Zboleva se mesece in leta. Ženemo se, a ne dobimo ustrezne povratne informacije. Nagrada ni nujno oprijemljiva: lahko je pozornost, pohvala nekoga, da ceni naše delo, s čimer nam da vedeti, da smo del skupnosti. Če se ženemo za prazen nič, smo na poti k izgorelosti," pravi Tina Bončina, zdravnica in psihoterapevtka, ki je pred kratkim izdala knjigo o izgorelosti.
Kaj je kaplja čez rob, ki nam spodnese tla pod nogami?
"Ni za vse enaka. Lahko je rojstni dan, dobra zabava, potovanje, skratka ne nujno nekaj negativnega. Lahko je tudi grozljiv projekt ali grozljiv šef. Mimogrede, etiketo 'grozljiv' uporabljam zaradi lažje komunikacije, sicer se takšnim oznakam izogibam.
Čez osamljen dogodek ali neuspeh se lahko pregrizete, če pa se nezadovoljstvo razleze in traja in traja, postane težje. To se pripeti ljudem, ki so nagnjeni k izgorelosti. V odnosu do dela se želijo dokazati, vse narediti in tudi dobro narediti, obenem pa se še enako razdajajo v zasebnem in delovnem odnosu, sebe pa postavljajo na zadnje mesto. Vedno se ženejo za še in več ter pozabijo na svoje potrebe."
Kako nevarna je izgorelost?
"Upoštevati je treba, da nas do nje pripelje način našega življenja, bolezen pa nas dosega v fazah. Te je opredelila dr. Andreja Pšeničny. Razdelila jih je na izčrpanost, ujetost, izgorelost in zlom. Zakaj je takšna delitev uporabna? Ker lahko pravočasno prepoznaš opozorilne znake. Bolje se je ustaviti ob izčrpanosti kot v izgorelosti, saj se je tedaj telo sposobno hitreje postaviti na noge. Če prej prepoznamo stanje, manj zbolimo in se lahko hitreje pozdravimo, kar ni velika skrivnost.
Če vseeno pride do izgorelosti, postane bolj zapleteno, ker se preprede tudi z osebnim življenjem, dojemanjem sebe, načinom dela, opravljanjem večine dejavnosti. Če smo se povsod razdajali in gnali za pohvalo, je ob bolezni težko vstopiti v nove odnose, izbirati svoje bitke in ne v vse privoliti.
Morda je nekdo vajen reči 'da, z veseljem bom pomagal', ali 'da, pridem takoj', ali 'da, seveda bom odgovore pripravil čez vikend in jih poslal do ponedeljka'. Potem se nauči reči 'ne morem, obrni se na kolega', ali 'ne, ta konec tedna bom ostal doma', ali 'veš, raje dam sto evrov za mojstra, ki bo uredil škarpo, kot da bi se je lotil sam'. Nenadoma vstopi v povsem nov svet. Vajen je perfekcionizma in tega, da mora vse obveznosti opraviti 140-odstotno. Nato se ustavi prej, na 80 odstotkih, saj več ne zmore. To pa včasih težko sprejme, saj mu to ni dovolj oziroma je zanj lahko celo šlampasto. A to je nova raven, ki se je mora navaditi.
V vsakem primeru je treba opraviti z notranjimi demoni, ki se oglašajo in trdijo 'aha, poglej se, lahko bi bolje opravil'. Ta notranja avtoriteta je nefunkcionalna in človeka izčrpava."
Se k sebi vračaš dlje, kot sam misliš, da se boš moral?
"Nazaj k sebi? Da bi nekdo želel nazaj v fazo pred izgorelostjo, pomeni, da bi želel nazaj v pretiravanje, v situacije, ki so ga nazadnje pripeljale do bolezni. Stalno aktivnost, uslužnost in razdajanje pri nas vrednotimo kot prijaznost, ne znamo vedno zaščititi svojih meja. Bolj zdravo je biti zadovoljen z dovolj dobrim, ne pa s popolnim.
Zato se ljudje ne pozdravijo v enem mesecu, saj spreminjajo življenjske pozicije in dojemanje sebe v skupini ter v odnosih doma ali v službi. Takšne spremembe se ne zgodijo takoj, trajajo mesece, včasih tudi več kot dve leti. Učijo se asertivno postaviti, da lahko svobodno dihajo."
Recimo, da ti za vrat diha izgorelost, a tega sam ne opaziš. Kako jo prepoznavajo drugi?
"Hitro bi prepoznali vašo vzkipljivost in cinizem, človek sam pa najprej zazna bolečine. Takrat posežemo po analgetikih in spijemo še kakšno kavo za boljše razpoloženje. Obenem se nam vedno mudi in stalno nas spremlja občutek, da je seznam opravil neskončen. Nekaj nenehno visi nad našo glavo. Čutimo utrujenost, prostega časa ni dovolj, zdi se nam, da zanemarjamo razvedrilo in odnose, komaj vemo, kaj počnejo otroci. To je prvo opozorilo.
Če opozorila zanemarimo, nas naslednji znaki že lahko pripeljejo do splošnega zdravnika. Ponavljajo se vnetja, bolečine so še hujše, zdravila jih ne odpravijo, ali pa nas doleti serija bronhitisov, angin, uroinfektov, alergij, ki jih prej nismo imeli, nespečnost. Padeš v posteljo, zaspiš kot ubit, potem pa si ob pol treh ves buden in se premetavaš, ker ne moreš zaspati, saj ne moreš ustavit misli, ki te opozarjajo, kaj vse te tisti dan čaka. Zraven premlevaš, kako utrujen boš, ker ne boš spočit, in se vrtiš v krogu. Nespečnost je že resen znak.
Kot mati dveh sinov se pravzaprav sprašujem, kako bosta živela v prihodnosti, če smo že zdaj tako intenzivno osredotočeni nase. Jaz, jaz, jaz
Pomislite samo, kako se je potegnila nazaj Svetovna zdravstvena organizacija, potem ko je predlagala, da bi izgorelost definirali kot bolezen
