(INTERVJU) Matevž Lenarčič: Kršenje desetih božjih zapovedi po novem ni več greh?

Vaše preživetje je odvisno od letenja, od snemanja iz zraka za različne naročnike. Vas je kaj stiskalo v času lockdowna?

"Ma, niti ne. Filozofija podjetja je zmeraj bila, da se ne bomo širili, da ne bomo rasli. Za zdaj sva zaposlena dva in verjetno bova dva tudi ostala. V kriznih časih majhni lažje preživimo, lažje zategnemo pas, ker ni treba skrbeti za eksistenco družin zaposlenih. Nikoli nisem čutil potrebe po 'biti najboljši, največji, prvi na trgu'. Namesto zaposlovanja ljudi, ki bi opravljali delo, ki ga itak opravljajo dobro že drugi v drugih firmah, se mi zdi lepše, prijaznejše, učinkovitejše sodelovati. Vsak prinese svoje znanje, kje je zaposlen, pa sploh ni pomembno. Pomembni so dobri odnosi, ki jih egocentriki ne morejo vzpostaviti. 'Cenkanje' pri cenah, zniževanje, zvijanje rok, zato, da bi bil lastni dobiček večji, je bedarija. Življenje je lahko lepo, če smo obdani z zadovoljnimi ljudmi, poraženci pa to niso. Covid-19 nam torej za zdaj ni prinesel velike izgube, mogoče zato, ker je gradbeništvo v tem času cvetelo."

Dovolj domačih naročil za aerofotografijo, termografsko, hiperspektralno, panoramsko ... snemanje tudi v času pandemije?

"Kakšnega strašnega biznisa v Sloveniji tako ali tako ni. Ko je Geodetski zavod Slovenije, nekoč največji zavod na področju geodezije in kartografije v nekdanji Jugi, pred desetletjem šel v stečaj, po tem, ko so stari, novi lastniki družbo izčrpali in jo namerno pokopali ter nazadnje skupaj z vso nacionalno kartografijo prodali hrvaškemu Geofotu, so bivši zaposleni ustanovili na tem pogorišču svoje firme, cene teh storitev pa so zaradi velike konkurence drastično padle. Zaradi nizkih cen si težko privoščimo investicije v snemalno in programsko opremo, razdrobljenost in nezmožnost sodelovanja pa je pripeljalo do stanja, da je v Sloveniji s slovenskim znanjem in opremo nemogoče sprocesirati ciklično aerosnemanje države. To že vrsto let izvajajo tujci, ki si zaradi vrste nepodjetniških razlogov lahko privoščijo delo za tako mizerno plačilo.

Z delom samo za slovenske naročnike sicer lahko preživimo, kaj bistveno več pa ne."

Je pa virus letos že drugič prekrižal načrte projekta GreenLight World Flight, da bi merili koncentracije črnega ogljika nad indijsko podcelino in Himalajo. Polet nad Indijo, Bangladešem, Nepalom in Butanom je odpadel tik pred zdajci.

"Ja, lansko pomlad smo bili v nizkem startu, bilo je veliko priprav, pridobivanje dovoljenj zahteva veliko časa, živcev in denarja. Butan smo preteklo jesen obiskali s filmsko ekipo, ki pripravlja dokumentarec o črnem ogljiku in onesnaženju, ter navezali odlične stike tudi z njihovim predsednikom vlade, zdravnikom urologom, ki poleg službe prvega ministra vsako soboto brezplačno zdravi v državni bolnišnici. Na čisto osebnem nivoju sva se dobro ujela.

Zelo dobro je kazalo, potem pa so se začela zapirati letališča po svetu in je bilo vseh lepih načrtov, kljub prizadevanju tudi našega veleposlaništva v Delhiju, hitro konec. Panika je bila sicer prenagljena, saj prvo leto v Indiji sploh ni bilo tako hudo, letos, v četrtem valu, pa so doživeli pravo katastrofo s stotisoči mrtvih.

Butan, himalajska kraljevina z 800.000 prebivalci, epidemijo odlično obvladuje, od dobrih 1600 okuženih je le eden izgubil življenje. Razlogov je verjetno več, pomembno pa je vendarle zaupanje prebivalstva v sedanjo vlado, ki je striktno zaprla meje, brez poletnih počitniških odpustkov, ki si jih je privoščila večina evropskih držav. Sosednji Nepal ima na primer skoraj 600-000 okuženih in dobrih 7600 mrtvih. V štirinajstkrat manjši, a 'razviti' Sloveniji pa je ob skoraj 255.000 obolelih kar 4300 mrtvih. Zaupanje v ravnanje oblasti je najbolj pomembno, če tega ni, so vsi ukrepi neučinkoviti. Slovenska vlada, ki ji daje takt absolut Janez Janša s populističnimi izjavami in ukrepi, zelo dobro komunicira s svojimi volivci, pri veliki večini ostalih pa povzroča patološko averzijo, ki spravlja civilno družbo na barikade. V takšnem zastrupljenem ozračju je neuspeh zagotovljen.

Doslednost butanskih oblasti in nedoslednost nepalske birokracije ter covidni masaker v Indiji so žal onemogočili tudi naše raziskave črnega ogljika, ki smo jih za zdaj prestavili na jesen, verjetno pa bo treba počakati na prihodnjo pomlad, ko so razmere za meritve najustreznejše."

Na kakšne načine obetavna država je Butan? Cel svet jo pozna po dvojem - po visokih vstopnih vizumskih taksah in po politiki spodbujanja "bruto nacionalne sreče" namesto gospodarske rasti. Bruto nacionalna sreča - zahodne ekonomiste najbrž zvija od smeha.

"Butan načrtuje počasen, okoljsko, ekonomsko, socialno vzdržen razvoj, zato je tudi edina država na svetu, ki sprošča v zrak nekajkrat manj ogljikovega dioksida, kot ga butanski gozd absorbira. Varovanje gozda imajo celo zapisano v ustavi. Imajo naravo, himalajske vršace, ohranjene biotope, avtohtono kulturo, kar bi seveda želeli videti milijoni turistov. Ker se zavedajo katastrofalnih posledic množičnega turizma, so ga strogo omejili. V Butan lahko priletite samo z nacionalnim letalskim prevoznikom, nizkocenovnih, potrošniških družb in letov ni, ker so prepovedani. Tri tisoč turističnih agencij upravlja s turisti, ki plačujejo dnevno takso, po enakih cenah. Ker ni abotnega prostega trga, škodljivega zniževanja cen, tudi ni turistov potrošnikov.

Večina svetovnih držav, tudi Slovenija, dviguje svoj BDP tudi s pomočjo množičnega turizma, ignorira negativne okoljske in kulturne vplive v hlepenju po dobičku.

​Butan je tudi edina država na svetu, ki svoje blagostanje uradno meri glede na stopnjo zadovoljstva z življenjem celotnega prebivalstva. Ker mi je jasno, da dobrega življenja ne meri povečana kupna moč prebivalstva, sta mi butanski filozofija in praksa zelo blizu. Seveda se večina 'uspešnih' podjetnikov in politikov norčuje iz mojega tovrstnega razmišljanja. Poslušam neskončno konformistično ponavljanje ekonomskih litanij, da brez razvoja ni napredka, brez napredka ni novih produktov, brez novih produktov ni potrošnikov in brez zapravljanja potrošnikov ni davčnih prilivov. Prijateljsko še opomnijo, ali bi rad nazaj v kameno dobo. Upočasnjen razvoj seveda ne pomeni kamene dobe, to je neumnost. V kameno dobo nas pelje sedanja tekmovalna, podjetniška, produktna spirala smrti, ki bo z izčrpanjem naravnih resursov odžagala življenjski substrat človeški populaciji."

​Ampak tudi v Butanu merijo bruto domači proizvod (BDP), ki ga enačimo s kakovostjo, standardom življenja v posamezni državi.

"Seveda ga merijo, a ni osnova za načrtovanje gospodarskega razvoja. Osnova razvoja je raziskava med ljudmi, ki jo naredijo vsaki dve leti in s katero zelo eksaktno merijo, kako so ljudje zadovoljni s svojim življenjem. Raziskujejo vitalnost skupnosti skozi razvoj javnih politik, skozi ekonomijo, izobraževanje, zdravstvo, kulturo, dediščino, okolje ... Kak naš ekonomist bo rekel, da 'farbajo' ljudi, ampak v praksi smo videli, da ni tako. Na zahodu pač velja, da je večja gospodarska rast osnova za našo srečo. Tudi ob tem me lahko zvije od smeha. Butanci nam preprosto pokažejo, da se v družbo lahko implementirajo tudi drugačni koncepti, ne zgolj liberalno-kapitalistični, ki vladajo v svetu."

​Kaj pa politično življenje?

"Imajo dve parlamentarni stranki, 30-mestno pozicijo in 17-mestno opozicijo, ki se menjujeta na oblasti, in po naših kriterijih - no, bolj po kriterijih Janeza Janše - sta obe ultra levičarski. Sedanji premier je bolj usmerjen v zdravstvo, prejšnji je bil bolj naravnan v ekologijo, imajo dobro delujočo socialo, brezplačne javne šole ... Brezplačne do določene kvote, ko gre čez, odloča znanje na testih, in če testa ne opraviš, je še zmeraj na voljo privatna, plačljiva šola. Zdravstvo deluje in je brezplačno za vse, obstajajo pa tudi sicer redke privatne zdravstvene ustanove; imajo določeno stopnjo privatizacije v državi, ampak zelo omejeno. Pri bistveno nižjem ekonomskem standardu je kvaliteta življenja splošnega prebivalstva zelo dobra.

Pri nas politiki na oblasti opletajo s povečanim ekonomskim standardom in ga kar po domače enačijo z uspešno tranzicijo in povečanim zadovoljstvom prebivalstva. Realnost je seveda drugačna, razslojena tekmovalna družba ne more biti zadovoljna. Zatohlo vzdušje brezperspektivne prihodnosti, kjer vsi verjamejo, da denar kupi vse, od zdravja do sodniških odločitev, ustvarjajo politiki, desni in levi, ni velikih razlik."

Ledeniki na območju Hindukuša in Himalaje, ki se pospešeno talijo, so pomemben vir vode za skoraj tretjino človeštva. Hkrati je to eno najbolj podnebno ogroženih območij. Se zavedajo tega problema? In kako gledajo nanj v Butanu, državi, ki je žrtev hitrega razvoja predvsem Indije in Kitajske?

"Ledeniki niso samo pomemben vir pitne vode, ampak edini vir. V Butanu se zelo zavedajo, kaj prinašajo klimatske spremembe. Imajo dva velika problema: več kot 2500 ledeniških jezer, v katera polzijo ledeniki, leži v visokogorju. Zaradi klimatskih sprememb se ledeniki pospešeno talijo, veliki ledeniški kosi padajo v jezera, ki lahko pljusknejo preko naravnih pregrad in poplavijo nižje ležeča mesta.

Po drugi strani je hidroenergija najpomembnejša industrija Butana, elektriko prodajajo predvsem Indiji in Bangladešu, ki so tudi soinvestitorji v hidroenergetske objekte. Če izginejo ledeniki in posledično presahnejo vodotoki, država ostane brez glavnega vira gospodarstva.

Zaradi klimatskih sprememb se ledeniki v Himalaji zelo hitro talijo. Indija in Bangladeš, industrijsko in kmetijsko ekstenzivno razviti državi z dvema milijardama prebivalstva, povzročata vsako leto ogromne emisije toplogrednih plinov in trdnih delcev, vključno s črnim ogljikom, ki jih monsun potisne ob himalajsko pregrado, kjer se usedajo na sneg in led, ki se zaradi povečane absorbcije še hitreje talijo. Zato so naše raziskave tako pomembne.

Dvigovanje temperature na Zemlji je največja grožnja človeštvu. V resnici je življenje v današnji obliki ujeto med relativno tanko temperaturno območje, v katerem lahko preživimo brez enormnih vnosov energije za ogrevanja ali hlajenja, ki si jih seveda večina prebivalstva ne bo mogla privoščiti. Dvig temperature nad 47 stopinj in neprimerni pogoji za življenje bodo pognali ljudi v smrt ali selitve.

Seveda ne na Mars, kakor bi nas radi prepričali nekateri vizionarski znanstveniki in patološki podjetniki z Elonom Muskom na čelu. Zemlja bi lahko doživela izbruhe supervulkanov, trke meteoritov, aktiviranja vsega jedrskega arzenala, pa bi še vedno omogočala ugodnejše življenjsko okolje kot puščava na Marsu, kjer je ozračje stokrat redkejše kot na vrhu Mount Everesta, kjer ni nobene zaščite pred kozmičnimi in UV-žarki, kjer ima ozračje 99 odstotkov CO2, da ne govorimo o neprimernih temperaturah. Ekscesnim bogatašem, ki bi plačali nepredstavljive vsote denarja za pot v vesolje ali na Mars, bi lahko svetovali, naj se raje zaprejo v iglu na Antarktiki, bodo lahko vsaj dihali, denar pa naj raje namenijo za raziskave podnebnih sprememb.

Dvig temperature pomeni tudi spremembe vremena, ciklone, poplave, suše, spreminjajo se vremenski vzorci. Monsun na Indijski podcelini, ki se pojavi vsako leto ob istem času in je usodnega pomena za poljedelstvo, zadnji čas ni več 'točen'. Po navadi je veljalo, da se je 25. maja v Himalaji nehalo plezati, ker se je začelo monsunsko obdobje. Zdaj ni več tako, časovne meje nastopa monsuna se premikajo."

Ampak to so problemi ljudi na drugem koncu sveta, a ne?

"Seveda za ljudi, ki smo ujeti v zagotovljeno solidno eksistenco, v poleti klimatizirane prostore, pozimi pa ob prasketanje kamina, ki ponorimo, če v trgovini zmanjka toaletnega papirja ali nam preprečijo dopust na morju, za nas, ki nam pomenijo novice z vojnih žarišč zgolj reality show, za nas so slabe novice z drugega konca sveta nekaj, kar je tam daleč od naše realnosti.

Da to niso naši problemi, zaplankano razmišlja kup ljudi tudi v Sloveniji.

A vsaka stvar, ki se zgodi nekje v svetu, se pozna tudi pri nas, če ne drugače - z migranti. Če bodo milijoni ljudi na Indijski podcelini ali v Afriki prisiljeni zapustiti lastno državo zaradi podnebnih sprememb, bodo nastopile vojne epskih razsežnosti, o tem ne dvomim."

Lani decembra ste s 3D-tehnologijo posneli območje kraljevine Bahrain. Za razliko od nas niso uspavani z oddaljenostjo ekološke katastrofe, ker si tega ne morejo privoščiti?

"V sodelovanju z avstrijskim podjetjem smo v rekordnem času posneli celotno območje kraljevine Bahrain z visokoresolucijskimi kamerami ter lidarjem. 3D-model države potrebujejo zaradi dvigovanja morske gladine kot posledice klimatskih sprememb. Njihova nova naselja z mondenimi stolpnicami, zelo podobna tistim v Dubaju, ležijo tik ob morski gladini. Najvišja točka Bahraina je le 134 metrov nad morjem in večino urbanih predelov bo dvig morja močno prizadel. Naredili smo simulacijo, kaj se bo dogajalo. Bahrain, finančni center arabskega sveta, ima denar, z njim lahko poiščejo rešitve in preprečijo katastrofo. Večina ogroženega sveta denarja nima, zato bodo masovne migracije edina možnost preživetja."

Med pandemijo smo gledali posnetke modrega neba nad mesti, ki so bila leta in leta zavita v smog, igranja delfinov v pristaniščih, bistre vode v beneških kanalih ...

"Očitno nam je narava s pandemijo virusa ponudila vpogled v možne rešitve pred eksponentnim onesnaževanjem planeta. Zmanjšana potrošnja rešuje okolje. Manj dela, manj tehnologije, manj trgovin, manj produktov, manj potovanj, manj, manj, manj ...

Tehnologija ne more rešiti našega planeta pred človeškim pohlepom, lahko pa ga rešijo raziskave novih ekonomskih paradigem socioloških, psiholoških, filozofskih dejavnikov, ki bodo vplivali na percepcijo ljudi do sebe in okolja.

Prav nič se ne bo spremenilo na boljše, dokler bo BDP glavno gonilo družbe, tekmovalnost nuja, pohlep koristen, laži in manipulacije pa dovoljena orodja za dosego prvega."

No, saj je bil tudi občutek, da vsa svetovna ekonomija stoji, lažen. Kitajska, denimo, bo imela solidno gospodarsko rast.

"Liberalni kapitalizem je neuničljiv, dokler ga bomo podpirali in kupovali nesmiselne materialne ali finančne produkte, se prostovoljno razgaljali na družbenih omrežjih in nasedali političnim in medijskim manipulacijam.

Covid-19 je čudovit primer, kako narediti iz človeške tragedije gromozanski biznis. Korupcija pod krinko boja proti pandemiji, patentiranje cepiv, ki so bila v veliki meri financirana z javnim denarjem, kaže na sprevrženost ekonomskega modela, na katerem buhtijo vojni dobičkarji."

Pandemija je ukradla večino naše pozornosti v tem času. Medijske vsebine so bile tako ali drugače povezane z virusom, še celo večina naših osebnih pogovorov - druge vsebine so malone izginile, tudi okoljske.

"Človek se vpraša, zakaj so bili ukrepi skorajda povsod po svetu relativno podobni. Odgovor je verjetno na dlani. Vsem oblastnikom je bila pandemija darilo z neba, pod njeno krinko so lahko krepili avtoritarno pozicijo, kradli denar, medijsko manipulirali in si krepili javno podporo in oblast v prihodnosti. Individualni strah pred boleznijo, smrtjo, eksistenco so izkoristili za lastno promocijo in krepitvijo avtoritarnih idej.

Okolje je kolateralna škoda, to je zelo dobro vidno tudi pri nas. V takšni situaciji lahko uzakoniš podtaknjence, omejiš civilno iniciativo, okoljske organizacije, na mesto ministra za okolje mirno postaviš ministra za energetiko. Biznis first!"

Pred kratkim ste na nacionalki šokirali tudi voditeljico, se mi zdi, ko ste rekli, da je padec BDP-ja dobra novica, česar ne morete reči za gospodarsko rast. Jasno, da so vas in nacionalko nato malo "prali" na strankarskih medijih.

"Janševi mediji? Škoda besed. To niso mediji, ki bi pokazali drugo plat resnice, zgodbe, kovanca, to so preprosto mediji, ki promovirajo vulgarizacijo govora, diskreditacijo 'nenjihovih', banalizacijo kompleksnih dejstev, glorifikacijo njihovih. Človek se sprašuje, kakšen je pravzaprav svetovni nazor teh ljudi, ki se sklicujejo na krščanske vrednote, ki jih s svojim ravnanjem mirno pohodijo, kakšen je psihološki profil piscev.

Drugače pa sem seveda prepričan, da za okolje ni boljšega, kot da vsi skupaj, vključno z raziskovalci, gospodarstveniki, športniki ..., ustavimo konje. Konkurenca kreira sovražnike, in ker sovražnik nikoli ne spi, podjetje propada, če ne raste, ker seveda sovražniki rastejo. Če firma dobro dela ... če denimo Luka Koper dobro dela, zakaj bi morala delati še boljše? Naj se ustavijo in dobro delajo naslednjih sto let. Ali pa Gorenje. Delali so dobro in potem je bilo treba delati še boljše in še boljše ... da so bili dovolj dobri za prodajo Kitajcem. Podjetništvo so postavili na zlati piedestal, razumljivo, saj producira hrano za potrošnike, ki vzdržujejo sistem, tako kot sprevrženo milijonsko prekupčevanje z nogometaši vzdržuje nogometno finančno piramido s pomočjo fanatičnih navijačev.

Lepo je poslušati navdihujoče oddaje o entuziastičnih idejah novih podjetnikov, ki jim je cilj nenehna rast in biti prvi na svetu, če že ne v Sloveniji. Toda kdo pravzaprav sploh še potrebuje nove produkte?"

Ne vidite sebe kot podjetnika?

"Seveda, v formalnem smislu sem podjetnik, po duši pa nikakor ne, nikoli. Če mi kdo reče, da sem podjetnik, sem užaljen, zame podjetništvo ni pozitivna vrednota. Saj vemo, kaj je podjetništvo in kako se ustvarja višja dodana vrednost - delavce slabše plačaš, stisneš podizvajalce ali pa nategneš kupce. Seveda so izjeme v unikatnih in življenjsko pomembnih produktih ali podjetnikih z izrazitim socialnim čutom, vendar to zgolj potrjuje dejstva."

Vidite mlade kot tiste, ki imajo zmožnost povezati skupnost, kot tiste, ki so se sposobni samoomejevati v potrošništvu? Ki imajo potencial egoizem spreminjati v sodelovanje?

"Seveda, nove generacije gledajo isti problem, a ga vidijo drugače in lahko poiščejo nove poti do reševanja. Glede na svetovno dogajanje in aktivnost civilne družbe na področju varovanja beguncev, migrantov, okolja, kulture, istospolnih, raznorasnih, s katerim se ukvarja veliko dobro misleče mladine, sem absolutno optimist. Nevarnost se skriva v politični formalizaciji civilne družbe - lahko prerastejo v politične stranke, ki se takoj ujamejo v demokratične procedure, kjer je kompromis vrednota, cilj pa zgolj pot do kompromisa. Cerarjeva, Bratuškova, Šarčeva, katerakoli - vsi podležejo. Ujamejo se v krog kimavcev, ki 'referencirajo' vsako njihovo besedo in dejanje. Izgubijo tla pod nogami, saj verjamejo, da so sposobni. Trobijo v isti rog, privatizirajo, postavljajo žičnate ograje, podpirajo kapital na škodo okolja ... S svojo egocentričnostjo na neki način podpirajo in omogočajo sedanjo avtoritarno vlado, ki ne more sestopiti z oblasti prav zaradi njih. Če dam ideologijo na stran, ima samo Levica program, ki je vsaj na papirju ekološko in socialno vzdržen, žal pa so še vedno nekakšno društvo prijateljev mladine, ki z nekaterimi pobalinskimi izpadi podirajo dobro postavljene ideje."

Se mi, stari, ob vsaki vladi preveč ukvarjamo samo s tem, kako so "lopovi na oblasti", varstva okolja pa ne vidimo kot ključne frontne linije našega časa?

"Varstvo okolja je povezano s spremembo ekonomsko družbenega in socialnega sistema. Enakomerna porazdelitev bogastva po svetu, med državami in ljudmi, sprememba potrošniških navad, krepitev solidarnosti. Na ta način bo liberalni kapitalizem sam odmrl. To lahko naredijo, pravzaprav morajo narediti prihodnje generacije. Alternativa je namreč neravnovesje, ki bo nekontrolirano težilo k ravnovesju, tako kot vse, kar se dogaja na planetu Zemlja. Napetost pod površjem Zemlje se nekontrolirano sprošča in uravnoteži s potresi in vulkanskimi izbruhi, temperaturni odkloni v nastanku hurikanov. Ljudje pa smo samo kolateralna škoda."

Ampak prav pri mladi Greti Thunberg smo videli, kako trdo kožo moraš imeti, če se izpostaviš. Današnje vojne na družbenih omrežjih so postale neprebavljivo grobe. Tudi pri nas.

"Ja, ampak na drugi strani pa je množica, ki te podpre. Se pač osredotočiš na tiste, ki mislijo podobno. Itak vemo, da je na družbenih omrežjih angažiranih brez števila trolov, kupljenih piscev, člankov ... Tako je pri nas in v svetu. Politikom bi seveda morali prepovedati uporabljati twitter. Ker ni nič drugega kot 'napucavanje', bildanje ega brez premisleka ... Kdo ima kaj od tega? Nihče.

​Danes so vsa pravila razrahljana, še Cerkev se je politično profilirala, oprla na desno in za seboj potegnila neuke vernike. Vera namreč promovira verjetje, manj dejstva. S tem je vzela v zakup in posvojila vse grehe, ki jih producirajo politiki, ki jih podpirajo. A kršenje desetih božjih zapovedi ter vulgarno in sovražno govorjenje po novem ni več greh?

Karizmatični ljudje naj bi vodili ljudstvo. Karizma pomeni tudi, da človeka ni več sram. Ni ga sram, če nosi v konservativnem okolju rumeno divje neurejeno pričesko, ni ga sram, če laže, ni ga sram, če manipulira, ni ga sram, če krade, ni ga sram, če v ogledalu in na vsaki sliki najraje vidi sebe.

Karizmatični ljudje nas bodo potegnili iz godlje, mogoče nam bodo vrnili gozdove, znižali davke, povišali subvencije, zato lahko tudi malo kradejo, lažejo in narcisoidno nastopajo, si verjetno mislijo cerkveni dostojanstveniki."

Sredi petkovega protesta v Ljubljani sem na facebooku prebrala zapis enega od protestnikov: "Super občutek, ko veš, da ti med protesti nad glavo leta Matevž Lenarčič." Najbrž ni bil naročen polet?

"Od koga? Policajev, vojakov ne maram, politike še manj. Sem krščansko vzgojen, starši nikoli niso bili v komunistični partiji, midva z bratom tudi ne, ideološko nisem opredeljen, poskušam pač razmišljati s svojo glavo. Sem pa zadnjič prebral, da je protestantska cerkev financirala tudi Kolumbova raziskovalno-trgovska potovanja, ki so jim sledili poboji domorodcev, kraja, trgovanja, bolezni, zgodnji imperializem pač.

Očitno se nikoli niso zares držali svojih moralnih postulatov.

Imel sem čas in sem se zapeljal nad Ljubljano. Proteste v tej situaciji zelo podpiram, ker se počutim v množici utesnjeno, jih podpiram iz zraka. Zanimalo me je, kako je civilna družba videti iz zraka. Žal sem bil malo prepozen in sem zamudil čas, ko so bili protestniki na Prešernovem trgu, kasneje, na tistem križišču, so se že malo 'razvlekli'. Prazen trg pred parlamentom, ki so ga stražili dobro 'oblečeni' policaji, pa je bil še iz zraka srhljiv.

​Trg nebeškega miru, so rekli. Na njem je bil res mir.

"Zaprli so zračni prostor nad Ljubljano do višine 900 metrov. In nad Brdom. Za vsak primer. Očitno jih je res strah."

Ob objavljenih fotografijah iz zraka ste zapisali: "Množični turizem je dober za par ljudi, slab za vse ostale in okolje. Množični protesti so slabi za par ljudi, ki se skrivajo na Brdu in v parlamentu, in dobri za vse ostale in okolje. Se bo kak naročnik vaših storitev zdaj malo skujal? Pri nas je zelo odprta perspektiva, kjer se kaznuje ali nagrajuje, kdo oporeka tej vladi in kdo ji pritrjuje?

"Ne vem sicer, zakaj bi bil življenjski nazor negativna referenca za strokovno dobro opravljeno delo, ampak se zavedam, da so stvari vedno malo iracionalne. Bo pa naročnik mojih storitev nekdo drug. Zaradi tega se res ne sekiram. Manj dela, manj letenja, manj denarja, manj zapravljanja, same koristi za okolje."

​Pustiva množične proteste, raje o množičnem turizmu. Več težav kot denarja?

"Bistveno preveč. Vedno sem govoril, da se bom na stara leta preselil v Posočje, v Bovec. Zdaj je biti v Bovcu čez poletje enako kot biti na makarski rivieri. Neznosno. In vse razvojne strategije so natempirane na več. Več turistov, in če je več turistov, bomo potrebovali še več hotelov, in če je več hotelov, potrebujemo več športnih objektov, več trgovin ... In ko enkrat večina prebivalstva v nekem kraju živi od turizma, je težko stopiti korak nazaj ali ustaviti stvari. Po drugi strani pa turistični Divji zahod zavohajo tudi tuji investitorji, ki izrinjajo manj podjetne domačine.

Končna slika je po navadi takšna, da se domačini, ki ne služijo s turizmom, izselijo, naredijo prostor drugim podjetnikom, ki jim praviloma pohlep omeji um, množica turističnih agencij privablja turistične potrošnike z akcijami, popusti, 'all inclusive', novimi turističnimi produkti, ki privabijo najrazličnejše ljudi, tudi take, ki zbirajo destinacije in adrenalinske avanture.​

​Množični turizem je globalni problem in je sinonim globalnega potrošništva na račun neokrnjene narave in avtohtone kulture. Enako velja za množično gorsko kolesarjenje, planinstvo, kajakaše, raftarje, padalce, letalce. Ker se posameznik v skupini obnaša drugače, bolj samozavestno, agresivno, je lahko prava turistična vizija zgolj omejevanje števila ljudi, ki jih določena destinacija brez škode prenese. Včasih so po svetu hodili tisti, ki so jih zanimale tuje kulture, danes smo podlegli osmišljanju življenja s količino nabranih materialnih stvari, nabranih držav, ki smo jih videli, nabranih doživetij, ki jih lahko predstavimo na družbenih omrežjih. V stilu: 'To še nisem, to še moram ...' Moram še z gorskim kolesom, potem moram še na Triglav, pa na kanjoning, pa na turno smuko ... Pa v Nepal je še treba, in če še nisi bil na Sejšelih, tvoj ego trpi ...

​To zimo je bila turna smuka v hribih za znoret. Množica ljudi, ki sploh ne bi smeli biti tam, ker nimajo nobenih izkušenj, ampak smučišča so bila zaprta in - ja, tudi turno smuko je treba vpisati na seznam. Družba je tekmovalna že sama po sebi, od malega nam to zapovedujejo, in če ne moreš tekmovati za olimpijsko medaljo, boš tekmoval s tistim tam na faceooku, kje si bil, kaj si doživel, kaj imaš …"

​Videla sem, da ste bili zavedeni od pobudnikov referenduma. Da ste podpisnik za vodo?

"Seveda. Bolje, da bi bil minister Vizjak tiho o zavedenosti. Navsezadnje poznamo njegovo politično in poslovno zgodovino. Osebno ga ne poznam, nekaj kolegov ga pa pozna in pravijo, da je čisto v redu tip - pragmatik. Biti pragmatik na ministrstvu za okolje pa pomeni točno to, kar imamo zdaj."

Vam je žal za Savo?

"Sava je glavna slovenska rečna žila in jo je treba že zato varovati. Energetika je v rokah lobijev, in ker se v njej suče ogromno denarja, so pritiski na politiko veliki in iz vseh strani. Neuki normalni ljudje, ki se zaradi svojih ambicij znajdejo na odločevalskem mestu, imajo težavo. Zato takšna konfuzija pri vizijah energetske oskrbe.

TEŠ 6 bomo zaprli jutri, čez deset, trideset let, NEK 2 je dejstvo in nuja, tistih deset milijard evrov itak ni problem, hidroenergetski objekti, jasno, saj so najbolj ekološko nesporni, seveda plantaže vetrnic in solarnih elektrarn ...

Ekološko nespornih energetskih objektov pač ni. Obnovljivi viri so obnovljivi samo iz določene perspektive. Tudi nafta je lahko na dolgi rok obnovljiv vir. Voda res teče brezplačno čez turbine, vendar škoda v okolju zaradi jezu in potopljene biodiverzitete ni zastonj.

Zato bi morala biti prva alineja pri načrtovanju energetske politike v možnostih zmanjšane porabe. Če so politiki brez problema lahkotno zaprli rudnike Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, pognali na cesto 5000 ljudi, podobno obetajo rudniku Velenje, ne vem, zakaj ne bi zaprli največjih industrijskih porabnikov elektrike, ki porabijo vsaj polovico proizvedene elektrike in to po subvencioniranih cenah.

Druga alineja bi se morala ukvarjati z načrtovanjem novih in starih energetsko samooskrbnih stavb ter ustrezne energetske izoliranosti. Potem ekonomičnost uporabe električnih strojev, obnove omrežja in šele potem načrtovanje velikih, za korupcijo primernih projektov."

Če nismo sposobni rešiti osnovnih medčloveških odnosov - preveč ljudi pod pragom revščine pri nas, odnos do migrantov itd. -, je potem še manj upanja za okolje?

"Varovanje okolja je odvisno od ozaveščenosti ljudi, ki okoljsko ustrezno živijo in pritiskajo na politike. Prvi pogoj ozaveščanja je enakomerna porazdelitev bogastva, saj ljudje, ki se vsak dan ukvarjajo z golo eksistenco, tega ne morejo razumeti. Migranti in begunci, ki obstajajo skozi vso človeško zgodovino, niso prenašalci bolezni, jemalci služb, uničevalci lokalne kulture, ampak nove priložnosti in lahko naredijo veliko dobrega tudi za okolje, če jih ustrezno sprejmemo.

Zadovoljni, eksistenčno preskrbljeni ljudje so tudi bolj občutljivi za okoljske probleme, na primer za onesnaženost okolja. Zaradi slabega zraka vsako leto na svetu umre osem milijonov ljudi, pa zato ne obstajajo nobeni števci, ni nobene histerije. Covid-19 je do zdaj v skoraj dveh letih tako ali drugače pokopal 3,6 milijona ljudi, večinoma bolnikov s pljučnimi boleznimi.

Očitno nesorazmerje ukrepov si lahko razložimo zgolj tako, da je virus tukaj in zdaj, odgovornost oprijemljiva, smrt zaradi onesnaženega zraka pa tukaj in potem. Odgovornosti na dolgi rok ni več mogoče dokazati."

Vas grabi pesimizem?

"Ne, zakaj pa naj bi me? Poskušam si ustvariti realno sliko, ki velikokrat ni lepa, ampak to nima zveze s pesimizmom. Če ne bi verjel v dober konec, se nikoli ne bi odpravil na 15.000 kilometrov dolg prelet Tihega oceana v majhnem letalu. Katastrofe so bile in bodo, vojne so bile in bodo, krize so bile in bodo, treba je zaupati v dobro prihodnost, ki pa je vedno v rokah mladih."