Nekdaj predvsem ribiško mestece Izola se vsako leto junija že desetletje in pol spremeni ne le v majhen raj za ribiče in turiste, ampak za teden dni tudi za ljubitelje kakovostnega, neodvisnega, umetniškega, uporniškega filma. 15. obletnico festivala sta pospremila po kislem maju neverjetna sreča z vremenom in dober filmski ulov leta. Zakaj festival nosi ime Kino Otok, sem se spraševal že od svojih študentskih dni, ko sem ga prvič obiskal. Ja, Izola je bila nekoč otok (na kar sicer napeljuje tudi ime mesta), pa Koper tudi, sem dobil obfilmsko lekcijo. Zdaj ko Primorci otoka več nimajo, imamo pa ga Štajerci, Gorenjci in Dolenjci, je torej jasno, da ga potrebujejo vsaj v obliki gibljivih slik, ki tako magično prenašajo spomine, človeške zgodbe in edinstvena občutenja.
Filmski svetilnik
Prva razglednica, ki bi jo človek pričakoval s filmskega otoka, je kakopak svetilnik: simbol odrešenja za tavajoče mornarje in filmske gledalce, projektor dobrih upov in varne plovbe med čermi sodobne hiperprodukcije filmskih podob in festivalov. Medtem ko bi to simboliko kakopak lahko projicirali na večino festivala, pa so projekcije in praznovanja dejansko potekala tudi pod čisto pravim svetilnikom na špicu izolskega rtiča. Ta je bil zaznamovan z večernim programom kratkih filmov Video na plaži v bližnjem gozdičku in spremljevalnim programom koncertov ter glasbenih dogodkov na trati pod njim. Odlično obiskana programa pa sta nastajala v bratsko-sestrski navezi Tadeje in Matevža Jerman, filma in glasbe, teme in sonca.
"Lepo je videti, da je festival vseh petnajst edicij enako živahen in pripelje vsako leto novo publiko, vedno znova tudi mlajše generacije. Želim mu še vsaj štirikrat toliko let, ne vem pa, koliko je to, ker sem slab v matematiki," je vidno utrujeno v ponedeljek dopoldne po festivalu vtise strnil Jerman. Program za Video na plaži dela že sedem let in "rahlo pristransko" pravi, da je zaradi vzdušja in filmov Otok eden njegovih najljubših festivalov. "Ima lep sloves tudi zunaj Slovenije, kar dokazuje, da se številni mednarodni gosti radi vračajo. Upam, da se bo ta tradicija nadaljevala in da jo bosta tudi občina in država malo bolj složno podprli," je sklenil.
Bevanda, kalamari in ribice
Ozke uličice prinašajo marsikatero presenečenje. Od inovativnih oblik obešanja perila do še bolj inovativnih umestitev filmskih projekcij. Tako lahko kar na mini trgu med "bufami" lokalcev z bevandami v rokah in brodetom ali kalamari na krožnikih naletite na hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića in njegove filmske Razglednice. Serija kratkih filmov s tem naslovom, ki jo je Bezinović koncipiral in izvedel, posnela pa jo je kopica hrvaških režiserjev in režiserk, predstavlja zanimiva hrvaška primorska mesteca, dialekte, običaje in bizarne zgodbe ter prigode iz njihove zgodovine in vsakdana. Ko se zlijeta filmska in fizična izkušnja, pa v živo nastane kar nova razglednica Izole: Largo pri špini.
V družbi starih prijateljev
Direktorica festivala Tanja Hladnik je bila predvsem zadovoljna, da je lahko 15. obletnico festival praznoval v družbi starih festivalskih prijateljev, dolgoletnih filmskih gostov, ki se vedno radi vračajo s svojimi filmi ali brez njih. To so na primer Bezinović, Želimir Žilnik, Karpo Godina in Shaji N. Karun, seveda pa ni manjkala skoraj vsa slovenska filmska scena.
Nekaj letošnjih razglednic
Celovečerna
Jedro sveta – Ruska filmarka Natalija Meščaninova nas popelje v kruti svet zakotne kmetije sredi hladnih, temačnih gozdov in medčloveških odnosov, kjer melanholična duša v instrumentaliziranem telesu najde zatočišče prej med psmi kot ljudmi.
Dokumentarna
Zgodovina prašiča (v nas) – Človek in prašič si delita veliko več, kot se zdi na prvi pogled – dolgo zgodovino sobivanja, podobno anatomijo in predvsem požrešnost. Kateri od njiju je v trenutni industrijski hiperpridelavi mesa potegnil kratko, je jasno. Kdo jo bo v prihodnje, če tega ne bo kmalu spremenil, pa tudi.
Kratka
Podoba migracij + Obzornik 63 – Vlak senc – "Ti si res prišel z vlakom iz Maribora na festival? Ja in ni mi bilo žal. Po filmu Nike Autor Obzornik 63 – Vlak senc je lahko žal vam, da niste šli z mano." Vrhunski double-bill je nastal v navezavi s filmom danskega režiserja Stefana Kruseja Podoba migracij. Ta govori o sliki migracij, ki nam jo skozi migrirajoče medijske podobe velikokrat brez jasnega vira, a z jasno ideološko agendo na spletu servirajo množični mediji in socialna omrežja.
S plaže
Videno – Kako bedasto in smešno bi dejansko zveneli, če bi svoje SMS-e in spletna dopisovanja izgovarjali v živo in kako mimobežno, zmedeno deluje takšna komunikacija, bi težko bolj plastično prikazali, kot nam je pokazal Vid Merlak s kratkim filmom Videno.