(INTERVJU) Tone Stojko: Ali so besede, napisane na transparentih, sploh prišle kam dalje od ulice?

Zdaj ste z razstavo prišli “nazaj na Lent”. Ampak začelo se ni Lentu, ampak v Prlekiji, ne?

“Rodil sem se tam, kjer je bil pred kratkim rojen ‘prleški sendvič’, v Strezetini nad Ivanjkovci. Tu smo imeli pravo prleško hišo, krito s slamo, z ilovico po tleh in z majhnimi okni. Vsega se še prav dobro spomnim. Potem je oče pri mojih petih letih prodal hišo in šel s trebuhom za kruhom. Midva z bratom in nekaj časa tudi mama smo se preselili v Hum pri Ormožu in povečali družino stare mame. Tudi tu je bila hiša krita s slamo, zidana iz ilovice in lesa, hiša malega kmeta pač. Imeli smo vse: vlečne konje, voz za prevažat, takrat na deželi še ni bilo tovornjakov niti traktorjev in vse se je počelo s konji, od oranja, brananja do poganjanja stroja za mlatenje pšenice. Bili so tudi prašički, kure, pes in vse, kar sodi h kmetiji.

Moja prva šola je bila na Humu pri Ormožu in je bila od nas oddaljena pol ure hoda, zame, ki sem imel manjše korake, še več. Prava slovenska idila: na vrhu hriba sta bili cerkev in štirirazredna šola. Okrog pa na vsako stran vinogradi. In ravnatelj, ki je bil strah in trepet vseh učencev. Če si si prislužil kako kazen, si moral sam po leskovo palico do prvega grma in potem si bil z njo kaznovan po tazadnji. Morda je bila kazen s kredo samo predigra: roki si moral odročiti, nanju je ravnatelj položil kredi in tako si moral ostati. Če si omagal in ti je katera od kred padla na tla, se je ponovila zgodba z leskovo šibo. Sam takega kaznovanja nisem občutil, vem pa, da sem sovražil ravnatelja in njegove vzgojne metode. Sam sem imel dobre tovarišice, kot smo jim rekli, in prav one so zasejale radovednost do znanja, do vsega novega. Bil sem še nepopisan list in ta radovednost me spremljala še danes.

Sredi tretjega razreda sem zapustil Hum, mati je medtem pridobila v Mariboru majhno stanovanje in tako sva z bratom preselila k njej, na Lent, v stanovanje 18 kvadratih metrov, ki je bilo nekoč lokal, brez oken, z dvoje vrati, z dvorišča in iz ulice.”

Kakšen je bil Lent vaše mladosti? (In Maribor vaše mladosti seveda.) Ste ga prepoznali v pesmi vašega takratnega kompanjona Andreja Brvarja Sklicujem zborovanje?

“Prva srečanja s sovrstniki so bila smešna. Nihče naju z bratom ni razumel - govorila sva prleško narečje, ki se zelo razlikuje od mariborščine. Nekatere besede so čisto drugačne in tako je bilo še veliko neverbalne govorice. Takrat sem spoznal, da so še drugi jeziki, druga narečja, in kasneje, da obstaja celo knjižna slovenščina.

Kot otrok se seveda ne sprašuješ, kje živiš. To je danost. Tu si doma, tu hodiš v šolo in tu te v šoli prisilijo, da zapoješ pesem. Ni bila sramežljivost tista, ki mi je dajala pomisleke, verjetno sem čutil, da nimam vseh darov petja, da si pesmi prirejam in da ne bom nikoli glasbenik. Vseeno sem glasno zapel Jaz pa grem na zeleno travco, kolikor se spomnim, še kar točno. Potem so me vpoklicali v otroški zbor in peli smo pesem iz mojih krajev, Dere sem ja mali bija, celo na festivalu v Celju. Spomnim se, kako težko je bilo dobiti belo srajco in plave hlačke. Na koncertu sem pa raje usta samo odpiral, da jim ne bi pokvaril pesmi s svojo interpretacijo in mimopetjem. Kaka beda, ki se ti zapiše v spomin ...

Lent moje mladosti je Lent, ki ga ni več. Naseljevali so ga v glavnem ljudje z obrobja udobja, ljudje, ki so imeli denarja iz rok v usta. Mama je najprej delala na kmetijskem posestvu vojašnice JLA. Dvanajst ur vsak dan. Potem pa v Marlesu, v lakirnici, kjer je bilo delo nekaj več plačano. Je tudi prala in likala za gospoda iz sosednje hiše. Vsak dinar je prišel prav. Z bratom sva tako bila bolj samorastnika in kruh z mastjo in sladkorjem je bil najina vsakdanja stalnica. Spomnim se, da je le ob nedeljah šla mama nekaj deset metrov do tržnice in kupila kremenatle. Ob nedeljah smo vedno jedli meso, restan krompir in solato.

Živel sem svojo zgodbo na Lentu. Bil član naše skupine z Lenta, ki je bila v sporu z enakimi v Melju ali na Studencih. Branili smo svoje področje in včasih imeli prave vojne s fračami in fičafali.

Ob Dravi, sto metrov od naše hiše, je Sodni stolp, nanj se je naslanjala hiška. Meni se je zdela kot palčkova hiša. V njej sta živela dedek in babica Andreja Brvarja, ki je mladost preživljal čez cesto, v Benetkah, hišah, ki so z enim koncem segale v Dravo. V tej moji palčkovi hiši sem prvič skozi okno videl koncertni klavir in slišal njegov zven. Bil sem očaran. Še je nekje čisto drugačno življenje, sem si mislil, svet z drugačnimi vrednotami.

Drava je bila naš drugi dom. Še ko smo bili majhni in nismo znali plavati, smo jo izzivali. Ob obrežje so bile privezane rance, dravski ploščati čolni, dolgi približno tri višine odraslega. Splezali smo na od brega najdaljši konec čolna, se pognali po površini reke proti obali, vse dokler nismo čutili tal pod nogami. Bilo je nevarno. Kaj pa, če te odnese tok, če se premalo odrineš in ne prideš do brega?

V Dravi smo se kopali že maja. Tega si danes ne morem predstavljati, tudi ne plavanja ob avtomobilski zračnici z Mariborskega otoka do Lenta. To je bila dogodivščina! Takrat Drava v Melju še ni bila zajezena in je imela kar hiter tok. In skoki nas otrok s studenškega mostu v Dravo (gladina vode je bila takrat za kakšne tri metre nižja kot danes). Ob dveh smo se postavili na ograjo mostu in čakali, da se je nabralo dovolj gledalcev, običajno delavcev, ki so se vračali iz službe v bližnji tekstilni tovarni in potem skočili, hitro plavali do brega in obred ponovili. Jaz sem edini vedno skakal na glavo.

Rad sem imel občutek prostega pada. Skoke sem potem izpilil do popolnosti z desetmetrskega stolpa na Mariborskem otoku. Iz te perspektive je bazen že majhen, ljudje bolj podobni malo večjim pikicam. Toda ta sekunda, dve, kolikor padaš, sta bili to ...”

Prvi fotoaparat ste dobili, preden ste zapustili Lent. Ampak takrat se vam Lent najbrž ni zdel primeren motiv?

“Neposrednih stikov z očetom, ki je emigriral v Nemčijo, nismo imeli. Včasih je kaj poslal za naju z bratom preko tretjih ljudi. Tako sem, ko sem bil v šestem razredu, dobil tudi fotoaparat Agfa Isolette II, mehovko za film 6x6. Do takrat mi je fotoaparat bil popolna neznanka. Sedaj pa sva se fotografirala z bratom tako bolj za igro kot pa neki resen projekt. Fotoaparat mi je bil bolj sredstvo za zaustavljanje podob mojih bližnjih. Na osnovni šoli bratov Polančičev smo imeli tudi temnico. Zdi se mi, da sem bil njen edini uporabnik. Moj mentor je bil profesor likovne vzgoje Branko Zinauer. Naš razrednik profesor Ivanuša nas je v sedmem in osmem razredu navduševal za filmsko snemanje, fotografiranje, pisanje literarnih izdelkov. To so bila leta, ki so zaznamovala mojo prihodnost.

Srednja šola: elektrotehnika, šibki tok. Piflanje formul. Jaz pa imam najraje slovenščino. Štipendija Radio televizije Ljubljana. Čisto blizu mene, takoj čez tržnico, je bil Radio Maribor, kjer sem opravljal prakso in imel celo dve oddaji: Mladi za mlade (z Majdo Knap in Majdo Grbac, Petrom Ternovškom, Tinetom Varlom, Bredo, kasneje tudi Varl). Imel sem še oddajo o rocku in sodobni pop glasbi tistega časa (začetek šestdesetih let).

Tako sem kar malo pozabil, od kod sem doma. Sodni stolp je postal le kulisa, scenski element mojega portreta. Najprej je bil brez strehe. Takrat so Brvarjevi s kredo napisali na njegova vrata: Domovina, ali me boš rešila pogina? Moj prvi grafit v življenju. Potem so čez leta stolp prekrili in pojavil se je nov grafit: Hvala, domovina, rešila si me pogina!

Še pred mojim odhodom iz Maribora se je Lent pričel spreminjati. Dravo so zajezili v Melju in gladina reke se je dvignila za nekaj metrov. Vse hiše ob Dravi, skupaj z Benetkami, so porušili, porušili so tudi meni ljubo palčkovo hišico ob Sodnem stolpu. Stolp so ohranili in ga prilagodili novim pogojem. Vse hiše na Lentu so pričeli popolnoma prenavljati in s tem premeščati stanovalce drugam. Stari Lent je konec šestdesetih umiral, nastajalo je novo življenje, nove vsebine.

Moje slovo od Maribora sem doživel zelo filmsko, hočem reči kot gibljive slike in ne kot eno samo fotografijo. Odšel sem v Ljubljano na sprejemne izpite pred vpisom na novinarstvo. Mati me je spremila do vlaka. Ko sem gledal s hodnika vlaka skozi okno, je stala tam na peronu, me gledala in oba sva vedela, da je to dokončno slovo. Ko je vlak speljal, sva si mahala, postajala je manjša in manjša, dokler ni izginila; izginjal je most, čez katerega smo se peljali, in pogled na Lent, izginjal je Maribor ...

Kot zvedav mladenič sem se hitro vključil v utrip Ljubljane. Zahajal sem v fotogrupo Šolt, kjer so bili takrat najboljši slovenski fotografi, pri študentskem listu Tribuna, kjer sem bil urednik fotografije, sem spoznal Andreja Medveda, Rudija Rizmana, skupino OHO in vse pesnike z neko čudno, grafično govorico. Lahko bi dejal, da se mi je tam odprl svet.

Tudi Andrej Brvar je študiral v Ljubljani. Spomnim se, kako mi je v svoji sobi v Gerbičevi bral svoje protestne pesmi. Bil je najboljši interpret in nastopal je, se mi zdi, v prvi predstavi Pupilije Ferkeverk. Sklicujem zborovanje mi je bral s takim zanosom, da sem se odločil, da preneham pisati protestno poezijo. Potem sem pisal prozo in kasneje samo še fotografiral.”

Za fotografe in sploh vizualce klišejsko mislimo, da znate rokovati s podobami, z besedami pa ne. Ampak vi radi pišete. Na vašo željo si za ta intervju dopisujeva in tudi pred katalogi in knjigami z vašimi fotografijami je izšla knjiga vaših kratkih zgodb, Zadnja molitev. Kdaj, zakaj, kako vas je potegnilo v literaturo?

“Vse to se je dogajalo konec šestdesetih. Knjiga Zadnja molitev je izšla 1971., se pravi, da je bila dokončana leto prej. Tistega leta sem na cesti po naključju srečal Slavka Pregla, ki je imel idejo o novi, barvni Mladini, ki jo bo sprejemala vsa mlada generacija, in ne kot prej, ko je bila trobilo mladinske organizacije. Povabil me je v službo in tako sem zapustil televizijo in pričel fotografirati za Mladino. Tu sem ostal dobrih 25 let. Prva leta so bila res prava: veliko svobode za pisanje, spremljanje dogodkov tudi v tujini, spremljanje svetovnih koncertov in filmskih festivalov. Počutil sem se res svobodnega in pomislil: cel svet je moj studio! Prišel čas z manj svobode, Mladina je bila označena kot malomeščanska. Potem sem fotografiral samo še mladinske delovne brigade, poveljnike brigad, mladenke in mladce, kako vihtijo krampe in lopate, in povzpetne mladinske funkcionarje, tekmovanja kovinarjev itd.

Če sem hotel obdržati v sebi neki optimizem, sem zase, za svojo dušo, kot se reče, moral fotografirati nekaj, kar me je osrečevalo. Tako sem pričel fotografirati Telo v igri, serijo skoraj abstraktnih fotografij ženskih teles. Hotel sem preizkusiti, kaj se da izvleči iz fotoaparata, strojčka, ki dopoldan fotografira portrete povzpetnežev, potem pa, kot bi ga preprogamiral, kar se seveda ni dalo, v strojček za izražanje mojih občutij. Fotografije, ki so prihajale iz njega, so bile moja lirična izpoved, bile so enkratne in neponovljive. Bile so tudi izhod v sili in mi dajale vero v fotografijo. Bile so nadomestek za poezijo, ki jo sedaj vsakdo takoj razume ne glede na to, kateri jezik govori.”

Najbrž bi vseeno lahko rekli, da ste samo “zamenjali medij”, odločitev za umetnost pa je ostala. Zakaj pravzaprav umetnost? Je to način preseganja danega?

“Verjetno ti je to dano v genskem zapisu. Nekdo bo šlosar in bo srečen, kdo drug mehanik ali računalničar in ga bo to osrečevalo, tretji bo pesnik ali pisatelj in se bo ‘nekako’ prebijal skozi življenje. Opravljal bo lepo delo, toda zelo nepraktično, ne moreš ga dobro prodati, živiš lahko le kot prekarec.”

Nekoč ste rekli, da ste med trdim delom, ki ga zahteva literatura, in happeningom raje izbrali drugega. Ampak meni se zdite fotografski garač. Vedno ste delali ogromno, števec samo za področje gledališke fotografije, in od leta 1984 tudi videa, pravi: 310.000 fotografij predstav in 1800 posnetih predstav na profesionalnih nosilcih. Nekoč ste jih morali še razvijati, ampak tudi zdaj je treba biti tam, fotografirati, voditi kamero … Skratka, to je tak garaški happening, ne?

“Imel sem srečo, da je v devetdesetih sin Simon že toliko zrasel in da je imel veselje tako do fotografije kot do snemanja. Pri fotografiji mi je v analognih časih veliko pomagal: skupaj sva izdelovala metrske analogne povečave na fotopapir in tudi vse fotografije za razstave so bile izdelane po mokrem postopku, kot se temu reče.

S fotografijo gledališč sem že zaključil. Posnetki na filmih in digitalni zapisi fotografij so varno hranjeni in trajalo bo še dolgo, da bodo muzejsko obdelani. Tudi reportažni opus je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in se vsakodnevno uporablja. Ne predstavljam si, da bi moral sam skrbeti za vse, kar je postalo že zgodovina. Ne želim živeti v preteklosti, ampak ustvarjati sedaj (žal bo vse to že jutri zgodovina). Toda tako je pač!”

Znotraj fotografskega medija sta vaši predvsem dve smeri, reporterska in gledališka fotografija. Je bilo tako, da je bila (vsaj na začetku) prva bolj posel, druga pa ljubezen?

“Ne znam ločiti med fotografijo za posel in ostalim. Vedno se trudim, karkoli delam, da pridem do dobrih fotografij. Vedno startam z nule, potem raziskujem in beležim dogodke pred sabo, vsako podrobnost, ki bo morda nekoč nekomu služila za opis časa in dogodka. Fotografije ne nastajajo racionalno, temveč se prepustim toku, ki usmerja moje delo. Šele izbor fotografij je racionalen.”

Vsaj na prvi pogled se zdita ta dva fotografska žanra nasprotna, pri reporterski fotografiji predvidevamo, da je bolj terenska, improvizirana, da zahteva več iskanja …, gledališka pa je bolj “zrežirana”, pod nadzorovanimi pogoji … Ampak najbrž ni tako enostavno, ne?

“Verjetno je bil Leon Dolinšek tisti, ki je pričel nekaj let pred mano fotografirati gledališče bolj reportažno, vsako predstavo od začetka do konca. Prej so namreč prizore nastavili in obmirovali, tako da je imel fotograf boljše pogoje za fotografiranje in da ni bilo zamaknjenih fotografij. Filmi takrat še niso bili visoko občutljivi na svetlobo, zato je bil čas fotografiranja daljši in posledično bi vsak premik pomenil neostrega človeka.

Ne morem reči, da so bili moji pogoji fotografiranja na film kaj veliko boljši. Malo že, ker sem imel rad bolj visoko občutljive filme in s tem zrnate fotografije. Zanašal sem se na naključje, da lahko tudi v petnajstinki sekunde zajamem dogodek v gibanju in dobim dinamično fotografijo. Zato sem moral veliko več fotografirati in iskati fotografijo, ki me bo zadovoljila in prikazovala duh predstave.

Dogajanje na odru sem fotografsko dojemal enako kot dogajanje v življenju, saj teater na neki način odslikuje določene prizore življenja. V obeh primerih sem imel enak pristop, z razliko, da imam v življenju samo eno priložnost za dobro fotografijo, v teatru pa, če se mi kaj ne posreči, imam na naslednji vaji lahko ponovitev.”

Je delo gledališkega fotografa pri nas sploh prav cenjeno?

“Kolikor se spomnim, so v gledališčih vedno fotografirali najboljši fotografi. Ne vem pa, ali so bili vedno najbolje nagrajeni. Zase vem, da sem velikokrat fotografiral zastonj, samo, da sem užival.”

Pol stoletja že gledate gledališče. Kako se je spremenilo? Je danes za vas vsaj kdaj še taka magija, kot je bila na začetku?

“Sprememba je velika. Nekoč so uprizarjali besede dramatika, lahko so jih malo okrajšali in prilagodili času uprizarjanja, imeli so bogate in drage kostume, scenografija, igralni prostor, je stala skoraj toliko kot snemanje nizkoproračunskega filma. Danes je vse bolj praksa, da so napisane besede dramatika samo okvir, ideja, besede pa si izmislijo igralci ali ekipa projekta. Tudi odri so vse bolj prazni, brez scenografije, ker danes zanjo ni denarja, in igralci morajo biti hudičevo dobri, da nas prepričajo.”

In pol stoletja že fotografirate demonstracije. Pravite, da je ta izbira pogojena z vašim izvorom. Ker prihajate z roba, razumete položaj tistih na robu, in demonstracije so sredstvo za izboljšanje takšnega položaja.

“Prav imate, se strinjam z vami.”

Mladen Dolar pravi, da ko listamo vašo monografijo, “iz nje vejejo volja, upanje, veliki obeti. Češ, poglejte, koliko smo si obetali, pa kaj se je iz tega izcimilo.” Vseeno pa ne vidi samo izgubljenega, ampak tudi potencial, ki ga je treba negovati? Kaj vidite vi?

“Tudi sam se sprašujem isto. Ali so besede, napisane na transparentih, sploh prišle kam dalje od ulice? Neznosen položaj prosvete ogroža slovenski razvoj je pisalo davnega leta 1968 na študentskih demonstracijah. In letos januarja: Ne damo javne univerze!”

Začeli ste s komornimi, tako rekoč nefotogeničnimi demonstracijami leta 1968 v študentskem naselju v Ljubljani, in od takrat na Slovenskem (pa še kje drugje) skoraj ni bilo demonstracij brez vas. “Naša jeza je brezmejna” je naslov fotografske monografije o “vaših” demonstracijah. Bi lahko rekli, katere so bile najbolj jezne?

“Jezne so bile vse demonstracije. Najbolj glasne so pa bile demonstracije gasilcev pred vlado pred nekaj leti. Prišli so s sirenami, posodo za kurjenje, piščalkami. Vse je gorelo, tulilo, gasilci so z besedami opisovali svoj ponižujoč položaj, v hiši zraven pa nikogar, ki bi jim prisluhnil.”

V novi državi ste imeli večkrat dvojno delo, ker imamo demonstracije in protidemonstracije. Pri profesionalcu osebne politične preference naj ne bi vplivale na “poročanje”, ampak ali res ne?

“Tam sem, da se stvari ne pozabijo. Opravim svoje delo dokumentarista kar se da skrbno, fotografije spravim in jih prepustim času. Včasih jih niti ne pogledam. Šele čez leta, ko proučujem neki čas, si privoščim užitek, da jih občudujem kot opazovalec in ne kot avtor. To je poseben obred in le s to distanco lahko izluščim najboljše.”

Je fotografiranje protestov vaš način protesta?

“Na neki način da. Tudi takrat, ko sem v tujini. V Pragi, v mestu, ki ga obožujem, sem fotografiral češko pomlad. Vaclavski trg je bil poln. Tudi tu, kot na večini demonstracij, so demonstranti imeli duhovite domislice. Pred spomenik Vaclava so prinesli celo obrabljen Stalinov kip in mu okrog vratu dali napis Nič ne traja večno, v ozadju pa se mlad par strastno poljublja ... To je moja fotografija češke pomladi! Vera in upanje v prihodnost. Z ljubeznijo naj se pozabijo vse represije preteklosti, vsa odrekanja, vsa nesvoboda ... Tudi diktatorji ne živijo večno ...”

Vaše so tudi najbolj ikonske fotografije slovenske pomladi, od aretacije Janeza Janše do cveta za Janeza Janšo (ali za vojaka JNA, kakor se vzame) na Roški. Danes premier najbrž več ne zaide pred vaš fotoaparat? Se kdaj srečata? Mu kaj rečete? Je kaj, kar bi mu radi rekli?

“Janeza Janšo sem fotografiral že na kakem kongresu ZSMS, potem kot gledalca demonstracij GP Grosuplje v Ljubljani, aretacijo 31. maja 1988, prihod iz vojaškega zapora in sodišča 27. julija 1988, v zaporu na Dobu in Igu leta 1989, na Zborovanju proti korupciji 1994 pred sodiščem v Ljubljani, 2013, ob odhodu na Dob 2014 ter na zborovanju na jasi za parlamentom Shod odbora, tudi 2014.

Že takoj po slovenski vojni sem se odločil, da ne bom protokolarni fotograf in doživljal vrhuncev ob stiskanju rok in zlaganih objemih oblastnikov. Želel sem si svobode, ne pa omejitev protokola. Čas spontanosti je takrat minil in tam nimam kaj iskati.”

Nazaj na Lent in k drugim vašim postajam. Ko postavljate pregledne razstave, kakršna je (v manjšem obsegu sicer) ta v Fotogaleriji Stolp, ali ko pripravljate knjige – je to rutina, formalnost tako rekoč, ali podoživljate dogodke, ljudi, občutja?

“Ko sva s kustosinjo Galerije Jakopič Marijo Skočir pripravljala razstavo Nazaj na Lent, ki jo lahko sedaj vidite v Fotogaleriji Stolp v Mariboru, sva izbrala nekaj starih podob z Lenta iz šestdesetih let ter nekaj fotografij Siti in lačni Slovenci (akcija slovenskih pesnikov in pisateljev, 1999, ki raziskujejo Haloze in dokazujejo, da imamo tudi Slovenci svoje Kosovo, svoje nerazvito področje). Skupini sem se takrat pridružil kot literat in edini fotograf. Potem so tu portreti in fotografije iz začetka sedemdesetih let, nekaj legendarnih, kot so John Lennon, Yoko Ono, Alfred Hitchcock, Roman Polanski, Milena Dravić, Andrej Brvar ... Nisem mogel brez serije fotografij Telo v igri, abstraktnih fotografij ženskega telesa, ki sem jo pričel fotografirati v sedemdesetih letih, končal pa 2011.

Ne morem reči, da je to retrospektiva, ker prostor tega ne dovoljuje. Zame je ta razstava kot dober izgovor, da se sedaj, po toliko letih, vrnem na Lent, kraj, kjer sem preživel velik del mladosti, in se izgubim v nekih spominih, ki so še samo spomini. Ko me je Branimir Ritonja fotografiral pred dnevi ob postavitvi razstave pred ‘našimi’ vrati na ulico v Pristaniški 2, sem videl, da vrat z dvoriščne strani ni, da elektrikarji priklapljajo varovalke za, kot sem videl, nov lokal, ki bo segal čez vsa stanovanja v nekdanjem našem in sosednjih stanovanjih.

Tako pač je. Občutek izgubljenosti je enak, kot ko sem hotel fotografirati leta 2000 dvojnico k 1980. leta fotografiranem avtoportretu z mojo staro mamo. Na fotografiji se s staro mamo objemava pred njihovo domačijo, stara mama ima v roki posode, verjetno za pogače, vidi se luč v kuhinji in naslonjena metla ob vratih. V mislim sem imel, sedaj po dvajsetih letih, fotografijo v podrobnostih. Vse bo isto, samo jaz bom sam, ker je stara mama že zdavnaj umrla. Ta druga osamljena fotografija mi še danes ne da spati. Ko pridem pred hišo, te ni več ... Je že na pol zgrajena nova opečnata hiša. Kaj ‘čem jaz z njo? Prizor, ki ga imam samo v glavi, je za večno izginil. Tako je bila fotografija razstavljena sama v Moderni galeriji v ciklu Deca. Vse ostale so imele svojo dvojnico, fotografirano dvajset let kasneje ...

Ko sem že pri času ... Očeta nisem videl 54 let. Leta 2011, ob snemanju dokumentarnega filma, ki še ni končan, sva s snemalko po nekajletnih neuspešnih poizkusih vendarle lahko obiskala očeta nekje na severu Nemčije. Starčku sem se zahvalil, da sem, in za moj prvi fotoaparat v rosni mladosti. Brez njega verjetno nikoli ne bi bil fotograf. Nekaj stvari mi je bilo bolj jasnih, življenje pa je šlo po svoje, mimo ...”