David, pozdravljeni deset let kasneje. Toliko let je namreč minilo, kar sva prvič sedla k intervjuju. Nič od tega, na kar ste danes tako ponosni, takrat še ni obstajalo. Ugledna slovenska modna znamka, Atelier DH fashion, ki ga hodijo občudovat z vseh koncev države, nešteto lepih oblek, slavnih strank ... Je bilo to desetletje kot sanje ali vožnja z vlakom smrti?

"Oboje. Kot sanje, ki si jih pred desetletjem niti nisem upal sanjati. Nikoli nisem niti pomislil, da lahko kaj takega dosežem, ustvarim v kakršnem koli času, pa naj bo to čez pet ali štirideset let. Nisem imel tako visokoletečih ciljev. Sem pa trdo delal, da sem sproti dosegal manjše. Začetek je bil zelo naiven, brezskrben. Začel sem ustvarjati to, kar sem si želel že od malega, a tega med šolanjem nisem izživel."

Kaj je bilo tako naivno?

"Šlo je za hobi, brez pričakovanj ali želja za prihodnost. Zdelo se mi je nemogoče, da bi pri nas iz tega lahko zraslo kaj večjega. Od daleč sem poznal slovenske modne zgodbe, a nisem niti upal misliti, da bi kdaj tudi sam postal del kakšne konkretnejše, kaj šele, da bi ustvaril svojo."

Desetletje je in ni veliko časa za razvoj uspešne zgodbe.

"Vse se je odvijalo bliskovito. Vsako naslednjo stopničko sem dosegel zelo hitro po prejšnji. Začel sem sam, potem pa seveda skupaj z mojo ekipo, ki se je iz leta v leto širila in za katero lahko trdim, da diha z mano. Kar je neprecenljivo. In pri vsaki doseženi stopnički se mi je zdelo, da je zdaj to to. Po desetih letih vidim, da nikoli ni to to. Vedno imaš željo po naslednji."

Ko si v spomin prikličete sebe na svojem začetku, se še prepoznate?

"Mislim, da sem ostal David izpred desetletja, a sem danes zagotovo bolj nadgrajena različica. Dozorel sem in bolj zastopam svoja stališča. Bila so to leta upogljivosti in prilagodljivosti."

Vsakodnevno delate z ljudmi, ste del njihovih pomembnih življenjskih dogodkov, poslušate zgodbe. Ali smo se spremenili? Toliko vsega se je zgodilo z nami in svetom.

"Zagotovo, spremenilo pa se je tudi moje dojemanje ljudi. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj toliko delal z drugimi. Nimam se za zelo družabnega ali ekstrovertiranega človeka. Raje sem bil kje v ozadju, s svojimi mislimi, idejami, z zelo ozkim krogom ljudi. Kar se ni spremenilo, a zaradi dela sem se moral odpreti na drugačen način. Naučil sem se prisluhniti, zaradi česar sem se o ljudeh veliko naučil. Spremembe v svetu so prinesle tudi spremembe v obnašanju in odnosih. Frizerji kdaj zase rečejo, da so psihoterapevti, a tudi sam med pomerjanji lahko srečam več povsem različnih osebnosti, življenjskih zgodb in težav v samo nekaj urah. Včasih morda pomagam kakšno težavo tudi rešiti. Kdorkoli danes na kakršnem koli nivoju dela z ljudmi, se v tem prepozna. Sploh v panogah, v katerih so ljudje s tabo bolj intimni."

Oblačila nosimo na svoji koži, bližje nam skoraj ne bi mogli biti.

"Če frizerji s svojim delom posegajo v vaše telo, se stranke pred mano razgalijo dobesedno. Kar je bilo nenavadno tudi zame, in moral sem narediti premik v glavi, da me danes nič ne gane, da vsako stranko obravnavam enako, pa če je na njej obleka ali pa je ni. Vidiš marsikaj, a moraš vzbujati občutek, da nisi videl ničesar. To je še najmanjši problem. Kakšna stranka se včasih težje odpre, kar je normalno. Poznamo se oblečeni, ni lahko pokazati telesa, kot ga imaš v resnici, ne skritega pod oblačili. A če želim stranko prikazati v takšni luči, kot si želi in jo želim prikazati sam, brez te iskrenosti ne gre."

Luka Šulić mi je nekoč dejal, da se igranja na čelo loteva z duhovniško predanostjo. Ste se modi zapisali na tej ravni? Je intima med vami in stranko spovedniško sveta?

"Lahko bi vse skupaj primerjali tudi z zdravniško diskretnostjo. Morda včasih nelagodje stranke začutim pri merjenju, kar se da krasno rešiti s humorjem, nikoli ne povem številk na glas. To sprosti vzdušje. Jaz rabim prave, dejanske mere človeka, ne mer z retuširanih instagramovskih fotografij. Pred mano ni filtra. Sicer pa sem modi res zelo predan in o svojem delu veliko razmišljam. Če seštejem, koliko časa svojemu delu posvečam fizično in nato še mentalno, je to ves moj čas. Redko se lahko povsem odklopim. Projekt zaključiš, delno vdihneš, medtem pa energijo že usmerjaš v naslednjo stranko. Tega morda vsak ne razume. Z veseljem se posvetim vsaki stranki, kot da je edina, kar pa seveda ni. Težko se je vsakomur posvetiti stoodstotno in takoj, kar včasih pripelje do slabe volje, ker mora kdo na obleko ali idejo malce počakati. A nikoli ni bilo prepozno!"

Ko govorimo o polju modne intimnosti, ali se stranka kdaj zaljubi v oblikovalca?

"Pojma nimam. Takih izkušenj nimam, zagotovo pa z nekaterimi navežeš nekoliko bolj pristen stik in si v pogovorih bolj intimen. Pridih domačnosti in sproščenosti želim ustvariti pri vsaki. Ker se stranke tako zelo odprejo in razgalijo, jim moram ustvariti prostor, v katerem jim je prijetno. Pomerjanje in proces nastajanja obleke na smeta biti nekaj neprijetnega. Stranka si mora to želeti in se tega veseliti."

Svoje najpomembnejše obleke znate našteti?

"Prav vsaka obleka je in mora biti pomembna. Prva pa je zagotovo tista, ki je nastala za Majo Keuc in ki jo je med izvedbo skladbe Close to You nosila v šovprogramu Eme 2014. Mala, kratka, rdeča, bleščeča, s kapuco in 'leglace' nožnim nakitom, ki sem ga takrat izdeloval, je bila moja prva konkretna obleka, ki so jo ljudje opazili. Zgodil se je moment, na katerega nisem bil pripravljen. Majo so vsi spraševali, kdo ji je naredil obleko, kar se mi je zdelo nepojmljivo, in tako se je vse zares začelo. V spominu mi bosta ostali tudi evrovizijski obleki za Manuello in Leo Sirk. Manuellina sicer ni nastala povsem v moji izvedbi, saj so jo ustvarili na RTV-ju, a skica je bila moja. Moja prava evrovizijska obleka je bila tista za Leo, ki jo je nosila v Lizboni. Za Evrovizijo smo morali poustvariti njeno opravo z Eme in jo nadgraditi, kar je bil poseben izziv, a je na koncu bilo vse skupaj še boljše, ko je dosegla dober rezultat. Sicer pa težko rečem, da evrovizijske obleke oblikovalcu kar koli prinesejo, saj potem teh oblek ne izdelaš še v stotih primerkih, a pomeni mi veliko, kot tudi sodelovanje z Leo, ki traja še danes. Nazadnje na minulih Melodijah morja in sonca. Tudi njeno letošnjo obleko bil dal na ta seznam, saj je nastala le dan pred festivalom, brez enega samega pomerjanja. Lea jo je prvič pomerila v Portorožu, mere smo vzeli pred nekaj leti. Prav tako traja sodelovanje z Evo Boto že vrsto let, le da je ona letos imela pomerjanje za MMS." (smeh)

Spomnimo se tudi hologramsko lesketajoče se obleke Maje Keuc, ki jo je nosila med nastopom z Bojanom Cvjetićaninom, pa zapeljivih črnih in belih čipkastih kreacij, nekaj časa vam je bil všeč odtenek starega zlata. Česa pa ne bi naredili še enkrat?

"Ničesar konkretno ne obžalujem, bi pa morda na začetku lahko bolj poslušal sebe kot druge. Če se podpišeš pod obleko, mora ta biti res povsem tvoja. Všeč mi je, da v desetih letih nikoli nisem naredil koraka nazaj. Morda ga kdaj bom, a trenutno stremim k temu, da delam samo korake naprej."

Odprtje modnega Atelierja v Mariboru je osrednja točka vašega ustvarjanja. Dodelana podoba je marsikoga osupnila, slišati je bilo tudi kak dvom, ali smo Slovenci dorasli tako resni, zreli modni zgodbi. To je bil tudi zelo resen poslovni podvig.

"Smo dorasli in tudi sam sem presenečen nad odzivi. V dveh letih, kar smo v Ulici 10. oktobra, sem se kaj naučil o ljudeh in navadah v našem bližnjem in daljnem okolju. Nismo takšni zapečkarji in tako za časom, kot včasih mislimo, da smo. Si pa zaradi te splošne miselnosti kdo ne upa razmišljati izven okvirjev sprejemljivega, domačega, udobnega. Odločitev za ta projekt je zagotovo bila prava, dobra nadgradnja moje zgodbe. Zdi se mi, da se je šele zdaj začelo vse zares dogajati. Je mogoče, in to v našem okolju, v Mariboru. In kot smo že pred časom objavili v Večeru – Če strop postane prenizek, ga je treba povišati … "

Poglavje zase so modne revije DH Fashion​. Pompozne, bleščeče in množično oblegane. Kako ste z ekipo skozi leta izbirali zgodbe teh dogodkov?

"Z ustvarjalnostjo nikoli nismo imeli težav. V glavi se mi toliko dogaja, da blackouta ne more biti. Iščem reči, ki mi v okolju manjkajo. Želim ustvariti tisto, česar ni. Včasih temo narekuje že sam ambient. Vsaka zgodba mora biti drugačna od prejšnje. Z modno revijo želimo povedati zgodbo, ne samo predstaviti kolekcijo."

Revija v hangarju mariborskega letališča je bila leta 2016 modni dogodek, ki je, kar se pompoznosti tiče, do danes ostal nepresežen. Ste se takrat ustrašili, da ste prehitro dosegli strop?

"Projekta smo se lotili malce brezglavo. Želeli smo velik dogodek, a šele ob začetku izvedbe smo se zavedeli, v kaj smo se spustili, ko so postavljali oder, zaslone, ogromno pisto. Do takrat pritiska ni bilo. Je bil pa to težek dogodek, saj smo morali vse prinesti. Na voljo smo imeli zgolj surov letališki hangar, niti vode ni bilo, elektriko smo morali do lokacije napeljati sami. Po reviji pa se nič ni več zdelo nemogoče. Bil je izjemno zahteven dogodek, tudi finančno. A se je izšlo. Seveda smo po njem rekli, da tega več ne bomo delali. No …"

Leto kasneje ste produkcijsko naredili korak nazaj in pod arkadami mariborskega gradu pripravili revijo Aura s kolekcijo Candy Shop.

"Šlo je za igro barv in revijo, ki je sprva sploh nismo načrtovali. Vedeli smo, da Terminala D8 ne moremo preseči, a kolekcija je nastajala in želeli smo jo pokazati. Tehnično smo res naredili korak nazaj, a šlo je za minimalistični kontrast. Prvič sem v kolekciji šel v barve, rožnato, rdečo, modro, potiske, motive sladkarij ... bilo bi škoda ne pokazati je. Nastal je zelo sladek dogodek."

Vaša najljubša revija je Invidia, ki ste jo leta 2019 pripravili v Kazinski dvorani SNG Maribor. Zakaj?

"Najbolj iskreno in zavestno smo se je lotili. Nikoli nismo teh dogodkov delali zaradi prodaje, ampak ker radi delamo take dogodke, četudi te izčrpajo na vseh ravneh. To niso profitni projekti, gre za zelo drago promocijo našega ustvarjanja, ki pa je trenutno ne potrebujemo, saj imamo dela glede na svoje zmogljivosti preveč. Na nek način je to tudi kulturni doprinos lokalnemu okolju. To delamo za dušo. Taka doživetja ljudi napolnijo, gre za višji cilj. Pod črto bi se mi, kar se zaslužka tiče, bolj splačalo iti na dober dopust."

Do zdaj ste izpeljali pet modnih revij.

"Prva je bila Vivid na terasi hotela City, sledila je D-age v hotelu Habakuk, ime se mi je takrat zdelo grozno frajersko, ker je naznanjalo prihod D-obdobja, ne da bi vedel, kaj bo to obdobje sploh prineslo. Sledil je Terminal D8 na letališču, četrta je bila Aura, zadnja je bila Invidia, ki jo je pospremil ambient prefinjene poroke. Invidia pomeni zavist, ki včasih k porokam sodi. Revija je bila mogočna tudi zaradi cvetja Valerije Grubelnik, v njeni cvetličarni so po reviji prodajali šopke Invidia v stilu te modne revije, ker so stranke povpraševale po njih. Takrat smo postali najbolj prepoznavni, projekt je bil ravno dovolj skrit in odkrit, da so zanj vedeli vsi."

Z Amayo sta ustvarila Rdeče, kolekcijo, ki jo je navdihnila pesem.

"Odziv je bil velik, četudi skladba ni bila zelo komercialna. Bilo je dovolj mistično, nastala je dobra celota. Oblačila so podprla skladbo in obratno. In rdeča je lepo sodila v predpraznični čas. Niso pa taki projekti nekaj, kar bi počel pogosto, vendar z Majo skupaj ustvarjava že celo desetletje."

Nova velika modna revija je na vidiku, 30. septembra. Vse okoli nje je še zelo skrivnostno, vemo pa, da bo osrednja zgodba v jubilejnem letu, tokrat David. Malce samovšečno?

"Zakaj pa ne? (smeh) Iskreno pa ... če povežete inicialke vseh modnih revij, ne v časovnem zaporedju, dobite ime David. Kar seveda ni naključje. Revijo s tem imenom smo želeli izvesti že pred časom, a je bilo koronsko obdobje, vmes se je zgodil Atelier. Zdaj zgodbo petih revij simbolno povezujemo v šesto – ob deseti obletnici, ki bo tudi konceptualno nekaj drugačnega od že videnega. Organizacijo te pa lahko primerjamo s Terminalom D8 v hangarju oziroma je to njegova nadgradnja, ampak na drugačen način. Praznovanje desete obletnice si to vsekakor zasluži."

Kmalu bo znanih več informacij tudi o modni avdiciji, na kateri boste iskali modele za revijo. Kakšne ljudi boste izbrali?

"Pri iskanju bomo zelo netradicionalni. Zmotno kdo misli, da oblačimo samo manekenke tipičnega videza. Pri nas se lahko obleče kdorkoli, s kakršno koli postavo, kar bomo prikazali tudi na reviji. Zato prihaja najbolj odprt casting doslej, ki ga bomo organizirali skupaj z medijsko hišo Večer, da res doseže svoj namen."

Pa nova kolekcija?

"Ostajam zvest sebi in svoji estetiki. Ne bom šel v hitre trende, a tudi moj okus se s časom spreminja. Drugače bo, kot ste bili vajeni. Glede barv, kombinacij in nosljivosti bomo zavili v smer, ki za DH fashion ni tipična. Malce drznejši bomo. Stranka me je podučila, naj ne ustvarjam oblačil, za katera mislim, da si jih stranke želijo, ampak oblačila, za katera mislim, da bi jih morale nositi. Zanimiva misel."

Draž sanj je njihova neulovljivost. O čem sanjate danes, deset let kasneje?

"Moje želje in sanje so skromne, za začetek si želim, da dobro izpeljemo dogodek na vsaj takšni ravni, kot smo si jo zamislili. Želim pa si tudi pikico miru. Toliko vsega se je nabralo. Želim si krajše obdobje stabilnega zena, da lahko potem grem novim izzivom naproti. Vem, da je potencial za nadaljevanje zgodbe, tudi v kakšni drugačni obliki, velik."