Ne vem, ali vam je uspelo - že tako ste okupirani s skrbjo za svoje obale, gradnjo ob njih in z referendumom - spremljati precej podobno temo v sosednji državi, pravzaprav novo in še vedno aktualno epizodo streljanja predsednika Zorana Milanovića v lastno koleno.
Če ste kadar koli potovali z avtobusom od Splita do denimo Makarske pa ste imeli to nesrečo, da ste imeli sedež na desni strani ob oknu, se zagotovo spomnite točke, ko vam je zastal dih - od lepote in od strahu. Strm klif, povsem navpičen, se spušča iz neznane višine (vrha ne bi videli niti, če bi sedeli na levi strani v avtobusu) vse do morja in v obalo zajedenega zaliva. Magistrala pa se vije najprej ostro v levo pa v desno pa spet v levo. Citiral bom svojega kolega iz davnih dni: "Če bi zdaj zleteli s ceste, bi padali do božiča ..." A spodaj, na dnu klifa, ob katerem bi tako dolgo padali, je prodnata plaža, morda samo kakšnih petdeset metrov dolga. Imenuje se enako kot zaliv: Vruja. Ime sta dobila po številnih vrujah, podmorskih izvirih sladke vode, ki tukaj naposled, po strmoglavem prebijanju skozi živi kamen, zgrabi za svobodo in zrak.
Do plaže se je nekoč lahko prišlo na tri načine. Ali z zgoraj omenjenim zletenjem s ceste in kotaljenjem do božiča ali peš po nevarni stezi skozi gozd in makijo (in tukaj se je treba tudi vrniti!) ali tako, kot so to od pamtiveka počeli prebivalci okoliških mest - po morju. A tudi tega ni pametno storiti, ko ti pač pade na pamet. Neka stara pomorska modrost, menda celo iz časov beneške vladavine, pravi nekako takole: "Burja se rojeva v Vruji, odrašča v Senju in umre v Trstu." Po tej burji se je, te nesrečne Vruje, tudi jaz spomnim. Pred skoraj dvema desetletjema sem se sredi noči, za krmilom prijateljeve jadrnice (on se je v tem času delal, da je priseben, in se ukvarjal z jadri) s pokvarjenim motorjem, v pravkar rojeni in nenapovedani in popolnoma nepričakovani poletni burji, bal za svoje življenje bolj kot v času vojne ...
Pred štiridesetimi leti se je neki turistični TOZD odločil (takrat so to socialistični zakoni dovoljevali), da v Vruji, nad plažo, zgradi nevelik, nevpadljiv objekt, ki bi kopalcem omogočil, da se skrijejo pred pripeko, zakurijo gradele, ne da bi pri tem izzvali požar, lahko pa so tukaj na madracih tudi preživeli noč - če so pač želeli. Ne zaliva ne plaže ta objekt ni naredil grdih. Potem je prišla vojna in z njo predatorski kapitalizem z izglasovanimi zakoni z vnaprej pripravljenimi zakonskimi luknjami.
Zdaj ne bom navajal podrobnosti - ki so, o tem sem prepričan, slovenskim bralcem zagotovo znane z domačega terena - in je prišlo to leto 2002 in z njim v Vrujo neki odločen investitor. Na zemljišču, ki je v stoodstotni lasti države in na katerem ne smeš postaviti niti mobilnega plastičnega veceja, če pred tem nisi pridobil vsaj pet, šest različnih dovoljenj, je frajer začel graditi nič drugega kot - hotel. Pripeljal je težko in lahko gradbeno mehanizacijo in enostavno začel graditi. Najprej valobran in pomol, potem pa zgradbe za nekaj, kar se danes imenuje "boutique-hotel". Devetnajst let on to gradi, devetnajst let ga prebivalci okoliških krajev prijavljajo različnim pristojnim institucijam in inšpekcijam, devetnajst let dobiva kazen za kaznijo, prepoved za prepovedjo in - nič. Kmetavz gradi naprej.
In ne samo da gradi, pač pa je najbolj škandaloznemu konvertitu hrvaške kulturne scene mastno plačal, da mu naredi luksuzno monografijo o lepotah deviško nedotaknjene Vruje, ki ji je "touch" perfektnosti dal prav ta hotel s podrtim gozdom in horror serpentinami nad strehami. Niti to mu ni bilo dovolj, še pohvalil se je, da so bili pri njem na kratkem dopustu predsedniki Mesić, Josipović in Milanović - predsedniki države, katere del je on okupiral in si ga prisvojil. Temu zadnjemu, aktualnemu, je celo doniral 60.000 kun (drobiž pravzaprav, komaj 8000 evrov) za predvolilno kampanjo.
Državljanom je nato počil film. Ne samo tistim iz Brel in Piska, ne samo tistim iz Dalmacije, ampak vsem, ki so, po krivdi države in njenih nižje rangiranih služb, povsod po domovini prisiljeni gledati, kako se protizakonito uničuje nekaj, kar sta javna površina in obče dobro, formalno zaščiteno z nizom zakonov. V Vruji, na tem uzrupiranem delčku Republike Hrvaške, so organizirali Festival nezakonite gradnje in uničevanja narave in, med drugim, pozvali Milanovića, vrhovnega poveljnika oboroženih sil, da nemudoma pošlje vojsko in osvobodi teritorij, ki je bil izločen iz ustavnopravne ureditve Republike Hrvaške. Edini hrvaški državljan, ki se ob tej - sicer povsem logični - zahtevi ni vsaj dobrohotno nasmejal, je bil prav Zoran Milanović. Še več, rafale je usmeril prav v organizatorje in udeležence festivala, jih razglasil za "nakajane" in "nekim ljudstvom, ki prodira v zasebno lastnino", najbolj pa se je spravil nad Borisa Dežulovića, absolutno najbolj zgrešeno tarčo, kar si jih je lahko izbral.
Napadel ga je z neokusnimi žalitvami in bebavimi dovtipi, eden od najboljših živečih hrvaških satirikov, piscev in novinarjev pa mu je vrnil klofute s takšno mero, da predsednik zagotovo že več dni jemlje tablete za pomiritev ali kar koli pač že jemlje. V vmesnem času smo izvedeli, da je odvratni investitor od gradbenega ministrstva zahteval odkup terena, ki ga devastira že dve desetletji. Ta odločitev, govorijo izkušnje, ne bo sprejeta še leta, on pa bo še naprej zidal in dograjeval ...
Celotno to zgodbo vam pripovedujem vzpodbujen z vašim uspehom referenduma o vodah in z željo, da čestitam vsem, ki ste glasovali proti
Celotno to zgodbo (pravzaprav je maksimalno skrajšana!) vam pripovedujem spodbujen z uspehom referenduma o vodah in z željo, da čestitam vsem, ki ste glasovali proti. A naj vas tako visoka zmaga ne opije: Hrvaška ima zelo stroge in precej jasne zakone o prepovedi gradnje ob obali, a jih ne izvaja. Če lahko tako Hrvati, zakaj ne bi tudi Slovenci? Ob tem, kar prihaja do mene, se mi zdi ključno in najpomembnejše dejstvo, da so punt izvedli in na čelo bitke stopili mladi. Tisti, ki jim bodo (za zdaj obvarovane) obale ostale po tem, ko voda odnese nas.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
