(INTERVJU) Slovenščina za dušo, nemščina iz koristi

Kot pesnica, pevka, voditeljica prireditev, slavistka. Za diplomsko nalogo pri študiju slovenščine na celovški univerzi je analizirala ženski lik v slovenski literaturi, zaradi česar je v teh marčevskih dneh še posebno iskana. Po starših je Bosanka, a ko pride v Bosno, kamor gre zelo poredko in zelo na kratko, je tujka. Rodila se je na Jesenicah, kjer je končala osnovno šolo. Pravi, da se v Avstriji, kjer išče svoj prostor pod soncem, počuti kot Slovenka.Tudi koroška Slovenka. V slovenščini sanja, misli, pesni, šteje. Letos bo pri Mohorjevi izšla njena druga pesniška zbirka, prvo, Vse ali nič, je izdala založba Wieser. Glasbeni nastopi jo vodijo po Avstriji, Švici, Nemčiji, Sloveniji pa tudi drugam. Prejšnja leta je veliko sodelovala na mednarodnih festivalih in na Portugalskem dobila celo grand prix, zdaj nastopa z dvema bendoma, s Chaosom in triom Selection.
Tole z identiteto je pri vas precej zapleteno?
(Smeh.) "Najbrž res. Starši so prišli iz Bosne, iz Cazina, že pred vojno, v osemdesetih letih, v Slovenijo, na Jesenice. Tam sem se leta 1991 rodila in se po končani osnovni šoli vpisala na celovško Slovensko gimnazijo. Preselili smo se v Celovec …"
Lahko poveste o starših kaj več?
"Oče je strojni tehnik in tudi mama je končala višjo šolo za socialne poklice. Ko je mlada skupaj z očetom prišla v Slovenijo, je imela enak problem kot jaz na začetku svojega prihoda v Celovec, le da jaz nisem znala nemško, ona pa takrat ne slovensko. Danes govori odlično, tako da sploh ne opaziš, da ni rojena Slovenka, mi je pa pripovedovala, da je res ogromno brala v slovenščini in se tako učila."
Kako se spominjate otroštva na Jesenicah? Kako ste govorili doma?
"Mešano. Ko sem bila še majhna, je pri nas živela babica, očetova mama, ki nam je približala bosanščino. Drugače pa vsak dan mešamo doma najmanj tri jezike. Temu ustrezno imamo tudi večjezičnega psa, ki razume ukaze v vseh jezikih. (Smeh.) Vendar je moj prvi jezik slovenski. Vsekakor ga od vseh petih, ki jih obvladam, najboljše govorim, v njem razmišljam, sanjam, tudi štejem."
Je bilo učenje nemščine kot novega jezika velik izziv?
"Ko smo prišli v Celovec, sem imela že 15 let, to so leta, ko si sramežljiv in občutljiv in te je strah, da ne boš prav povedal stavka. Brat Armin, ki zdaj študira na celovški univerzi, je imel deset let in se je hitro vživel, se spoprijateljil tudi z nemščino, pri meni pa je malo trajalo. Vse dokler nisem zamenjala slovenske gimnazije za pol leta za avstrijsko, kjer je bil pouk samo v nemščini, in se potem vrnila. Čeprav sem imela željo in voljo učiti se, saj sem po naravi vedoželjna, vse me zanima, vse bi prebrala, sem imela občutek, da to nekako ni bilo dovolj. Res mi ni bilo lahko, vrh tega so se s tujim okoljem in jezikom mučili tudi starši. Kot najstnik se malo težje prebijaš skozi nov jezik. Z mislijo, da bom nemščino tako in tako potrebovala, sem jo šla potem študirat in študij tudi končala. Skupaj s slovenščino, ki sem jo izbrala, ker sem že pisala in se udeleževala literarnih tečajev. Skratka slovenščina je bila moja izbira za dušo, nemščina iz koristi. Med vsemi jeziki, ki jih govorim, je nemščina zame najbolj grob in najmanj speven jezik, če lahko to rečem kot glasbenica."