Vojislav Bercko
Bližnji vzhod in Arabski polotok sta že desetletja kot sod smodnika in manj je bilo let, ko tam ni bilo vojn, kot teh, ko teče kri. O tem, kaj se dogaja v tem nestabilnem delu sveta, smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem bližnjevzhodnih in mednarodnih odnosov dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.
Mislite, da se bo letos vojna v Siriji končala?
"Vsekakor lahko rečemo, da se položaj umirja oziroma da se vojna bliža koncu, pri čemer pa seveda ni mogoče izključiti posameznih oboroženih ekscesov. Toda širok oborožen spopad je, če izvzamemo možnost napada na pokrajino Idlib, kamor se je zateklo sunitsko prebivalstvo, tako uporniki kot veliko civilistov, malo verjeten. Toda četudi domnevamo, da se sirska vojna na neki način zaključuje, ostajajo različne neznanke, ki bodo tako ali drugače vplivale na potek dogodkov v prihodnjih mesecih in letih. Tri zadeve so ključne, če hočemo razumeti dogajanje v Siriji. Prvo je seveda vprašanje, kaj bo zmagoviti sirski režim predsednika Bašarja Al Asada, saj je dejstvo, da je režim v tej vojni s podporo Rusije, Irana, libanonskega gibanja Hezbolah in drugih šiitskih akterjev zmagal, storil nasproti preostalim sunitskim upornikom. Bo pripravljen skleniti vsaj neko stopnjo kompromisa ali pa bo želel dokončno vojaško zmago? Asad si želi slednje, ampak kaj bo storil, ni odvisno samo od njega. Treba je vedeti, da je daleč najmočnejši in poglavitni akter v Siriji Rusija. Ta bo vsaj nekoliko pritiskala na Asada v smislu kompromisa oziroma nekih koncesij upornikom, saj se ruski predsednik Vladimir Putin zaveda, da bo treba Sirijo obnoviti in da bo to terjalo ogromno denarja. Te velike zneske pa naj bi v veliki meri prispevale tudi zahodnoevropske države, zlasti Francija in Nemčija. Pariz in Berlin pa sta že poudarila, da ne bosta dala denarja, če režim ne bo sklenil določenega političnega kompromisa s preostalimi uporniki."
Toda v minulih sektaških državljanskih vojnah, če lahko sirsko tako imenujemo, se je pogosto zgodilo, da je zmagovita stran težko pristala na kompromise, ampak se je kruto znesla nad poraženci. Premore Asad toliko modrosti, da stopi korak nazaj in se odreče maščevanju?
"Če bi bilo vse odvisno od Asada samega, bi zagotovo šel v dokončno konfrontacijo, v poskus uničenja vseh preostalih upornikov. Toda Asad niti vojne ni mogel dobiti s svojimi močmi, ampak je v vitalnem smislu odvisen od prej naštetih zunanjih podpornikov. Predvsem Rusije zaradi njene letalske moči. Zato ima Moskva vseeno močne karte v rokah in lahko pritisne na Asada, da sklene kompromis. Po drugi strani pa bo Iran, ki je drugi veliki podpornik sirskega režima, zaradi vse večjih pritiskov na Teheran s strani ZDA pa tudi Izraela in Savdske Arabije, veliko manj pripravljen vplivati na režim v smeri iskanja kompromisa z uporniki. Nasprotno, Iran bo verjetno podpiral Asada v smislu čim večje, popolne vojaške zmage. Predvsem zato, ker želi ohraniti kopensko povezavo Teheran-Bagdad-Damask-Bejrut. Torej svojo 'dolgo roko' do Sredozemskega morja, s pomočjo katere bi lahko v primeru morebitnega izraelskega napada vojaško odgovoril Izraelu tudi preko Hezbolaha oziroma Libanona. Toda tudi če bo režim dal neke koncesije upornikom, te ne bodo velike, morda le to, da jim podeli neko omejeno oblast v pokrajini Idlib."
V Siriji ni zmagal Asadov režim, temveč ruski predsednik Vladimir Putin
Skoraj nič v arabskem svetu se ne zgodi, ne da bi bil vsaj posredno vpleten Izrael. Država, ustanovljena leta 1948, in njeni nenehni pregoni Palestincev ter zasedanje palestinskih ozemelj naj bi bila v mislih vsakega muslimana na zemeljski obli - seveda ne v dobrem smislu. V Izraelu se po desetletni vladavini desničarskega jastreba Benjamina Netanjahuja pripravljajo na aprilske predčasne parlamentarne volitve, po katerih bi lahko “večnega premierja Bibija” na mestu predsednika vlade s svojo stranko morda zamenjal upokojeni general Benjamin Ganc. Čeprav ima ta vsaj navzven do Palestincev spravljivejši odnos kot Netanjahu, politični analitiki dvomijo, da bi se lahko v izraelski politiki do palestinskega vprašanja kaj bistveno spremenilo.
Vojno v Siriji je nemogoče obravnavati zunaj konteksta tako imenovane arabske pomladi, ki je zajela Severno Afriko in Bližnji vzhod ter trajala celotno leto 2011 in dlje. Toda v državah, ki so želele spremembe in demokracijo, se je le malokaj spremenilo na bolje. Morda še največ v Tuniziji, kjer imajo vsaj pogojno demokracijo, v Libiji so po krvavi vojni s pomočjo Zahoda strmoglavili režim Moamerja Gadafija, a kaotični državi zdaj vladajo različne milice, v Egiptu je padel vojaški režim Hosnija Mubaraka, a po kratkotrajni vladavini demokratično izvoljenega islamističnega predsednika Mohameda Mursija spet vlada vojska oziroma bivši general Abdel Fatah El Sisi, na Arabskem polotoku pa so sanje o demokraciji v številnih državah zatrli v kali in krvi.
V Jemnu divjata vojna in humanitarna kriza, ki se ju je v svetu prijel pridevnik pozabljeni
Savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman je morda res reformator, a ima božji kompleks
