medtem ko so Porabci ostali v isti državi. Ko omenjam tiste, ki so bili odtrgani od narodovega telesa, govorim o tistih, ki so pretežno živeli v 28 zaselkih od Hodoša do Pinc, kjer so bili večina. Ob tem je treba vedeti, da se je v začetku leta 2019 madžarska notranjepolitična situacija zasukala v smer boljševizma po ruskem konceptu. Države antante so na Pariški mirovni konferenci obsodile 21. marca ustanovljeno tako imenovano Madžarsko državo sovjetov (Magyar Tanácsköztársaság). Bile so odločene, da bodo preprečile širjenje komunizma z vzhoda na zahod. Vse to se je že dogajalo v času omenjene pariške konference, na katero poraženke iz prve svetovne vojne niso bile povabljene. V nasprotju z Avstrijo Madžarska zaradi boljševističnega režima ni bila povabljena na konferenco niti v času (maj-junij), ko se je odločalo o Prekmurju. Če ne bi bilo Madžarske države sovjetov, se o Prekmurju na konferenci morebiti sploh ne bi govorilo."
Kako pa se je nato skozi desetletja spreminjal položaj madžarske manjšine v Prekmurju?
"Za 20.000 do 22.000 članov narodne skupnosti je bil čas med obema vojnama zelo težak, saj so ostali brez inteligence. Učitelji, uradniki, zdravniki so se tako rekoč naslednji dan po priključitvi Prekmurja Kraljevini SHS odselili na Madžarsko. Madžarske šole so bile sicer ustanovljene v letih 1920, 1921, a so bile do leta 1929, z izjemo hodoške, ukinjene. V Beogradu je bil izdan dekret, da ob agrarni reformi, ko se je v glavnem delila ali dajala v najem zemlja plemiških družin Esteházy in Zichy, Nemci in Madžari nimajo pravice ne do nakupa ne do najema te zemlje. Mimogrede je to sprožilo tudi asimilacijski pritisk, zato so v nekaj primerih ljudje, da bi lahko dobili zemljo, dokazovali, da so po poreklu Slovenci ali Hrvati. Če je bila v celotni Avstro-Ogrski protimanjšinska nastrojenost, se je med obema vojnama v Kraljevini SHS ta še stopnjevala. Večina Madžarov je seveda vztrajala pri ohranjanju narodne pripadnosti in ti so si želeli ponovne priključitve k Madžarski."
Takrat se je zgodil tudi prvi poskus revizije Trianonske pogodbe, mar ne?
"Vedeti morate, da je v tej zmanjšani Madžarski med obema vojnama lahko uspela le politična stranka, ki je imela v prvi točki programa zapisano revizijo Trianonske pogodbe. Država je izgubila dve tretjini ozemlja in tretjino prebivalstva, kar je ogromen gospodarski potencial, zato je bil slogan 'mindent vissza' oziroma 'vse nazaj' živ tudi v madžarskih narodnih skupnosti zunaj madžarskih meja. Politiki so si želeli vrniti nekdanja ozemlja, zato so se, po tem ko so neuspešno za svojo idejo iskali zaveznike na Zahodu, povezali s Hitlerjem in Mussolinijem. Postali so tretja zaveznica tudi v vojni proti Jugoslaviji. Sledila so štiri leta, ki so bila za Prekmurje res huda, kruta. Trpeli so tako Slovenci kot Madžari. Iz izjav mojih približno 150 intervjuvancev izhaja, da večina tukajšnjih Madžarov ni bila nič kaj vesela dogajanja med 2. svetovno vojno. Temu prostoru je tisti čas prinesel le dodatne konflikte; med vojno deportacije Slovencev v taborišče Sárvár, takoj po vojni pa so se partizani maščevali z deportacijo Madžarov v Hrastovec in Kidričevo. Prikazano je bilo, da so tukajšnji Madžari bili krivi za, kot so rekli, fašistična početja Madžarov."
Slovenci naj tega, da se bodo njihovi otroci učili tudi madžarsko, ne dojemajo kot grožnje slovenstvu
Prekmurje je bilo za slovenski narod edina točka, kjer sta se pridobila območje in prebivalstvo
