Vaš zadnji film, s katerim se je zaključil Festival migrantskega filma v Ljubljani, ima naslov Najlepša dežela na svetu. Katera in kdaj je bila to za vas?
"Za vsakogar je najlepša njegova dežela. Nekateri pravijo, da je najlepše mesto Dunaj. V filmu ljudje trdijo, da je najlepša država Afganistan. Za nekoga drugega je to Palestina. Zame ... povsod se počutim doma. A za to ne potrebujem držav ali krajev, ampak ljudi. Tudi, če smo od nekod pregnani, ohranimo spomine in čustva na otroštvo, starše, na prijetne trenutke, ko smo se igrali s prijatelji. In ko sem se srečal z ljudmi, ki so prišli od drugod, se mi je zdelo zanimivo, da so tudi po vseh grozotah in tveganjih, ki so jih preživeli, v njihovih spominih še vedno ostale prijetne in tople stvari, ki so jih vezale na kraje, od koder so zbežali."
“Gledalci in njihova reakcija so na koncu edino, kar je pomembno,” večkrat ponovi režiser, ki je filme snemal v Jugoslaviji, Nemčiji, Srbiji in Avstriji, Sloveniji in na Madžarskem. Ikonični režiser, eden od začetnikov dokumentarne drame, pojasnjuje, da se z neprofesionalnimi igralci, ki igrajo v njegovih filmih, praviloma vedno spoprijateljijo: snemanje nizkoproračunskih filmov zanj predpostavlja, da vse vpletene delo zanima, sodelovanje pa jim prinaša zadovoljstvo.
Čigav otrok?
Želimir Žilnik je bil rojen v koncentracijskem taborišču Crveni krst, ki ga je vodil gestapo med drugo svetovno vojno v bližini Niša. Njegova mama, partizanka Milica “Maša” Šuvaković je bila tam zaprta, tam je rodila sina in tam so jo usmrtili. Komaj nekajmesečni otrok je bil predan v oskrbo njenim staršem, s katerimi je odraščal. Očetova starša Ana in Viktor, ki sta v Niš prišla iz okolice Celja, sta prav tako umrla v koncentracijskem taborišču. Njun sin in oče Želimirja Žilnika, Konrad “Slobodan” Žilnik se je boril na strani partizanov, bil proti koncu vojne ranjen in zajet v boju proti četnikom v vasi Kozja, kjer so ga mučili in usmrtili. Želimir Žilnik je študiral in dokončal študij prava, a vse življenje dela kot režiser - filma, v gledališču in na televiziji. O zgodbi družine Žilnik je bil posnet film Poslednji Žilnik, v katerem nastopa tudi Želimir Žilnik, scenarij zanj je napisal Branislav Miltojević, režiser filma pa je bil Dimitar Anakiev.
Nimam denarja, da bi si zagotovil sodelovanje, ko bi lahko rekel, dobili ste toliko denarja, sedaj bodite tiho in ubogajte. Hkrati mi je ljubše, da delo zasnujem na iskrenosti in dam ljudem prostor, da začutijo svobodo, da so sodelavci
V parlamentarnih demokracijah Evrope so danes najpomembnejša politična skupina upokojenci. Njih je vse več in oni izbirajo in odločajo. Migrantke in migranti, ki prihajajo, pravice do političnega soodločanja nimajo
Romski otroci, ki so bili vedno označevani za najbolj lene, neumne in nezainteresirane za šolo, so bili tam, govorili tuje jezike bolje od vseh nas in vedeli več o marsičem
Legendarni opus
Želimir Žilnik je svoje prve filme namenil razkrivanju lažnih obljub socialističnega sistema, v katerem naj bi vsi imeli enake priložnosti in bili enakopravni. Posnel je kratke dokumentarne filme Pionirji mali, mi smo vojska prava, vsak dan rastemo kot zelena trava in Brezposelni. Leta 1971 je posnel kratki Črni film o brezdomcih v Novem Sadu. Nato je nekaj let snemal v Nemčiji, kjer je oblastem stopil na žulj s filmoma Javna usmrtitev (Öffentliche Hinrichtung) in Raj. Imperialistična tragikomedija. Danes še naprej ustvarja filme, ki prikazujejo zgodbe izigranih ljudi, potisnjenih na rob kapitalističnih družb bleščečih obljub. O svojem delu predava, njegovi filmi pa so postali jedro tako raziskovalno-izobraževalnega projekta Za idejo - proti statusu quo, knjige Borisa Budna Uvod v preteklost, ki temelji na pogovorih z Želimirjem Žilnikom, in razstave Shadow Citizens. Na letošnjem izolskem festivalu Kino Otok sta ob razstavi Zgodnja dela/High Noon potekala tudi predavanje režiserja in pogovor z njim, bil pa je tudi gost letošnjega Festivala migrantskega filma.
Danes v postsocializmu srednji in višji razred nista razreda inovatorjev ali tehnoloških in digitalnih genijev. To sta družbena razreda, ki živita in se bogatita z razprodajo družbenega premoženja in kapitala
