Je letnik 1952, rojen v Trstu, na Svobodnem tržaškem ozemlju, ki je že zdavnaj del zgodovine. S svojim zadnjim romanom Črni obroč je posegel globoko v travmatično zgodovino slovenske narodne skupnosti v Italiji, v čas fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. Torej je pravi sogovornik pred letošnjim 13. julijem, stoto obletnico požiga, ko bo ta častitljiva palača, nekdanji simbol slovenstva, vrnjena slovenski skupnosti.
Vaš četrti roman, Črni obroč, je obenem prvi roman o požigu Narodnega doma. Izšel je tako rekoč na predvečer stote obletnice tega strašnega dejanja. Kakšni vzgibi so vas vodili pri izbiri teme in pisanju?
"Izbira se je ponujala sama od sebe, ker sem tematiko že dolgo nosil v svojih mislih, počakati je bilo treba le na pravi trenutek, na ustvarjalno iskro, ki odžene lenobo, ko se snov iz misli naseli v pero. Zelo začudeno, celo nelagodno sem doživljal podatek, da se doslej še nihče ni lotil tega groznega poglavja v zgodovini slovenskega naroda, razen Borisa Pahorja, ki je požig Narodnega doma oblikoval novelistično. Potem pa molk. Tako zločinsko in nečloveško dejanje pa ne more v pozabo, čeprav bi Italijani zelo radi, da bi na spomin legel prah. Spomin je treba ohranjati. Ne zaradi revanšizma ali maščevanja, marveč zaradi resnice."
Ste se morali za roman z oznako zgodovinski zakopati globoko v arhive ali gre za tematiko, ki jo tržaški Slovenci srkate tako rekoč z materinim mlekom?
"Težko rečem, da gre za zgodovinski roman. Ne, nimam ga za takega, ker bi bilo potem vse, kar je v zvezi s preteklostjo, zgodovinsko. Nasprotno, Črni obroč je zelo sodoben roman, zazrt v čas nazaj, a uprt v čas pred nami. S tako vizijo sem ga pisal. Vmes je oklepaj manipulacij, laži, čas današnjosti, ki celo izenačuje žrtve in krvnike in se ne zaveda, da so barbarski vzroki italijanskega režima, nasilje in zlo povzročili povsem človeško reakcijo, razumljivo, čeprav neopravičljivo, in težke posledice za današnji obmejni prostor. Da ne bo nesporazumov: Italijani so zanetili požar in se pozneje sami opekli. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade."
Marij Čuk je kot pesnik, pisatelj, kritik, dramatik, novinar, nekdanji dolgoletni glavni urednik slovenskega informativnega programa italijanske javne radiotelevizije RAI v Trstu zapisan slovenski besedi. Rasel je v (nekoč povsem slovenski) Dolini pri Trstu, znani po prastarem vaškem običaju majenca, končal učiteljišče v Trstu ter študij slavistike in romanistike v Ljubljani. Je avtor več pesniških zbirk in “zamejske trilogije”, romanov Pena majskega vala, Molk koloradskih hroščev in Prah.
Bo Mattarella spral iz zgodovinskega spomina to sramoto? Bo zbrisal ta madež? Ali pa je vse skupaj politična puhlica?
Proglasiti 12. junij, ko so partizani odšli iz Trsta, za osvoboditev, je skregano s pametjo, dejstvi in zgodovino