(INTERVJU) Lojze Wieser: Šteje cingljanje v žepu, malokdaj zračenje možganov

Je eden najbolj prebojnih založnikov na tej in oni strani meje. Njegova založba Wieser je že dobra tri desetletja most ne le med slovensko in avstrijsko, nemško literaturo, ampak tudi med zahodno- in vzhodnoevropskimi književnostmi. Med drugim je bil leta 1995 imenovan za Korošca leta, po seriji pisemskih bomb in groženj s smrtjo. Odlikovanje mu je podelila neodvisna žirija časopisa Kärntner Monat v času, ko je bil koroški deželni glavar Jörg Haider. Od leta 2013 je prezentator in avtor do sedaj štiriindvajsetdelne, večkrat nagrajene gastronomsko-kulturne TV-serije Der Geschmack Europas/Okusi Evrope na avstrijski televiziji ORF in 3sat.

Ena mojih najljubših knjig, ki jo pogosto jemljem s police, je Wieserjeva lila izdaja Sonetov Milana Jesiha iz leta 1990. Tisti sijajni dizajn slovitega Matjaža Vipotnika in znak s petimi rombi sta bila ob izjemno bogati beri od leta 1987 sinonim za založbo, ki je v svojem času premikala mnoge meje, izdajala onstran Karavank številne ključne avtorje iz matice, hkrati pa na začetku osemdesetih let še ni bilo niti ene slovenske knjige, prevedene v nemščino. Wieser jih je izdal nad sto.

​Skoraj 1500 knjig ste izdali, na nemški trg prinesli poleg slovenske še hrvaško, srbsko, albansko, češko, bolgarsko, romunsko, slovaško, češko, rusko, madžarsko, poljsko literaturo. Trikrat ste prejeli prestižno nagrado Bruna Kreiskega. 2018. najvišje štajersko in letos najvišje koroško odlikovanje. Založba je 2012. šla v stečaj, tudi zaradi nižjih subvencij v vzhodnoevropskih državah. Kako je Slovenija pomagala najmočnejši zamejski založbi, ki je izdajala Prešernove nagrajence in odkrivala mnoga kasneje uveljavljena imena? Kako danes z distance ocenjujete fenomen svoje založbe?

"Ja, tale Jesih 1990 in Soneti drugi 1992! Sonetov (1990) smo tiskali v treh ali štirih nakladah 4000 izvodov in približno toliko smo jih tudi v najkrajšem času prodali. Tedaj sem v nekem pogovoru rekel, da je Jesih Prešeren naših dni, v najsodobnejši obliki jezika, in ga krona v sonetih. A kljub vsem uspehom, tako kulturnim kot poslovnim, nam niti en sam cent ni ostal, ker so me tedaj prisilili, da morajo dinarčki na NLB. Potem mi pa niso dali pravice, da od tam plačujem račune tiskarni itd., ker sem bil sicer del kulturnega prostora, ki so ga skoraj vsi častili, a istočasno sem bil tuji državljan. Nakar je še inflacija naredila svoje ...

Kar se slovenske, vseslovenske, torej koroške, tržaške in literature v novoustanovljeni slovenski državi, tiče, sem po vsej verjetnosti leta 1981 v Celovcu, ob predstavitvi Lipuševega Tjaža (Zmote dijaka Tjaža), prve skupne izdaje dveh zamejskih založb - Drava in ZTT, Založništvo tržaškega tiska - prvič utelesil tezo 'skupnega ali enotnega kulturnega prostora' in zadel v bistvo tedanjih nerešenih kulturnopolitičnih vprašanj, ki so že dolga leta visela kot temni oblaki nad celotnim prostorom in oteževala sožitje.

Bistvena vsebina teze je 'kultura presega protislovja, kulturi meje niso potrebne. Prevodna literatura odpira vrata k medsebojnemu razumevanju, ne da bi prestavljali meje'. Kako prav sem imel, vidimo danes, iz zgodovinskega razvoja in pogleda. Teza je preživela antitezo in bila s krutimi izkušnjami potrjena. Živeli smo 1981., deset let pred uničevalno in dušo požirajočo vojno v Jugoslaviji, trideset let pred rešitvijo tako zvane Ortstafellezunge - vprašanja krajevnih tabel, in drugih nerešenih vprašanj."

Pravo kulturno ofenzivo ste izvedli s slovensko književnostjo na oni strani Karavank.

"Kam bi zaneslo našo deželo, če bi na začetku osemdesetih tukaj ne bilo velike ofenzive s slovensko književnostjo? Z avtorji, kot so Florijan Lipuš, Jože Javoršek, Peter Handke, Maja Haderlap, Jožica Čertov, Cvetka Lipuš, Jani Oswald, Fabjan Hafner, Josip Vidmar, Rudi Šeligo, Dušan Jovanović, in drugimi se je pričela renesansa izdajanja sodobne slovenske književnosti v Celovcu. Prav kakor 115 let poprej, ko je prav v Celovcu leta 1866 ugledal luč sveta Jurčičev Deseti brat, po akademiku Francetu Berniku prvi slovenski moderni roman.

Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so v deželi zapisane slovenske besede stavki in verzi shodili s pomočjo literarne revije "mladje", kjer so dozorevali najprej. S pričetkom sodobnega dela Založbe Drava 1980. besedam, stavkom in verzom ni bilo treba kakor ljudem po plebiscitu ostajati še naprej v emigraciji. Smrti in onemelosti so se uprli in spet oživeli. Naslednji korak je bil logičen, a dotlej še ne prehojen: prevajanje mnogim tako domačih besed, stavkov in verzov v nemški jezik.

Iz govoričenja o mostovih, inflacijsko uporabljenega pri nedeljskih govorancah, ki smo jih manjšinci ponavljali, so zrasli pravi mostovi iz pripovedi in verzov, pospravljeni med knjižnimi platnicami, ki so dejansko omogočili prehajanje z enega brega na drugega.

Kam bi zaneslo našo deželo, ko bi ostala še naprej zgolj na institucionalni ravni politike in ideologije? Ob petdeseti obletnici plebiscita nam je to pokazala Komisija za razkrivanje prikritih konfliktov. In kje bi se znašli danes, če od začetka osemdesetih ne bi imeli besede, utelešene v knjigi, ki nam je v praksi dokazala, kaj vse je mogoče storiti. V nasprotju z brezzobim govoričenjem, kaj vse še moramo narediti, ne da bi tej nuji sledila tudi dejanja.

V teku teh desetletij so eni nesrečno šarili po večnem hrepenenju in škropili z vodo, drugi pa so se pred temi večnimi zahtevami križali. Eni in drugi pa so bili čez glavo zaposleni – ob obilni medijski spremljavi – s kazanjem s prstom drug na drugega, namesto da bi se drug drugemu približali. Vsakogar, ki je v tem času naredil splav, da bi se podal na drugi breg, saj ni bilo mostov, so torpedirali in skupaj s splavi potopili. Napisane knjige pa so medtem ostajale neodprte in neprevedene. Da ni bilo niti kančka namena, da bi ugledale luč sveta, je moč razbrati že iz dejstva, da v proračunu sploh ni bilo postavke za financiranje. Tako da so se eni še naprej lahko prikazovali kot žrtve, drugi pa so se kopali v tristrankarskem paktu.

Kje bi se znašla dežela, ko bi bilo obratno? Če bi pravočasno spoznali, da jezik in kultura živita tudi brez ozemlja (kot na primer pri gradiščanskih Hrvatih, kjer se je v približno tridesetih vaseh križem dežele stoletja ohranil jezik, v posamičnih vaseh), če bi imeli besede in stavke, verze ter pripovedi v lastnem jeziku pa še v prevodu? Za človekovo spoštovanje in dostojanstvo je to nujno potrebno!"

Vaše kulturno mostograditeljstvo je bilo od nekdaj neverjetno, vsem preprekam navkljub ste vztrajali?

"Namesto tega smo šli po daljši, bridkejši poti, da smo prišli do današnjega stanja rešitve krajevnih tabel. Šele spletna platforma za dvojezične napisne table s 44.000 podpisi in samoumevnost izhajanja slovenskih naslovov in prevodov sta povzročila dovolj velik pritisk na politiko, da so pri graditvi mostov v konsenzu sodelovale še institucionalne skupine. Stebre in nosilce je pred tem nekaj neustrašnih zasebnikov že povezalo v stabilno konstrukcijo in prvič se je razkrila statična moč besede in podobe, ki izhaja iz desetletij izdajanja knjig v obeh jezikih. Oklepanje in vztrajanje pri orientaciji, da knjige pomenijo most do človekovega duha in srca, da knjiga vodi iz slepe ulice nacionalizma do odkritih stikov, se je potrdila in zbudila upanje, da bomo izbrano pot ubirali še naprej in potrebna sredstva zbirali privatno, saj politika še naprej zaupa le utečenim, okostenelim strukturam in že priljubljenim sovražnostim.

Če poskusim z drugim vprašanjem: kje bi se znašla dežela brez knjig v izvirnikih in prevodih ter ostala nevedna o sebi in svojem sorodstvu? In to prav iz enakega razloga, da se – baje – med seboj ne razumemo?

Obenem pa se tudi sprašujem: kako da ne izrabimo s knjigami dosežene izkušnje pri gradnji mostu končno še pri vseh ostalih medijih z domačima jezikoma in jeziki prišlekov, da jim sežemo v srce in možgane in se enakopravno podamo v mirno prihodnost?

Pisana beseda, slovenska ali nemška, je kakor vsaka beseda primerljiva s podzemno reko, ki ne presahne, tudi če smo jo v preteklih tisoč letih le redko zaznavali. V tem času so velikokrat poskusili zastrupiti zbiralnike in vodnjake. A se je besedna reka vedno znova obnovila in ravno v zadnjih štiridesetih letih privrela na plan kot vse širša, vse bolj opazna in deroča reka ter nahranila deželo. Prepričan sem, da bo v doglednem času reka očiščena vseh starih onesnaženj in bo živahno šumljala še naprej. Različni jeziki s pripadajočimi kulturami se bodo – na krepko utrjenem mostu – srečevali, našli in skupaj zaplesali.

Nekoč smo si začrtali miroljubno slovensko kulturno okolje v Celovcu, kot vizijo, brez mejnih premikov, in danes smo že zmožni ustvariti nove kulturne Atene, kjer bo vsak človek svoboden in nerazdvojen stopal pokončno in se srečeval enakopravno."

Biti zamejski založnik, kulturnik vobče, ni prav lahko poslanstvo. Kako se je skozi čas ta branža spreminjala in kje je danes. Mislim na slovenske, pa tudi avstrijske razmere, ki jih od blizu poznate.

"Kdo govori o poslanstvu? A ne vsebuje tak pogled že idealizacije in je obsojen na obup? Verjeti v moč besede in presegati protislovja, ki so vedno del tega dela - kulturnost versus tržnost. Kako naj gre to skupaj? Imeli smo v osemdesetih letih funkcionarje, na obeh straneh meje, ki so zahtevali, da se knjige prodajajo 'kot tople žemlje'. Kako naj bi to šlo? Ne danes, kaj šele pred štiridesetimi leti. Velik del našega dela je skozi vsa leta ozaveščanje zgodovinskega spomina. In kako, če se nimaš na kaj nasloniti? Najprej moraš okvir zgodovinskega poteka sploh šele opisati. Nismo imeli zapisane kulturne zgodovine, ki bi presegala politične meje, ne pri nas, ne o vzhodni Evropi, ne o Balkanu. Kar je bilo, je bilo v oklepu ideologij. Preden si uspel govoriti o literaturi, o pesmi, o vrednoti jezika, preden si jo sploh postavil na raven ostalih, si moral prepričevati, podati kulturnozgodovinski okvir, zavreči si moral predsodke, ki so prevladovali in osenčili vsakršni verz. Sicer se je medtem malokaj spreobrnilo na boljše, a desetletja smo naše trdo zaslužene tolarje pa cente investirali, počeli to, kar bi države morale početi, a niso znale in tudi niso bile pripravljene z denarnimi podporami omogočiti tako delo, raje so dajale denar drugim, ki niso imeli povezav in potrebnega znanja. Kasneje se je dajal denar državnim institucijam novoustanovljenih držav, saj mi zamejci - v njihovih očeh - nismo bili zaupanja vredni. Tisti dobro subvencionirani zastopniki in mešetarji so naše delo, ki smo si ga sami, za celotno slovensko kulturo, organizirali in financirali, žalili in zaničevali. Naše delo so poimenovali kot 'tampon pri predoru slovenske literature v nemško govoreči svet', izrečeno in zapisano pred leti v Leipzigu.

Živimo v času, kjer doživljamo ekonomizacijo kulture in utrjevanje nacionalnih državnih interesov na področju kulture in knjige, in to v obdobju propadanja manjših knjigarn in koncentracije knjigotrštva - klasičnega in digitalnega - na čedalje manj prodajnih verig. Za njih šteje cingljanje v žepu in malokdaj prezračenje možganov."

Izdajali ste tudi serijo Europa erlesen - Evropo prebrati, v katero so bila vključena besedila dobrih 4000 avtoric in avtorjev, ki so prevedena iz več kot 50 jezikov. Izšla je v skupni nakladi nad milijon izvodov. Med njimi je do 700 izvlečkov iz literatur slovenskih avtorjev. Z njo ste slovensko literaturo enakovredno postavili v evropski prostor. Kakšen je bil epilog tega ambicioznega projekta?

"Knjižno serijo Europa erlesen - Evropo prebrati sem 'iznašel' kot odgovor na pisemske bombe in atrape pisemskih bomb, ki so nam jih poslali 1994/95, in na morilske grožnje 1994. leta. V teh mesecih sem bil tudi na zatožni klopi. Lažno in zavestno so mi očitali krajo subvencij, in sicer 35.000 šilingov, torej približno 2500 evrov. Sicer sem bil oproščen, a založba na koncu. Torej cilj uničiti me je bil skoraj dosežen. Seveda smo imeli velike gospodarske težave in smo težko plačali honorarje. Koga to čudi? Tedaj se je po Sloveniji začelo širiti, da sem nesposoben gospodar, in so kazali s prstom name. A nihče ni prišel, ne od ministrov ne od omadeževalcev, in vprašal, kako mi gre, če mi lahko pomagajo. Slovenija skoraj dvajset let mojega dela ni vzela na znanje, kaj šele, da bi ga podprla, vsaj v taki meri, kot je druge v Celovcu in Trstu ... Lažje je stopati po človeku, ki leži v blatu. Zaključim z ugotovitvijo na naslov tistih, ki so mi očitali - v teh okoliščinah - gospodarsko nesposobnost: če bi bil gospodarsko nesposoben, ne bi bil v devetdesetih letih preživel in ne bi pred desetimi leti uspel s sanacijo založbe, čeprav so se tudi 'naši' krepko trudili, da bi spodletelo ...

Seveda, če ti od vseh strani fulajo denarje, kot to pri nekaterih vidimo - in lahko preberemo v dokumentacijah - do danes, potem lahko 'štolciraš naokrog', deliš pametne nasvete in se svetiš kot zlatnik, kajne, tovarišija?"

Bili ste odmeven Večerov kolumnist pred leti. Mnogo Bobov dneva je bilo v vaših tekstih. Spomnim se, kako smo z zanimanjem brali vaš zelo drugačen pogled in slog. Še pišete?

"Pišem, pišem. Če koga zanima in me vpraša za mnenje in če mi čas dovoli, tudi kaj dam od sebe. Nominacija za Bob leta 2016 je bila že nekaj posebnega!"

Od začetka ste si zadali za nalogo širiti medkulturno razumevanje, poznavanje, še v časih, ko to ni bilo popularno in spolitizirano. Od kod to pionirstvo? Zanj ste najbrž pogosto kar drago plačali, kajne?

"Ah, pionirstvo! Saj nič posebnega ne delam. Naj citiram svojega prijatelja, berlinskega založnika Klausa Wagenbacha: 'Lojze, wir machen Bücher, die die Leute lesen sollen, nicht wollen.' Lojze, delava knjige, ki naj jih ljudje berejo, ne pa hočejo."

Med letoma 1981 in 1986 ste vodili Založbo Drava v Celovcu, potem ste šli na svoje. Kaj je pretehtalo? Drava se je leta 2016 včlanila v vašo Založbo Wieser Verlag in je v lasti vaše založbe.

"Mi smo še tu in sedaj združeni. V obeh založbah je do danes izšlo 2000 knjig."

V času Haiderja in z nacionalizmom zastrupljenega ozračja ste izdajali imenitne naslove, v zahvalo pa dobili grožnje s smrtjo in pisemske bombe.

"No, upam, da ne samo v tem času ...Saj založništvo ni odgovor na dnevnopolitične kratkovidnosti in nesposobnosti, na zdrahe in zamude partij in institucij. Literatura s svojo jezikovno in slikovno enkratnostjo in izjemnostjo vsakodnevno rojeva preseganje omejevanja, ki jih politika rojeva. V tem je tudi kultura, še posebej literatura kot taka, nevarna za vsakršni politični sistem, ker se zoperstavlja poenostavljanju in primitivizmu."

V zvezi z vami govorijo pogosto o otroški strasti do večglasnih književnosti in knjig, do odkrivanja novega, neodkritega … Se vam zdi, da ste vendarle nekaj premaknili v boljšem poznavanju vzhodnih evropskih književnosti na zahodu Evrope? In Evropa danes?

"Radovednost! Oja, bi naša mama rekla! Če sem kaj premaknil? Upam, da le! Obenem pa se tudi sprašujem: kako da ne izrabimo s knjigami dosežene izkušnje pri gradnji mostu končno še pri vseh ostalih medijih z domačimi jeziki in jeziki prišlekov, da jim sežemo v srce in možgane in se enakopravno podamo v mirno prihodnost?

Je res taka težava priti tja, kjer prevladuje nemščina oz. slovenščina, hrvaščina, češčina itd., do povzetkov v domačih jezikih in jezikih naših prišlekov? Vsakdo bi v trenutku vedel, za kaj tematsko gre! Enako velja npr. za slovenske medije, povzetki v nemškem jeziku in jezikih prišlekov bi bili za medsebojno razumevanje idealni.

In zakaj pravzaprav ne pričnejo vsi, ki so v preteklosti od nekdaj natančno vedeli, kaj bi bilo treba narediti, a so to za vsak primer zadržali zase, da bi se ohranil mir v deželi, zakaj so torej stranke, cerkve, zbornice, sindikati, mediji, domovinska društva še zmerom enojezični, kakor da se jih prihodnost v miru in enakopravnosti ne tiče? Le malo je izjem, ki vztrajno sodelujejo pri gradnji mostu – denimo na Koroškem dvo- in večjezični Radio AGORA.

Če te misli fokusiramo na Koroško: dežela se ne bi le znašla drugje, postala bi 'Atene literarnega ustvarjanja' 19. stoletja, kakor je Pavle Zablatnik poimenoval kulturno ustvarjanje mož, kot so Ahacel, Slomšek, Aškerc, Jarnik, Metelko, Drabosnjak, Bleiweis (prva Slovenska kuharica 1868), Einspieler, Janežič in še mnogi drugi na prelomu 18. v 19. stoletje.

In, se sprašujem naprej, zakaj sta dežela in mesto tako neskončno dolgo čakala, da je ena sama založba - zoper voljo vseh - vzela nase družbeno nalogo in jo, kot vemo, z veliko tveganja in eksistencialnih zagat poskusila financirati? Gotovo ne zato, da bi se po pisemskih bombah in grožnjah s smrtjo otepala še z lažnimi obdolžitvami in obtožbami tja do očitkov, da ni sposobna gospodariti? Ogroženost obstoja založbe so institucije dežele (z eno samo izjemo pod Ausserwinklerjem), institucije zveze (z eno samo izjemo pod Scholtnom), predstavniki Slovencev in sosedne Slovenije (z eno samo izjemo pod ministrom Žekšem in državnim sekretarjem Jesihom) namerno spregledali. Besedo, dano besedi, pa smo držali. Besedi smo pripisovali zdravilno moč. Z besedo nas je povezovalo tovarištvo!

Z besedo, z verzom, smo. Evropa bo obstala, če se bo končno na široko zavedala, kakšno bogastvo se skriva v romanih, v poeziji, v esejih, v enciklopedijah itd., in se bo lotila financirati izmenjalne biblioteke. Razsežno, na široko, in ko bo upoštevala končno vse kulturne prostore, ne nacionalne države! Saj sploh vemo, koliko jezikov v Evropi govorimo. Malo manj kot 50 nacionalnih držav čuva, ali pa tudi ne, nad 400 jezikov, kultur, vizij, sorodstev! Kaj čakamo! Česa se bojimo! Kultura, beseda, prevodi so Koroško spremenili. Torej!"

Vaše "obmejno izdajateljstvo" se je tri desetletja moralo boriti zlasti za priznanje avstrijskih in EU-institucij, kajne?

"... a mislite, da je s Slovenijo bilo drugače? Prvih dvajset let Sloveniji niti centa nismo bili vredni - seveda v pristnem sodelovanju s koroškimi manjšinskimi organizacijami, kot to lahko ocenjujem z današnjega vidika. In še danes srečujem razlike med 'priznanimi manjšinci' in nami. Ne štejem v izolacijsko oznako, ki jo uporabljajo, - 'NAŠ'. 'Ti nisi naš!'"

Tri slovenske pisateljice se vam zdijo posebej pomembne - Berta Bojetu, Alma Karlin in Breda Smolnikar. Zakaj prav te tri dame?

"... ker štrlijo ven, vsaka po svoje, kot svetilniki v morju samozaljubljenosti prevladovanja moške nonšalance in nadvlade njihovega velikokrat precenjenega opusa. Izjeme, kot so Aleš Debeljak, Milan Jesih, tudi Dane Zajc, Tone Pavček itd., so bili odpirali vrata nedeljeni literaturi v žensko in moško. Berta Bojetu je razširila pogled tako v erotiko kot v univerzalnost vprašanj, Alma Karlin je presegla že pred davnimi časi vse oklepe in ožine, Breda Smolnikar je vzela patetiko pripovedi o vstaji in jo s tem šele postavila na podest univerzalnih vrednot in vseh protislovij."

Kje ste ta čas? Spremljam vas na družabnih omrežjih, kjer objavljate silno zanimive reportaže s terena – kulturno-kulinarične krokije. Vaša filmska serija Okusiti Evropo je izšla tudi v knjigi. Koliko dokumentarnih filmov ste že posneli v tej seriji?

"Snemam film o Gradiščanski. Srečujem se z vprašanji, ki so mi malce znana iz Koroške, Slovenije, Hrvaške, Furlanije, Francije, Korzike ... Zlasti z vprašanjem, kako ravnati z lastno preteklostjo, asimilacijo, prisilnim zatajevanjem kulture in jezika, vpletenostjo delov družine v pretekla nasilna, deloma krvava obračunavanja, in srečujem žejo po spoznavanju lastnega jaza, znotraj neomejevanega pogleda nazaj.

Mislim, da smo v filmskem formatu zajeli sklop nepostavljenih vprašanj in jim dali osnovo, tako jezikovno kot vsebinsko.

Končal sem knjigo o alpsko-jadranski kuhinji in pripravljam se na dneve te kuhinje v Celovcu med 16. in 26. septembrom.

Od dosedanjih 26 oddajanih filmov in od letošnjih dveh Gradiščanska, Dalmacija - torej vsega skupaj 28 filmov - sem jih opisal 24 v treh knjigah, skupaj na 1200 straneh. Dve knjigi sta poželi svetovno priznanje. In vsepovsod se začuti moja, naša domača slovenska beseda. In še kaj."