V današnjem hitrem tempu življenja, ko imamo dela čez glavo in si hkrati ne vzamemo dovolj časa zase, o pojmu izgorelosti poslušamo kar naprej. "Moraš si vzeti čas zase! Spočij se malo, ustavi se! Pa kaj je s tabo, kako ti sploh vse uspe v tako omejenem času?!" so besede, ki nas kar naprej bombardirajo z vseh strani. Izgorelosti se zavedamo, a hkrati se nam zdi, da svoje telo lahko prelisičimo in naredimo vse, kar smo si zadali, ne da bi vmes odnehali. Vprašanje pa še vedno ostaja: kje je meja zmogljivosti človeškega telesa? O besedi izgorelost je prvi spregovoril leta 1974 Herbert Freudenberger, ko je v psihološko obarvani reviji objavil svoja opažanja o sebi in svojih sodelavcih na prostovoljni kliniki za odvisnike od drog. Poklicno izgorelost je opisal kot čustveno utrujenost zaradi prevelike količine dela skupaj s simptomi glavobola, zaspanosti, hitre jeze ter zmanjšane zmožnosti razmišljanja.
Ni priznana kot bolezen
Izgorelost ni priznana v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih bolezni (DSM), prav tako je ne najdemo v ICD-klasifikaciji Svetovnega zdravstvenega združenja. Hkrati pa je vedno bolj očitno, da je izgorelost etiološko in klinično zelo podobna psihiatrični bolezni depresija. V raziskavi, v kateri so primerjali izgorele paciente in depresivne paciente, niso diagnostično našli pomembnih razlik med skupinama; izgoreli ljudje so namreč v enaki količini poročali o depresivnih simptomih kot njihovi depresivni kolegi. Dandanes tako termin izgorelost veliko zdravnikov povezuje z velikim spektrom simptomov depresije. Med njimi so slabo razpoloženje, motnje spanja, zmanjšane kognitivne sposobnosti, hipobulija (zmanjšana volja), tesnoba, odmik od ljudi, sprememba telesne teže, zmanjšan imunski odziv, kar lahko vodi v okužbe.
Ker pojem izgorelosti ni popolnoma definiran in si ga vsak razlaga malo drugače, težko tudi vemo, koliko ljudi trpi zaradi nje. Ocenjujejo, da se z izgorevanjem srečuje dobra četrtina ljudi, z izgorelostjo pa okoli deset odstotkov prebivalstva ne glede na spol.
Simptomi so le vrh ledene gore
Za izgorelost je več vzrokov, velikokrat pa se simptomi pokažejo, šele ko je izgorelost že zelo močno razvita. Glavni razlog izgorelosti je preveč dela oziroma nezmožnost posameznika soočati se z obilico dela. Pomembni dejavniki so tudi perfekcionizem, deloholizem, introvertnost posameznika ... Tukaj ne govorimo samo o poklicnem delu v službi, izgorelost lahko prizadene tudi študente ali negovalce, skrbnike otrok.
Zaradi izgorelosti posameznik dokazano slabše opravlja svoje delo, hkrati pa je izgorelost povezana z večjo možnostjo nastanka srčno-žilnih in mentalnih bolezni. Kronična izgorelost vodi tudi do zmanjšane sposobnosti spominjanja in koncentracije.
Ker pojem izgorelosti ni popolnoma definiran, tudi nimamo preproste diagnoze, kdaj je človek izgorel in kdaj ne. Do zdaj je največ uspeha požel vprašalnik "Maslach Burnout Inventory" (MBI), ki je na razpolago za več različnih poklicev. Sprva je bil narejen za raziskovalne namene in ne za diagnosticiranje v ambulantah. Nešteto vprašalnikov, dostopnih na spletu, pa nikakor ni zanesljiv vir informacij, zato jim ne gre zaupati.
Terapija zahteva veliko osebne angažiranosti
Pri diagnosticiranju izgorelosti morajo biti zdravniki pozorni, da depresije ne zamenjajo z izgorelostjo. Nasvet "Vzemite si dopust, odmislite vse" bi pri izgorelosti dejansko lahko pomagal, medtem ko bi depresijo lahko še dodatno poslabšal. Kako torej vemo, ali je nekdo depresiven? Velikokrat so negativni občutki pri izgorelosti povezani samo z določenim vidikom življenja, na primer z delom, delovnim mestom, študijem, medtem ko imajo depresivni ljudje negativne misli in poglede na vse. Hkrati so pri depresiji izraženi še dodatni simptomi, kot so suicidalnost, brezupnost in nizka samopodoba, česar izgoreli ljudje ne občutijo.
Kako torej preprečiti izgorelost? Na internetu in v knjigah za samopomoč kar naprej beremo: "Naučite se obvladati stres!" ter "Najdite ravnotežje v življenju!", kar je približno tako, kot da bi ekonomisti svetovali strankam: "Jutri zaslužite sedem milijonov evrov!"
Preventivno si lahko pomagamo s tristopenjskim modelom:
1. prilagoditev organizacijske strukture in samega procesa dela,
2. prilagoditev delovnega okolja,
3. individualen trud posameznika.
Za izpolnitev tretje točke sta velikokrat potrebni velika psihična energija in vztrajnost, da dosežemo občutke zadovoljstva, nenadomestljivosti, uspešnih ciljev.
Terapija izgorelosti je dolgotrajen proces in vključuje predvsem psihoterapijo (vedenjsko-kognitivna in razvojno-analitična). Na kratki rok pomagajo tudi zdravila, ki ublažijo naše simptome, vzroka pa seveda ne odpravijo.
Fibromialgija
Nenehna utrujenost je tudi eden značilnejših simptomov fibromialgije, pri nas še ne splošno poznane bolezni, za katero so značilne hude bolečine v mišicah in sklepih ter povečana občutljivost ob hkratnih utrujenosti, nespečnosti, nihanju razpoloženja in motnjah spomina. Najznačilnejši simptom je topa nepretrgana bolečina nad in pod pasom na obeh straneh telesa, ki traja vsaj tri mesece skupaj. Telesna aktivnost še poveča bolečino. Motnje spanja so posledica bolečin ponoči, hkrati pa lahko bolniki trpijo tudi za spalno apnejo in sindromom nemirnih nog.
Simptomi se začnejo velikokrat po fizični poškodbi, operaciji, okužbi, lahko pa tudi po večjem psihičnem stresu. V nekaterih primerih se simptomi samo nabirajo in so postopoma vedno hujši brez jasnega vzroka. Velikokrat se težave s fibromialgijo vlečejo iz roda v rod, kar pomeni, da ima verjetno pomen tudi genetika. Ženske v srednjih letih so k fibromialgiji nagnjene bolj kot moški. Pacientke velikokrat poleg fibromialgije trpijo še za tenzijskimi glavoboli, iritabilnim črevesjem in depresijo.
Vzrok naj bi bilo spremenjeno procesiranje bolečine, saj bolečino poleg mehaničnih izzovejo tudi termični in drugi senzorični stimulusi. Bolniki se zdravijo s fizioterapijo in analgetiki ob hkratnem izobraževanju o bolezni. Ob hkratnih psihiatričnih problemih zdravniki predpisujejo tudi antidepresive.
