Da bo zgradil zid v Koloradu, velik in mogočen zid, čez katerega, skozi katerega in pod katerim se ne bo nihče mogel splaziti v Združene države Amerike, je svojemu ljudstvu povedal predsednik Donald Trump. Lepo je to povedal. Gromko, jasno, samozavestno. Seveda je takoj postal tarča posmeha medijev, saj vendar vsi vedo, kje je zvezna država Kolorado, in vsekakor bi bilo čudno, če bi si nekdo postavil na svoji posesti zid, ki naj bi ga obranil pred sosedom na način, da bi ga postavil sredi svoje parcele, ne pa na meji. Takoj po njegovi izjavi novinar na TV ni mogel zadržati smeha spričo izjave in njegov smeh je v hipu postal plen vseh tistih, ki predsednika Trumpa ne marajo. Na socialnih medijih so razpečevali Trumpovo izjavo, ki je verjetno nasmejala celo bivšega predsednika Georgea Busha mlajšega, ki je, kot je znano, slovel po podobnih retoričnih biserih in izjavah, s katerimi na kakšnem poceni kvizu ne bi prišel niti do trimestne številke zaslužka.
Bilo bi vse lepo in prav, kot je pač v demokraciji v navadi, da se predsednika na neki način osmeši, da se javnost na njegov račun jalovo pozabava, kot je to v času neoliberalnih politikov že skoraj pravilo, če bi izjavi in reakciji novinarja, ki je v naslednjem kadru pokomentiral Trumpov bushizem, ne sledil kader z zemljevidom ZDA. Na njem sta bila označena Kolorado in nekaj tisoč kilometrov južneje od njega uradna meja ZDA. Skratka, grafični prikaz izjave predsednika Trumpa, ki ga (jo) je pokomentiral še nasmejani novinar. Na koncu se je vendarle nekako zbral, da je službi primerno profesionalno pokomentiral Trumpov doktorat iz spoznavanja narave in družbe.
Toda hudič se skriva v podrobnostih. Po tem prispevku sem se vprašal: komu je namenjen zemljevid? Logičen odgovor bi bil: tistemu, ki ne ve, kje je Kolorado in kje je ameriška meja. Sledi logično vprašanje: kdo pa so tisti, ki tega ne vedo? Odgovor bi bil: gledalci, del Američanov, ki tega ne vedo. Postavilo bi se vprašanje: kakšen je namen medijev, ki želijo ljudem predočiti izjavo predsednika Trumpa, ki nam sporoča, da niti obsega lastne države, ki ji vlada, ne pozna? Odgovor bi bil: da jim skozi določen dokaz predstavijo, kako zelo je neumen predsednik, in med drugim tudi to, kako zelo je nekdo neumen, da ga je izvolil in ni te njegove neumnosti prepoznal pred volitvami, hkrati pa, da bi bilo dobro v bodoče voliti koga drugega. Kar je na neki način žaljivo, je pa tudi res. Resnica občasno vsebuje zrno razžalitve. Naslednje vprašanje je: kaj pa zdaj? Na tej točki tudi meni odpove vsa logika. Ne vem več, kaj bi rekel na vse to.
Pa pustimo tole Ameriko, naj sami rešijo svoje probleme, mi imamo svoje. Verjetno ste spremljali dogajanje na naši južni meji, kjer se nekdo, podobno kot predsednik Trump, ukvarja z rešitvijo problema migracij. Gospod Šiško se je zavzel za vse nas, da nas reši. Podobno kot predsednik Trump Američane. Ko sem spremljal njegove prispevke, kjer nas je s svojimi privrženci nagovarjal v vojaški, maskirni obleki, z brzostrelko v roki, vse nas, naj gremo na volitve, sem spet obstal na točki, ko ne vem več, kaj bi rekel. V tistem trenutku sem se asociativno spomnil na filme Sylvestra Stallona, spomnil sem se, kako smo se kot otroci igrali partizane in Nemce, kavbojce in Indijance, ravbarje in žandarje. Ko sem ob njegovem imenu videl naziv vojvoda, pa nazive general ob imenih njegovih soborcev za južno mejo, sem se spomnil na to, kako mi včasih v knjižnico pridejo ljudje, ki iščejo svoje korenine. Vsi po vrsti so plemiške krvi in tega v okolici Celja, od koder prihajam, niti ni malo. Potomcev Teharskih in Celjskih je preživelo na stotine. Ko sem še hodil v šolo, nisem imel niti pod razno v mislih, da sem obdan z ljudmi modre krvi. Na vse to sem se spomnil ob vsem tem plemstvu in nazivih. Človek se, obdan s tovrstno smetano, ne more počutiti drugače kot zadnji drek na palici. Popoln bedak.
In verjetno sem res zadnji drek na palici, neveden, neumen, težko dojemljiv za tovrstna podjetja, saj nikakor ne zmorem doumeti pomembnosti misije, ki se odvija na južni meji. Težko razumem, oziroma sploh ne, ljudi, ki pri svojih plus petdesetih sledijo nekomu - pa niti ni pomembno, ali komu sledijo ali ne -, si nadenejo vojaške uniforme, si gredo kupit zračno orožje, šotore, si dokupijo toaletne torbice, mažo za škornje in se pri temperaturah okoli nič stopinj odpravijo reševat državo. Težko se zamislim v to, da bi kaj takšnega počel, ker vem, da bi me od doma poklicali in me vprašali, kaj naj odgovorijo vnuku, ki jih sprašuje, kaj pa dedi počne na televiziji in zakaj se valja po blatu sredi kraških polj naše južne meje. Težko si zamislim, da bi tam, v tisti hosti, ujel podobno premražene, kot sem sam, jih ustrahoval z zračno puško, da bi polegli na tla, kjer bi jim lahko nadel lisice, poklical policijo, da bi jih potem odpeljala nekam v njene tri krasne, po predpisih določene krajine, v zbirni dom ali arest.
Težko si zamislim, da bi, če bi mi uspela tovrstna jaga, s tem končno storil dobro vsem tistim upokojencem, ki imajo nižje dohodke, kot jih imajo, tako vsaj objavljajo določeni mediji, tisti, ki so zaprosili za begunski status. Težko verjamem, da bi, če bi postal najboljši vojak garde gospoda Šiška (morda celo bodočega predsednika države) in bi prijel recimo tristo beguncev, ki bi potencialno zajedali naš proračun, s tem napolnil želodce vseh podhranjenih v Sloveniji. Vključno s tistimi, ki jim grozi, ali naj bi jim, v učinkovitem pravnem sistemu, da bodo končali na zaporniški listi, ker so Slovenijo okradli v milijardnih zneskih, a očitno še zmeraj manj kot begunci. Težko si zamislim, od kod bi jemal denar, če bi se pridružil reševanju Slovenije, ker bi, brez siceršnje službe, stežka pokril vsote obveznega plačila položnic, ki jih je treba plačati, vključno z davkom, da lahko naš državni aparat funkcionira.
Vem, da bi me od doma poklicali in me vprašali, kaj naj odgovorijo vnuku, ki jih sprašuje, kaj pa dedi počne na televiziji in zakaj se valja po blatu sredi kraških polj naše južne meje
Človek, obdan s tovrstno smetano, se ne more počutiti drugače kot popoln bedak
