Japonska: Začenja se era srečne harmonije

Japonska 1. maja vstopa v novo obdobje. V ero "srečne harmonije", kot so po dolgem in tehtnem premisleku poimenovali čas vladavine cesarja Naruhita, ki bo tega dne zasedel prestol krizantem, potem ko bo dan prej odstopil njegov oče Akihito. Prenosa oblasti na tak način v deželi vzhajajočega sonca res niso vajeni, to se ni zgodilo že več kot dvesto let. Zadnji cesar, ki je odstopil, je bil Kokaku leta 1817.
Japonski cesar sicer že dolgo nima več statusa božanstva, kot ga je imel do konca druge svetovne vojne. Tedanji cesar Hirohito se je moral po porazu Japonske na zahtevo zaveznikov temu odpovedati, da je lahko ostal na prestolu. Na političnem prizorišču sodobne Japonske je cesar formalno le ceremonialna figura, uživa pa veliko spoštovanje kot nesporna moralna avtoriteta, v zavesti podanikov pa ima tudi še vedno polbožanski pridih, najbrž tudi zato, ker člani cesarske družine živijo za trdno zapahnjenimi vrati palače in se ne pojavljajo pogosto niti v resnem tisku, kaj šele v rumenem. Pravzaprav se zelo redko sploh pojavljajo v javnosti. Navadni Japonci imajo običajno le dvakrat na leto priložnost, da cesarja vidijo vsaj od daleč, ko jih, ob začetku novega leta in ob svojem rojstnem dnevu, pozdravi z balkona cesarske palače.

Čas merijo po cesarjih

Japonska cesarska družina, ki se lahko pohvali z najdaljšo dedno linijo, ta sega več kot 2600 let v preteklost, še vedno živi in deluje po predpisih in navadah iz davne zgodovine.
Zato je želja cesarja Akihita, da bi se zaradi starosti in vse hujših zdravstvenih težav upokojil, kar je povedal avgusta 2016 v enem redkih nagovorov ljudstvu, sprožila ne samo začudenje in osuplost v japonski javnosti, ampak tudi politični in zakonodajni problem. Odstop cesarja enostavno ni bil predviden, še več, do nedavna ga je japonska ustava celo izrecno prepovedovala. Zato je bilo treba sprožiti celoten postopek sprememb zakonodaje. O možnosti cesarjevega odstopa oziroma upokojitve je najprej razpravljal cesarski svet, nato je vlada pripravila ustrezen zakon, ki ga je sredi leta 2017 potrdil parlament, dokončno pa je abdikacijo cesarja odobril premier Šinzo Abe ob koncu tistega leta. Vendar zakon odstop omogoča le Akihitu, ne pa tudi naslednjim cesarjem.
Tudi priprave na prenos oblasti so bile dolge. Vse je bilo treba določiti na novo, saj ustrezne tradicije pač ni. Izbrati je bilo treba tudi naziv, ki ga bo nosil upokojeni cesar. Akihito se bo imenoval džoko, kar pomeni upokojeni nebeški cesar, cesarica Mičiko pa džokogo oziroma džokova žena. Iz Tokia se bosta preselila v Kjoto.
Še več pozornosti je bilo namenjeno izbiri imena obdobja novega cesarja, ki se začne 1. maja. Gengo, sistem štetja časa po vladavinah posameznih cesarjev, je na Japonskem v veljavi že od 7. stoletja in je v uporabi tudi v sodobni Japonski, kjer sicer sočasno uporabljajo tudi po svetu splošno uveljavljen gregorijanski koledar. A kot je v raziskavi ugotovila agencija Kyodo, kar 40 odstotkov Japoncev v vsakdanjem življenju enakovredno uporablja oba načina štetja časa in bo tako ravnala tudi v prihodnje. Četrtina Japoncev pa celo bolj kot sodobni koledar uporablja starodavni gengo.

Brez vojne, a ne brez katastrof

Šele takrat se je večina Japoncev res zavedela, da se obdobje heisei (vzpostavljanje miru), vladavina cesarja Akihita, končuje. Japonci se bodo minulih 30 let (Akihito je prestol zasedel januarja 1989 po smrti svojega očeta Hirohita) spominjali z mešanimi čustvi. Gospodarsko je ta desetletja zaznamoval konec nagle rasti, politično predvsem poslabšanje odnosov s Kitajsko, še bolj pa si bodo ljudje zapomnili velike katastrofe: teroristični napad s strupenim plinom na tokijski podzemni železnici leta 1995, velik potres v Kobeju istega leta, ki je terjal 6400 žrtev, ter trojno katastrofo na severovzhodu države - potres, cunami in s tem jedrsko nesrečo v Fukušimi leta 2011. Takrat je umrlo okoli 18.500 ljudi, posledice država čuti še danes.
Na velike naravne nesreče in najhujšo jedrsko nesrečo v japonski zgodovini je spomnil tudi Akihito na slovesnosti ob 30. obletnici njegovega vladanja v začetku letošnjega leta. "Tisti, ki so doživeli te katastrofe, so pretrpeli veliko hudega in tisti iz drugih delov Japonske, ki so jim stali ob strani in ponudili pomoč v različnih oblikah, so postali neizbrisen spomin," je dejal cesar. V svojem verjetno zadnjem nagovoru ljudstvu je izrazil hvaležnost za "ljudi, ki me navdajajo s ponosom in zaradi katerih sem srečen, da sem simbol države, ter za civilizacijo, ki jo je ta država gradila skozi dolgo obdobje".

Hčerke ne štejejo

V čustvenem nagovoru se je Akihito za podporo v vseh teh letih zahvalil tudi soprogi, cesarici Mičiko, ki se je pred 60 leti kot prva navadna državljanka primožila v cesarsko družino. S tem je dobila cesarski status. Nasprotno pa članica cesarske družine ob poroki z navadnim državljanom ta status izgubi. To se bo zgodilo tudi princesi Mako, nečakinji novega cesarja, ki naj bi se že konec preteklega leta poročila s sošolcem z univerze, vendar so poroko, verjetno tudi zaradi napovedane menjave na prestolu, preložili.
Na Japonskem ženske ne morejo podedovati prestola. Tako naslednica novega cesarja ne bo hči Aiko, njegov edini otrok, temveč je prvi v vrsti za prestol njegov mlajši brat, princ Akišino, za njim pa njegov sin Hisahito.

Cesarica ljudskih src

Pritiski po rojstvu moškega potomca so se stopnjevali, saj Japonska ni imela dediča prestola, tudi Naruhitov mlajši brat, princ Akišino, je takrat imel le dve hčerki. Toda Masako ni več zanosila. Stvari so postajale kritične, decembra 2004 je tedanji premier zbral posvetovalno skupino strokovnjakov, ki bi raziskala možnosti za spremembo zakonodaje, ki bi zasedbo prestola vendarle omogočila tudi ženski. A potem se je leta 2006 Akišinu le rodil sin in te razprave so bile pozabljene. Najstniški princ Hisahito, nečak novega cesarja, je trenutno edino upanje za nadaljevanje družinske linije na prestolu.
Masako pa so pritiski javnosti, zahteve družine in omejitve cesarskega dvora zlomili. Zapadla je v hudo depresijo in se 15 let skoraj ni pojavljala v javnosti. Soprog jo je, kar je tudi precedens na Japonskem, javno vzel v bran in od uradnikov celo zahteval, naj nehajo pritiskati nanjo. Šele v zadnjem času se je Masako začela udeleževati tudi dogodkov, ki niso bili strogo vezani na cesarski ceremonial. Na violinskem koncertu konec februarja je bila videti zadovoljna, živahno je ploskala in klepetala z ljudmi okrog sebe, so poročali japonski mediji.