Velike družbene spremembe, ki jih spremljajo množična gibanja, po pravilu in v veliki meri preveva element iracionalnega. Razlage, kaj, zakaj in kako je sprožilo množična dogajanja ter posledično velike zgodovinske dogodke, zato nujno posplošijo in poenostavijo na moč kompleksna, izrazito večplastna stanja, ob tem pa prepričljivost takšnih razlag bistveno zmanjšuje še dejstvo, da so zmeraj oblikovane s tendenco ustvarjanja in krepitve nacionalnih zgodovin. Če pa prihodnjim generacijam ni dano do kraja razumeti in čutiti duha preteklih, še zlasti ne tistih, ki jih vsake toliko na krilih ponesejo veliki zgodovinski tokovi, kako torej misliti slovenski imaginarij intenzivnega mikročasa ob koncu prve svetovne vojne?
Najbolje skozi refleksije referenčnih posameznikov tistega časa. Enega najbolj pristnih približkov duha slovenskega leta 1918 lahko zaslutimo v dnevniku sodnika in književnika Frana Milčinskega. Natančen opazovalec Milčinski je zapustil potrpežljiv zapis o življenju v Ljubljani na prelomu iz vojne v mir, tistem čisto posebnem prepletu množične vročice in mrzlice obenem, ki ga ni mogoče primerjati ne z vojno ne z mirom. Za prebivalce Ljubljane je bil to čas, poln nemira, zanosa ob intenzivnem stiku slovenstva s političnim in obenem ambivalentnosti v odnosu do cesarske družine, zlasti tudi zaradi smrti Franca Jožefa leta 1916, množičnega čutenja, zasebnih in skupnih strahov ter negotovosti, dionizičnih, duhovno izpraznjenih rajanj, plahih, zatrtih sanjarjenj o prihodnosti, grenkih, a le hipnih občutkov krivde zaradi prestopanja ustaljenih norm obnašanja, zmeraj na robu linča razpoloženih množic, uspevanja vojnih dobičkarjev, predvsem pa vsakodnevnih sprotnih preštevanj živeža. Da vsebuje vojna element orgazmičnega, daje slutiti pogled Milčinskega, da je bila Ljubljana leta 1918 kot plesišče jutro po zabavi.
Pogoji družbenega nereda
Imel je občutek, da bo novi čas, ki se je jasno izrisoval, opustil celo tako intimno izkazovanje naklonjenosti, kot je pisanje in izrekanje novoletnih voščil. Ljubljanski sodnik se ni slepil, da je želja po miru skupna vsem, saj so nekateri someščani na račun vojne nesramno bogateli oziroma so jim zaradi najrazličnejših osebnih okoliščin bolj ustrezali pogoji družbenega nereda. Preskrba s hrano v Ljubljani je bila pozimi 1917 skorajda na dnu, v letu 1918 pa je iznajdljivost ljudi pri tihotapljenju živil v mesto strmo naraščala. Med vojne dobičkarje so se v Ljubljani uvrstili lastniki gostinskih lokalov, trgovci, zlatarji, prostitutke, branjevke, mlekarice ipd. K miru tako ni klical ljubljanski čevljar, ki se je zaradi dviga socialnega statusa med vojno potegoval za najboljšo ložo v gledališču.
Konec marca 1918 so ljubljanske gospe, kakor je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič imenoval pobudnice zbiranja podpisov za majsko deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh južnoslovanskih narodov v okviru Avstro-Ogrske, v unionski dvorani slovesno izročile Antonu Korošcu 150.000 podpisov podpore slovenskih žensk za deklaracijo. Škof se je v svojem dnevniku zahvalil božji previdnosti, ker je bil na dan izročitve službeno odsoten. Čeprav je jasno podprl Koroščevo jugoslovansko politiko, je v začetku leta 1918 z zadržanostjo in strahom spremljal množična politična dogajanja v Ljubljani. Duhovnik Korošec, ki je ob koncu leta 1917 prevzel vodenje SLS kot najmočnejše slovenske stranke, je bil leta 1918 nesporni politični vodja večine Slovencev. Njegova politični vpliv in podpora med Slovenci sta se močno povečevala s podpisom majske deklaracije leta 1917.
Da vsebuje vojna element orgazmičnega, daje slutiti pogled Milčinskega, da je bila Ljubljana leta 1918 kot plesišče jutro po zabavi
Žalostni in resignirani zborovalci
Ni pa bilo težko opaziti ironije, s katero je Milčinski v svojem dnevniku pisal o premožnejših meščanih, ki lastne telesne zavaljenosti tedaj niso upali kazati na ulicah. Skrivanja debelosti se medtem ni bilo treba iti udeležencem prvomajske proslave in sprevoda socialdemokratske stranke, ki se je popoldne zaključil v ljubljanski gostilni ob igranju tamburašev. Čeprav je gostilničar ponujal tudi meso, si ga zborovalci niso mogli privoščiti. Plesali so in peli, strojevodji Marcelu Žorgi, enemu najbolj dejavnih slovenskih komunistov po prvi svetovni vojni ter govorcu na prvomajskem zborovanju, pa so se zdeli žalostni in resignirani.
Poleti 1918 je Fran Milčinski prvič opazil negotovost v očeh ljubljanskih Nemcev, ki so v naslednjih mesecih začeli ali prodajati svoje imetje in iskati poti na sever ali sloveniti svoje priimke, se neprepričljivo deklarirati za Kranjce, Slovence ali celo Jugoslovane, snemali so nemške napise s svojih prodajaln in pozdravljali z "zdravo". Zdeli so se mu "pokloftani". Nekateri pa so vendarle kljubovali, kot denimo nemška gospa, ki se je še konec oktobra 1918 po ljubljanskih ulicah sprehajala s psičkom ter mu je v znak prezira nad ohrabrenim slovenstvom pripela slovensko kokardo. Milčinski se kljub temu ni pridružil tistim slovenskim sogovornikom, ki so želeli nemške someščane po vojni odrezati od vseh vzvodov odločanja. Bal se je trenutka, ko se tudi njegovi sodniški kolegi ne bodo zmogli upreti skušnjavi, da bi se maščevali nemškim kolegom za odnos dominacije preteklih desetletij. Že tedaj se je jasno izrekel za odpravo smrtne kazni.
Avgusta 1918 so predstavniki slovenskih političnih strank - SLS, Narodno napredne in Jugoslovanske socialdemokratske stranke - v Ljubljani uresničili zamisel o ustanovitvi narodnega sveta za slovenske dežele in Istro kot predstavniškega telesa jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski. SLS je imela v narodnem svetu prevladujoč vpliv, predsedniško mesto pa je prevzel Anton Korošec. Člani narodnega sveta so začeli navezovati stike s hrvaškimi in srbskimi političnimi strankami za ustanovitev osrednjega predstavniškega telesa za vse jugoslovanske narode v Avstro-Ogrski, ki je bilo kot narodno vijeće v Zagrebu ustanovljeno oktobra 1918. Funkcijo predsednika je opravljal Korošec. Narodno vijeće v Zagrebu je 29. oktobra 1918 razglasilo ustanovitev neodvisne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, Korošec pa je narodnemu vijeću načeloval do 1. decembra 1918, ko je to prenehalo delovati z razglasitvijo prve jugoslovanske države - Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Politična kariera karizmatičnega politika s hipnotičnimi sivo-modrimi očmi je bila v naslednjih letih na vrhuncu.
"Ta politični škof"
"Moj bog, kaj bo? Prihodnji meseci bodo strašni, spremenili bodo obličje naše stare Evrope," je jeseni 1918 v dnevnik zapisoval škof Jeglič. Vesel je bil, da se je velika manifestacija za Jugoslavijo 29. oktobra v Ljubljani odvijala v "najlepšem redu". Množici je spregovoril tudi sam: "V naših rokah je prihodnji ugodni ali neugodni razvoj naše Jugoslavije. Ako jo bomo sezidali na trdnem temelju strahu božjega, na trdni skali naravne pravičnosti in krščanske ljubezni, bo stala trdno in ne bodo je omajali kakršnikoli besni viharji." Ko ga je poslušal, je strojevodja Žorga sklenil, da mu "ta politični škof" ni simpatičen, zdelo se mu je, da govori kot opravljiva ženska. Ob koncu manifestacije je opazil, da se ljudje razhajajo nepotešeni in brez jasnih perspektiv za prihodnost. V naslednjih dneh so opiti od alkohola in občutka zmagoslavja vneto pobijali kamnite avstro-ogrske orle z ljubljanskih stavb ter rušili spomenike, tudi Franca Jožefa pred sodiščem. Dogodki so se v tistih dneh vrstili hitro kot v filmu, Milčinski si od novembra zaradi živčne napetosti ni več upal brati časopisov.
Mučni so sedanji dnevi, kakor prve dni vojne. Nič se ne ljubi človeku, ker ne vidi jasne, srečne bodočnosti
Govorice/fake news
Zaradi eksistencialne negotovosti, ki je hromila motiviranost za vsako delo, in pomanjkanja zanesljivih informacij je bila vojna čas, ko so odnose med ljudmi v veliki meri določale govorice. Tako kot danes je bila tudi tedaj povečana stopnja govoric/fake news v javnem diskurzu zanesljiv marker za diagnosticiranje rakavih obolenj v krvni sliki družbe. Bolj ko je zatorej med vojno pritiskala lakota, daljše ko so bile vrste za meso ali moko, bolj fantastične, preobratov polne zgodbe o hrani so krožile med ljudmi; pa seveda seksualne fantazije o razvratnih meščankah, katerih možje so na fronti, same pa doma rojevajo otroke ruskim ujetnikom, ali tiste o prostitutkah, pred vojno dostojnih zakonskih ženah, s katerimi se višji vojaški kader zabava ob fronti med polnimi mizami živeža.
Tretja vrsta govoric se je oklepala želje po drastičnem dogodku, ki bi bliskovito preokrenil neugoden družbeni tok dogajanja. Februarja se je tako razširila vest, da je zastrupljen v dolgih mukah umrl ljubljanski škof Jeglič, podobna vest o zastrupitvi se je širila tudi ob smrti Janeza Evangelista Kreka leto poprej. Ko je v začetku novembra Anton Korošec odpotoval v Pariz, od koder se ni dovolj pogosto oglašal, je v Ljubljani zaokrožila vest, da je bil umorjen. Človeško življenje ob koncu vojne, ko je izbruhnila še uničujoča španska gripa, ni bilo veliko vredno. Ob resničnih smrtih so s precej več domišljije kosile govorice, ki so človeka tudi pokopale veliko prej kot ljubljanski grobarji - ti so se ob navalu mrtvih, ki so nezadostno prehranjeni podlegli gripi, spopadali s kolapsom pogrebnih storitev.
V opisanih razmerah je decembra - komaj je dobro prestopil prag štiridesetih - umrl Ivan Cankar. Smrt znanega pisatelja je ob tedanjem naglem lomljenju kolektivnih identitet Slovencem postala novo miselno oprijemališče, ki mu je prav prišel kanec enigmatičnosti: smrt alkoholika je kot politični umor prepoznala dovolj velika skupina ljudi, da se je domneva ohranila do danes. Milčinski, ki je v svojem dnevniku namenjal pozornost številnim podrobnostim ljubljanskega vsakdana v letih prve svetovne vojne, ob koncu leta 1918 vanj ni zabeležil smrti prijatelja Cankarja, čeprav se je med vojno nekajkrat srečal z njim, denimo julija 1917: "Srečal Cankarja, bil je nekoliko nasut, se priporočil za cigarete, češ, kruha lahko pogreša in vino, le cigaret ne - v eni roki pero, v drugi mora biti cigareta. Povedal je, da je sila vesel naše Slovenije."
Zmeda, neznanje in pomanjkanje odločevalcev
Morda je Cankar podobno kot vsi izjemni posamezniki, ki utripajo z močjo in kratkostjo zvezdnega utrinka, živel ravno dovolj dolgo, da mu ni bilo treba sestopiti v obubožano realnost novega časa. Kajti pronicljivega Milčinskega je že med porajanjem jugoslovanske države obšla neprijetna slutnja, da bo množičnemu navdušenju kmalu sledilo razočaranje. Če bi bil bolj dovzeten za dinamiko močno vzvalovane množice, morebiti okrog sebe ne bi videl le zmede, neznanja in pomanjkanja odločevalcev ob oblikovanju novih oblastnih struktur. Spomladi 1919, ko je postal sodnik stola sedmorice kot višjega sodišča v Zagrebu, je ugotavljal, da je slovenizacija Ljubljane sicer uspela, saj ni več slišal nemščine na javnih mestih, a je obenem tudi že zaključil, da "Belgrad ne funkcionira" in človek v njem izgubi ideale.
Značilno je, da doba potrošništva hipoma definira posamezna dogajanja, dogodke ali srečanja kot zgodovinska. Immanuel Kant pa je vedel, da zgodovinski znak ni trenutek, ko vse postane jasno in ko lahko zato tisti, ki niso neposredno udeleženi v revolucionarnem dogajanju, razumejo potek zgodovine in vidijo daleč v prihodnost. Pač pa je zgodovinski znak trenutek, ko gledalci, ki opazujejo francosko revolucijo, ne vidijo nič; natančneje, ko jih nič od tega, kar vidijo, ne teror, ne prelita kri, ne rušenje zakonov ali institucij ter oblikovanje novih, ne zadeva. Ko razlaga Kanta, filozof Rado Riha pravi, da so realni dogodki in dejanski akterji v entuziazmu postavljeni v oklepaj, še več, so v svojem empiričnem pomenu dobesedno izničeni. Entuziazem kot zgodovinski znak je kot afekt slep.
