Jezik, prostor, kultura - hrbtenica?

Pred 37 leti sem bil zadnjič v Parizu, na sejmu. Obiskal sem najznamenitejšo francosko založbo Gallimard, srečal sem znamenitega programskega šefa Ervala, ki je leta 1956 pribežal iz Madžarske v Pariz, prepričeval sem ga, da bi bilo treba, po prevodu Lipuševega Tjaža v francoščino, ki so ga prevedli iz nemščine, nadaljevati prevajanja slovenske literature, tokrat direktno, iz slovenščine, brez ovinkov. Erval mi govori, da nima koga, ki bi bil dovolj podkovan, da bi iz slovenščine prevajal, in da bom moral imeti dolgo sapo, "vsaj 25 do 30 let naj mi je ne zmanjka". Taka je njegova izkušnja, "če hočeš uveljaviti eno samo kulturo v širšem svetu", in "zavedajte se", mi pravi, "pot bo trnova – če vzdržite".
V preteklih štirih desetletjih se je marsikaj spremenilo. Iz nepoznane literature se je slovenska dvignila v visoke sfere, na Olimp svetovne literature. Nekoč niti ene same knjige ni bilo moč kupiti v nemškem prevodu, danes jih je na voljo nešteto. Avtorje slavijo, povzdigujejo, odlikujejo. Tematika manjšine je pod širšim "ogledom", se opisuje, se ji približuje in ugotavlja se, da se nič manj ne razlikuje od drugih travm, iz katerih rase literatura sama; zdrahe v domačem okolju proporcionalno rastejo, očitki, v katerem jeziku se sme o sebi in svoji travmi pisati, prav tako in s tem za nas lahko sklenemo: dospeli smo v svet normalnosti.

Trkajo na vrata bogastva

Tedaj smo v knjigarni Naša knjiga prodali Tjaža v slovenščini nad 600 izvodov in v nemščini prav tako več sto izvodov. Lahko bi rekel, da smo doživeli evforični podvig, ki je svarilne besede gospoda Ervala potisnil malce ob stran. Pljunili smo v roke in z vnemo zakorakali naprej. Prva kriza Drave v sredini osemdesetih, ustanovitev lastne zložbe, razširitev programa na celotni jugovzhodni del Evrope ... Vrata so se na stežaj odprla. Presenetila nas je vojna, presenetil nas je razpad Jugoslavije. Temu smo z vsemi silami nasprotovali, rekli smo: nas nacionalizem ne bo, kvečjemu mi njega! Složno smo še nekaj let z avtorji iz domačih krajev in sosednjih dežel nekdanje Jugoslavije nastopali, se zoperstavljali, razlagali, česar niti politiki niti žurnalisti niso več znali svetu in javnosti raztolmačiti. Dohitele so nas pisemske bombe, ovadbe, očitki. Istočasno so naraščali ozkoglednost in šovinizem znotraj manjšine in v novorojeni državi Sloveniji. Leta 2007 smo v Lipnici poslušali uradne zastopnike novorojene države, ki so svetu in nam skušali dopovedati, da so "manjšinske založbe tampon pri prodiranju slovenske literature v svet". To so ponavljali zavestno še do pred nekaj let, čeprav so za dejstva dobro vedeli in se jih zavedali, saj je bilo vidno, da brez nas slovenskih prevodov v nemško govorečem svetu ne bi bilo.

Spoštovanje slehernega jezika

Navajam samo nekaj primerov: dvojezični radio Agora/Dva je širil slovensko besedo, poleg javnopravne ORF (dokler se Dva ni spomnil, da bi to raje počel sam, brez Agore, in je pogorel). Platforma proKärnten/zaKoroško zbere 44.000 podpisov za dvojezične table; konsenzna skupina zaživi in propagira medsebojni dialog; že leta 2005 slavi FAZ "Boštjanov let" kot svetovno literaturo; leta 2011 knjiga Maje Haderlap Angel pozabe predrami širše kroge; 2011. se s postavitvijo 164 tabel ukine sto let trajajoči antagonistični konflikt; leta 2013 je z izvolitvijo nove deželne vlade tristrankarski pakt zoper manjšini preteklost.
Pogled nazaj nam kaže, da smo sicer možnost bodočega razvoja videli, a da smo bili preslabi, da bi ponujeno priložnost trajno prenesli v družbo in bi naše izkušnje skupnega kulturnega prostora uveljavili tudi širše. Iz analize svoje pretekle zgodovine se je razvil pogled, v katerem smo strnili doživete izkušnje - rekli smo, da samo spoštovanje slehernega jezika, ne glede na številnost, kaže v pravo smer medsebojnega spoštovanja in nosi v sebi moč, da preseže zaničevanje.
Istočasno pa lahko, če pogledamo trezno, vidimo tudi zamude. Navrgel jih bom samo nekaj. Zakaj nimamo na televiziji pri koroških poročilih slovenskih podnaslovov in pri slovenskih oddajah nemških? Zakaj časopisi ne povzamejo vsaj najpomembnejših člankov v slovenščini in v jezikih prišlekov ter s tem dajo ljudem čast in obraz? Zakaj še zmeraj nimamo pametnih jezikovnih šol v podjetjih, kjer delajo prišleki, in v občinah, kjer se posluje v domačem, slovenskem jeziku? Zakaj še zmeraj govorimo o tem, kdo je "naš" in kdo ni?

Strnjene izkušnje

Če sem v osemdesetih letih zapisal, da smo postali enaki med enakimi, sem imel v očeh celotni slovensko govoreči prostor, ker se literatura ni več delila na manjšinsko in centralno slovensko. Po desetletjih viškov, padcev, napadov, veselja in oviranja, diskreditacij in ponovnih uspehov, bi danes izkušnje strnil tako:
1. Znanje slovenščine na Koroškem upada. S tem upada tudi prodaja slovenskih knjig. Še pred tremi desetletji so na Koroškem prodali povprečno do 300 slovenskih knjig, današnja prodaja pa je upadla na 50 do 100 knjig. Trg v Sloveniji je za nas bolj ali manj zaprt oziroma deluje pod pogoji, ki onemogočajo ekonomsko rentabilnost.
2. Ne samo slovenska knjiga, vsaka literarna knjiga, bodisi na Koroškem bodisi v Sloveniji, potrebuje subvencijo, trg je ne refinancira. Podpore pa so minimalne, tako deželne kot iz Slovenije in Avstrije. Založbe iz manjšinskih zveznih virov nimajo pravice do podpor.
3. Medsebojna koordinacija javnih nastopov med ustanovami, kot so to SPZ, KKZ, knjigarne Haček in Mohorjeva, Musilova hiša ..., ni na takšnem nivoju, da bi si bile v podporo. S tem zgubljamo dodatne sinergične možnosti. Konkurenčnost oziroma ljubosumnost je prevelika, tako si vsi skupaj močno škodujemo.
4. Avtorice in avtorji pričakujejo od založb servis - da smo jim na razpolago za vse javne nastope, želijo medijsko zastopstvo za svoja dela, želijo si močno prisotnost v javnem prostoru, kar je povsem razumljivo. A tak servis založbe danes komajda lahko zagotavljajo, saj osebno in finančno takšne dejavnosti ne zmorejo financirati. To bi se moralo financirati iz manjšinskih osnovnih sredstev, ki so na razpolago kulturnim in političnim organizacijam, saj so strukturnega pomena in kažejo na današnje osnovno vprašanje – kako bo jezik preživel. To vprašanje zvaliti na pleča založb pa pomeni politično kapitulacijo organizacij, saj bi morale videti vrednost takšnega servisa.
5. Upoštevajoč današnje možnosti, lahko založbe ponujajo izdajanje dogovorjenih knjig, prisotnost v katalogih in njihovo razpošiljanje. Na primer: Drava in Wieser tiskata dvakrat letno svoje kataloge (spomladi in jeseni) v skupni nakladi 55.000 izvodov in jih razpošiljata 1600 žurnalistom, 1400 knjigarnam in 4500 abonentom. Dvakrat na leto!
6. Družbeni mediji so pomemben del javne vidnosti, slovenskega jezika, literature in kulture, avtoric in avtorjev, prevajalk in prevajalcev. Drava in Wieser od vseh avstrijskih založb zanje še najbolj skrbita. Vse, kar je več od tega, presega naše zmožnosti, zahteva pa resen premislek: kako organizirati bralne turneje, posamezne nastope, o recenzijah, nagradah ... Tudi vse to je prevaljeno na založbe. Do tega nas je v preteklosti privedla tudi nedoslednost pri razdelitvi subvencij iz Slovenije, za katere, kot vemo, so organizacije ponavadi same predlagale Sloveniji ključ, kdo naj kaj in koliko dobi.
7. Drava in Wieser sta, poleg Mohorjeve, danes edini založbi, ki sistematično in profesionalno izdajata slovensko literaturo na Koroškem, in edini, ki sistematično prevajata slovensko besedo ter jo prenašata v domače okolje in v celotni nemško govoreči prostor. Drava in Wieser ponujata visokokakovostno literaturo, ki zaobjema celoten kulturni prostor. Založba Drava je ponovno vzpodbudila sistematično sodelovanje med obema manjšinskima založbama v Trstu in Celovcu. Za to delo ne dobivata nikakršnih posebnih podpor, ne od dežele ne od države. Podpora Slovenije pa žal še vedno razlikuje med delom Mohorjeve in delom naših založb. Založba Wieser, denimo, je bila vse do leta 2012 izključena iz slovenskih podpor.
8. Založbi Drava in Wieser sta vsako leto na vseh pomembnih sejmih, ne samo na kolektivnih razstavnih prostorih. Frankfurt, Leipzig, Dunaj, Ljubljana ...
9. Delo založb za slovensko tiskano besedo bo mogoče nadaljevati, če se bodo organizacije držale danih obljub in nas državne in manjšinske strukture ne bodo puščale same pri reševanju finančnih podlag.
10. Vsaka slovenska knjiga, ki jo izdamo, je v mreži knjižnic po celem svetu. Vsi slovenski zdomci, slavisti in ljubitelji slovenske besede tako vzpostavijo vez med domačnostjo in intimnostjo tudi v tujini.
11. Prek prevodov je literatura pripomogla k boljšemu medsebojnemu razumevanju, ne samo na Koroškem. Slovenščine, regije in kulture vidimo veliko tudi v filmih Okusiti Evropo/Der Geschmack Europas, predvajanih širom po Evropi. Do danes je filme videlo več milijonov ljudi. S prevodi slovenske literature je v širšem svetu tudi prvič v zgodovini postajalo vidno in jasno, da je slovenski jezik enak drugim. Pred 38 leti niti ene slovenske knjige nismo mogli najti v knjigarnah, danes jih je več kot 350 in večino teh prevodov smo naredili pri založbah Drava, Wieser in Mohorjevi. S tem smo velikansko delo opravili mi sami, od financiranja do predstavitve. Ta uspeh ni prišel sam od sebe.

Zbrisan le viden šovinizem

Kaj torej sledi iz rečenega? Delo se znova začne, pogoji so spremenjeni in temu se morajo prilagoditi tudi cilji in sredstva! Leta 2011 je sicer bil z miz zbrisan viden šovinizem, ni pa rečeno, da bo tako tudi ostalo. Na nas bo, da času primerno zaživimo samozavest in ponos. Domačini in prišleki. To je zahteva in pričakovanje vsakega, od političnih struktur - ne glede na državo -, koroške družbe, institucij in organizacij do medijev, knjigarn in seveda tudi založb. Dajmo vsakemu pravico do prevajalca, če to želi, da pred uradi in institucijami spregovori v lastnem jeziku. Sposobni smo uvesti kulturo medsebojnega pogovora, razumevanja in komunikacije na ravni enakovrednega.