Izpoved v času depresij(e): Počutila sem se kot "luzerka", ki je zavozila

Ozaveščanje o depresiji in izgorelosti, ki nemalokrat stopata z roko v roki in korenito načenjata zdravje ljudi, je v družbi vse močnejše. Hkrati so osebne izpovedi z javno izpostavljeno identiteto posameznikov z depresijo še vedno redke, saj so običajno pospremljene z več negativnimi občutki ob razkrivanju zasebnosti, zlasti s sramom in krivdo, pa tudi še vedno prevladujočim napačnim razumevanjem depresije. 43-letna Aleksandra Kocmut z Raven na Koroškem je sklenila preseči zidove doma, za katerimi je nekaj časa skrivala svoje življenje, neprizanesljive izkušnje in silovite preizkušnje, se umikala in odmikala zunanjemu svetu. Pravzaprav je začasno povsem obtičala v notranjosti - tako družinskega stanovanja v povsem fizičnem smislu kot lastnih notranjih bojev, pod katerimi se je naposled (z)lomila.
Depresija pri njej sicer ni sestopila na točko, ko bi terjala zdravljenje v bolnišnici, a vendarle je bila povsem nefunkcionalna, neoperativna, nezmožna za delo(vanje), docela na tleh, kot bi razpadla, se sesula v črepinje in se ne bi mogla zlepiti nazaj. "Tri mesece nisem mogla iz hiše, razen k zdravniku, ko je bilo to res nujno. Tako hudo je bilo. Začeli so se panični napadi, ki sem jim lahko opredelila, prepoznala. Točno sem vedela, da gre za panične napade, nisem pa jih mogla obvladati. Tresenje nog, izgubljanje tal pod nogami pri sestopu s hišnega praga, naval solz, hitro nabijanje srca, visok pulz, grozen pritisk, dušenje. Čisto uničenje. Tudi spati nisem mogla, zamujala sem pri delu, nisem ujela rokov, nisem se mogla zbrati, postala sem zelo pozabljiva," pripoveduje lektorica, avtorica več leposlovnih knjig, literatka, ki jo sploh na Koroškem dobro poznajo in radi prebirajo. Vse se ji je nagrmadilo hkrati, sesipalo, tudi vse druge okoliščine v družini in širše niso bile nič mehkejše. Za nameček je v tem času propadla še založba Modrijan, za katero je kot samostojna podjetnica delala in ki je zanjo predstavljala glavnino njenega pridobljenega posla. Finančna stiska, nenehno pomanjkanje denarja v družini z dvema otrokoma in s tem tudi nezmožnost za celovitejše zdravljenje, ki je neizbežno povezano s stroški, so brezno le še poglabljali.

K sreči jo je v vse bolj neobvladljivem stanju mož, ki ji je vselej stal ob strani, pospremil k osebni zdravnici, kar je bil korak naprej. Slednja je tudi pomagala, da je lahko hitro prišla do psihiatrinje, na katero bi sicer čakala vsaj tri mesece, ne glede na to, da je prvo krizo z depresijo prestala že pri 24, 25 letih, nato pa znova pri 37 - in bi morebiti lahko računala na hitrejšo obravnavo. Takrat je kot mlado dekle v letih po študiju doživela prvo epizodo depresije, ko so se ji po nedokončani fakulteti utrjevali občutki manjvrednosti, neumeščenosti, neučinkovitosti in jo povsem preplavili. "Porodi se občutek, da si zavozil v življenju. Da si edini 'luzer', edini, ki mu ni uspelo, da si razočaranje, nevreden, medtem ko gre vsem drugim bolje od tebe in jim je uspelo," razlaga občutenja, ki so ji prigovarjala, da je dokončno izpadla iz družbenega sistema, ki je zagovarjal socialno varnost in stalno zaposlitev. Deloma je težave pozneje preplastila z obilico dela, nato pa z vlogo matere hčerki in sinu. A tudi materinstvo je ob rasti otrok izzvenelo, vsaj primarna skrb za otroke, ki še ne morejo poskrbeti zase. Tako je še naprej pronicala usodnost dojemanja lastnih napak, ki so neopravičljive in nepremostljive, pa tudi nepovratne. Nekoč zdavnaj je na nezavedni ravni ponotranjila, da je nevredna, na tem polju pa, kot pravi, se občutki krivde le še bolj razcvetijo.

"Vrtiš se v nekakšnem začaranem krogu"

Psihoterapije si tokrat, v relativno redni obliki kot pred leti, ko sta z možem obiskovala Sanjo Rozman, s katero je tudi poslovno sodelovala, ni mogla privoščiti. "Vrtiš se v nekakšnem začaranem krogu," ugotavlja, "ko na razumski ravni že lahko marsikaj razložiš, a tega ne moreš razrešiti tudi po čustveni plati, najti metode, kako bi vse predelal, se izvil." To je tudi točka, na kateri vidi sistemski problem zdravljenja - antidepresivi, tablete pomagajo in so nujna terapija, a te tudi otopijo, ne odrešijo te problema, so le opora zdravljenju. Zdravstveni sistem te celostno in učinkovito ne podpre, sploh v ruralnih okoljih, kjer je tudi dostop do psihiatrov in psihoterapevtov slabši, stroški do Ljubljane pa ob šibki finančni situaciji družine previsoki, da bi si jih lahko privoščil. Hkrati je dojemanje psihičnih bolezni še vedno drugačno, ni enakovredno drugim boleznim, ki so očitne, otipljive, vidne. Zato se prepogosto zgodi, da človek ni slišan. Celo "sotrpini" večinoma raje molčijo, tajijo svoje težave, le po naključju se kdaj izve, kdo vse obiskuje psihiatra in jemlje antidepresive. Ko bi v pravem trenutku lahko vstopil v pravo obravnavo, seveda pa vselej deloval tudi sam, bi bilo morda lahko drugače, razmišlja.

Samomor se je zdel kot svetel izhod

Sebi ne moreš pobegniti, hkrati ves čas iščeš pravico do bivanja na svetu. Ne spoštuješ se, sprašuješ se, zakaj si na svetu, hkrati ves čas iščeš neko varno uteho, zavetje. Pomislila je tudi na samomor, poskušala pobegniti. "Samomor nenadoma vidiš kot nekaj lepega, kot svetlo sonce v temi, ki te nenehno preplavlja, kot rešitev bolečine. Psihi je vsekakor cilj rešitev trpljenja. Kot bi si prej naložil program samomor, ki se ti potem s trdega diska servira kot rešitev. Še vedno je v družbi prisotno tudi nerazumevanje samomora kot egoističnega dejanja, češ, kaj in koga si pustil za sabo. A v tistem hipu izstopiš iz življenja, vse zbledi, izgubiš vezi s celim svetom, so popolnoma brezpredmetne. Vse, kar te veže, ne pomeni nič več, vse odpade, sam si na drug način, smrt pa se nenadoma pokaže kot uničenje bolečine. Vse izgine, panika, groza, vse negativno, kar te prežema," opisuje najtemnejše plasti, skozi katere je brodila. "Zdaj sem vsaj na površju v redu, vidim veselje, smisel, a hkrati so hude stvari na neki način potlačene, utišane s tabletami. Solze imam nenehno za prvim vogalom, večkrat rečem. Vzorci v možganih so namreč hudo zakoreninjeni. Notranji rabelj je ves čas hudobno na delu, maščevalen je, je kot neko zlo, privoščljiv, ciničen. Hkrati je groteskna tolažba, ker te vnaprej pripravlja, da pričakuj le slabo, in ti s tem ponuja nekakšno temačno varnost. Garanje je delo na sebi, naučiti se ustavljati, najti neki oprijem, smisel." Morda pa je kanček smisla tudi v tem, da javno deli izkustvo, da zdaj ve, da se bodo lahko tudi drugi prepoznali v njenih preizkušnjah, (iz)vedeli, da niso sami, morda pomislili, premislili. To sploh ni malo.