Šesti november pred stotimi leti je bil za Celje, za Mariborom drugo največje mesto na spodnjem Štajerskem, prav poseben dan. Na mestni hiši so prvič v njeni zgodovini zaplapolale slovenske zastave, kar je tudi na simbolni ravni pomenilo, da je "večno nemško" mesto pristalo v slovenskih rokah. Gre seveda le za majhen drobec burnega dogajanja ob koncu svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije. 29. oktobra 1918 je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani slovesno razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), v katero so se povezali Južni Slovani iz nekdanje Avstro-Ogrske in v katere okviru je Slovenija dobila federalen položaj ter prvo svobodno in demokratično oblikovano vlado. Veliki prelom se je najočitneje izrazil prav v nacionalno razdvojenih mestih in krajih, zlasti tam, kjer so, kot v Celju, Nemci vse do konca ohranjali absolutni politični primat.
Tudi slovenski narodni svet v Celju s prevratom ni odlašal ter je že v zadnjih oktobrskih in prvih novembrskih dneh prevzel vojaško in varnostno oblast, omenjenega 6. novembra pa je sledil še prevzem civilne uprave. Za nemško čuteče meščane je to bil čas grenkega poraza in ponižanja, medtem ko je za slovensko stran, zlasti za njegove elite, ki so že desetletja vodile trd boj, najprej za obstoj, postopoma pa celo za prevlado slovenstva, nastopil dan svobode. Tako je vsaj neznan avtor napisal na fotografijo prav tako neznanega avtorja, ki je tega dne nastala pred celjskim magistratom. Na njej je videti množico ljudi, ki naj bi po pisanju takratnega slovenskega tiska štela kar 20.000 ljudi. In res je šlo za impozantno ljudsko manifestacijo, svojevrsten plebiscit, ki so se ga udeležili ljudje vseh starosti, družbenih slojev in političnih usmeritev, med njimi otroci okoliških slovenskih šol, dekleta in žene v narodnih nošah, godbe in pevski zbori, narodni stvari najbolj predani sokoli pa so kot pravi zmagovalci celo prijezdili na konjih. Že ob deseti uri dopoldan so zbrane z balkona magistrata pozdravili predstavniki novih oblasti, vrhunec prireditve pa je bil vzneseni nagovor predsednika celjskega narodnega sveta dr. Ernesta Kalana, ki ga je zaključil s klici slovenskemu Celju in Jugoslaviji, pa čeprav ta takrat vsaj formalno še ni obstajala.
Ali opevanje hrabrega posameznika, ki je puško in zgodovino vzel v svoje roke, ni spodbuda kakšnim novim “junakom” z obilico prostega časa?
Nobene garancije ni, da bo današnja mularija strip zapopadla v želeni meri
