Jenkiji na tujih dvoriščih

Venezuelska vojska je sredi minulega tedna blokirala mostove na meji s Kolumbijo, kamor naj bi prispela pošiljka z mednarodno humanitarno pomočjo za Venezuelce. Dostavo 60 ton mednarodne humanitarne pomoči usklajuje predsednik parlamenta Juan Guaidó, ki se je razglasil za začasnega predsednika, doslej pa ga je priznalo več kot 40 držav. Pomoč naj bi razdelili 300.000 Venezuelcem, kar je sicer le odstotek prebivalcev obubožane države. Toda tudi to bi bila pomembna dodatna točka v boju za oblast in srca Venezuelcev. Venezuelski predsednik Nicolás Maduro, ki je bil vnovič izvoljen na volitvah maja lani, ki so bile vse prej kot svobodne in demokratične, mednarodno pomoč vseskozi zavrača, češ da gre za izgovor za začetek vojaškega posredovanja pod vodstvom ZDA. Poudarja, da Venezuela ne bo beračila ter da v državo ne bo vstopil noben vojak okupacijskih sil.

Svetovni policisti po potrebi

Pri tem je seveda jasno, da Maduro govori o Američanih, jenkijih oziroma gringotih, kot prebivalci špansko govorečih držav Latinske Amerike pravijo ljudem iz Združenih držav Amerike. In pri tem ima vsaj deloma prav: čeprav je ameriški predsednik Donald Trump ob napovedanem umiku ameriškega vojaštva iz Sirije in prepolovitvi števila vojakov v Afganistanu decembra dejal, da ZDA "ne mislijo več biti svetovni policist", je v primeru Venezuele nemudoma obrnil ploščo. Seveda, Afganistan in Sirija sta revni državi, skoraj brez naravnih virov, medtem ko ima Venezuela še večje zaloge nafte kot na primer Irak, ki so ga Američani napadli leta 2003. Pravzaprav naj bi ta južnoameriška socialistična država imela največ nafte na svetu, celo več kot Savdska Arabija. In Trump je tako pred dnevi v intervjuju za televizijsko mrežo CBS povsem prostodušno dejal, da ne izključuje vojaškega posredovanja v Venezueli. Tudi člani njegove administracije so že večkrat poudarili, da je ta možnost na mizi.

Več časa v vojnah kot v miru

Seveda je povsem jasno, da ZDA nimajo nobene pravice posredovati v Venezueli oziroma, kot opozarja mednarodna pravnica Dominika Švarc Pipan, tudi akcija postavljanja Guaidója za predsednika ni v skladu z mednarodnopravnim načelom prepovedi vmešavanja v notranje zadeve držav. Toda ameriški predsedniki, republikanski še toliko bolj kot demokratski, so se na to zmeraj požvižgali. Ob izdatni pomoči osrednje obveščevalne agencije Cia so, še zlasti po izbruhu hladne vojne, rušili režime v državah, ki jim niso bili po godu. Poleg Azije in Bližnjega vzhoda so to še posebej radi počeli v bližji soseščini, torej državah Latinske Amerike. Seveda je bila večina teh južnoameriških režimov levičarskih, priznati pa je treba tudi, da so bili pri tem presenetljivo uspešni.
Združene države so se v prvo vojno južno od svojega ozemlja zapletle že davnega leta 1846, ko so sosednji Mehili iztrgale več kot polovico njenega tedanjega ozemlja - to so zdaj najjužnejše ameriške zvezne države. Potem se je kepa samo še valila in vojaški zgodovinarji so izračunali, da je v zgodovini ZDA manj let mirnega življenja kot pa tistih, ko so se spopadale na katerem od koncev sveta.

Polom v kubanskem Zalivu svinj

Kubanski predsednik Fidel Castro je bil poleg Madurovega predhodnika Huga Cháveza daleč največji trn v ameriški peti. Bradatež s cigaro, kot so Castra radi slikali, je storil največji greh v ameriških očeh: neposredno pred nos, le dobrih 160 kilometrov pred obalo zvezne države Florida, je s prevratom na silvestrski dan leta 1958 ustanovil komunistično državo, ki se je takoj tesno navezala na Sovjetsko zvezo. Za tedanjega ameriškega predsednika, junaka druge svetovne vojne generala Dwighta "Ikea" Isenhowerja nekaj nezaslišanega. Hladna vojna med velesilama se je bližala vrhuncu in jasno je bilo, da ZDA komunističnega prevratnika v svoji neposredni bližini ne bodo dolgo trpele.
Če je verjeti zgodovinarjem in novinarjem, ki pa se pri tem v glavnem sklicujejo na kubanske vire, so skušali na Castra v njegovem skoraj polstoletnem vladanju izvesti nič več in nič manj kot 638 atentatov. Načini so bili bolj ali manj domiselni, to, kako so neslavno propadli, pa še bolj. Pri tem so zahodne države, seveda v prvi vrsti ZDA, uporabljale svoje in tuje agente, kubanske oporečnike in migrante ter celo mafijske združbe s Floride.

Kako odstraniti bivšega zaveznika

Eno najbolj nenavadnih zgodb svojega nenehnega vpletanja v notranje zadeve latinskih držav pa so ZDA spisale v Panami. Seveda je bila ta srednjeameriška država med Kostariko in Kolumbijo zaradi leta zgrajenega 1914 Panamskega prekopa, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean, vedno na geostrateškem radarju svetovnih sil, toda ZDA so tam igrale zelo posebno igro - ki se je končala z državnim udarom in intervencijo ameriških marincev.

Dva huda poraza in vojni brez konca

Najbolj znana konflikta, v katere so se v prejšnjem stoletju zapletle ZDA po obeh svetovnih vojnah, sta bila sicer tista v Koreji in Vietnamu. V korejski vojni, ki je trajal od leta 1950 do 1953, je umrlo skoraj 34 tisoč ameriških vojakov, 4759 pa jih je obveljalo za pogrešane. Vojna se je končala z delitvijo na komunistično Severno Korejo in demokratično Južno Korejo. Druga je bila vojna v Vietnamu, kjer so se ZDA intenzivno vpletle leta 1961 in je trajala do leta 1975. Končala se je z zmago komunističnih sil, v tej klavnici pa je umrlo skoraj 50 tisoč ameriških vojakov. Kot v posmeh zgodovini se bosta zdaj ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski voditelj Kim Jong Un zadnja dva dni februarja sestala - v Vietnamu.