S skupnimi napori smo končali Cankarjevo leto. Po slovensko, na obletnico smrti. Ivan bo lahko potonil v zasluženi mir. Vsaj za petdeset let, mogoče za sto.
Ob Cankarjevi veličini vzkliknem: "Kdo sem, da sodim?"
Nisem fanatični ljubitelj. Sicer več kot obvezni liki, a daleč od tega, da bi se poglabljal v vsak stavek, ki ga je mojster napisal. Kot snob imam prekrasno zbirko zbranih del iz leta 1925 z opombami Izidorja Cankarja. Knjige po vojaško stojijo ob Kidričevi izdaji Prešerna iz leta 1936, in ko sem jih za potrebe današnjega pisanja preletel, sem opazil, da so v zbirki škrbine. Posledice gimnazijca v hiši.
A ko se vsake toliko - preredko, priznam - s tekočimi stopnicami odpeljem na vrh slovenskega Parnasa, me tam oba velikana z veseljem gostita. Pri Prešernu naročim vse, pri Cankarju najraje Pisma. Ali črtice.
Vsaka velika obletnica vznemiri kulturno srenjo. Ta iztisne iz sebe preostalo ustvarjalno energijo, ki ji je še ostala ob boju za preživetje. Tako sem čez leto gledal zamaknjene dramske prvake, ki kričijo Cankarjeve misli v slovenski prostor. Ob njih še neštete apologete velikega Vrhničana, ko se na vsak način trudijo nam, ki smo tukaj in zdaj, pojasniti, da to, kar je Cankar govoril pred sto leti, še vedno velja. Za nas. Za tukaj in zdaj. "Aktualizacija" se reče procesu, in še vedno slišim študentske razumnike, ki z nekaj piri v riti razlagajo osnovno strukturo antične družbe in na koncu pribijejo: "Nič se ni spremenilo!"
S to mislijo so nam v Cankarjevem letu vrhovi interpretirali Cankarja: "Nič se ni spremenilo!"
Cankarja so ugrabili. Trobijo njegove misli, spremenjene v parole: "Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni." S tem sporočajo, kako je Cankar menil, da smo bili, smo in bomo vedno v podrejenem položaju do nekoga. In posebno ambiciozni poustvarjalci še dodajo - zdaj, ko smo uradno samostojni -, da ne gre za realno politiko, temveč za stanje duha. "Hlapci, za hlapce rojeni!"
Oprostite, da se ne strinjam.
V Cankarjevem delu mrgoli občih resnice, globalnih človeških dilem in brezsramno odkrite lepote. Sam, čeprav ima bard "narod" mnogokrat na konjici peresa, njegovih misli o "narodu" ne berem kot večnih in nespremenljivih. Cankarjev "narod" redkokje enačim s sodobnim "narodom", katerega del sem. Zgodovinske okoliščine, civilizacijske okoliščine, mentalne okoliščine in bruto domači proizvod; vse to se je v stotih letih spremenilo onkraj intuicije, ki jo je leta 1918 zmogel genij. Kaj šele navadni smrtnik.
Predsednik države se je v svojem slavnostnem govoru pogumno vprašal: "Kaj bi o meni danes pisal Cankar?" Dovolimo sveti preproščini, da ob vprašanju molči, in se posvetimo sorodnemu vprašanju … Ker je narod pogostoma razumel povsem personificirano, si dovolimo zastaviti: "Kaj bi Cankar danes pisal o slovenskem narodu?"
V Cankarjevem času so pokušali "slovenski narod" z vsemi sredstvi sestaviti. Danes poskušamo "slovenski narod" z vsemi sredstvi razstaviti.
Trije dokazi k trditvi, inspirirani s Cankarjevimi polemičnimi spisi.
STRUPENE KROTE
Njega dni mi je ded pripovedoval, kako so na jablanah v Svečini, ob volitvah leta 1935, obešene visele mačke. Šlo je za odklanjanje opozicijske liste, ki jo je tiste dni predvodil Vladko Maček. Mislil sem, kako je obešanje živali na drevesa v politične svrhe dno človeškega bitja, ki se razgali ob volitvah.
Potem pa so v Radencih izvolili Leljaka.
Slovenskim volivcem se je utrgalo. Poskušam ugotoviti, katera blaznost vodi človeka, da izvoli tipa, kot je Leljak. Ne mislim osebo Leljaka, temveč prav "tipa" Leljaka. Tip človeka, ki mu kruta usoda ni namenila nobene dobre lastnosti. Razumem vzgibe drhali, razumem lumpenproletariat, razumem sveto preproščino … Razumem strah, razumem brezizhodnost, neizobraženost in zamaščenost s turškimi nadaljevankami. Ne razumem pa Leljaka.
V učiteljstvu, v tem zasmehovanem, feminiziranem in sindikaliziranem poklicu, vidim edino upanje za slovenstvo. Za narod v sodobnem smislu in za narod v cankarjevskem smislu
