Na prašni ravnici na obrobju podeželskega sejmišča stojita vrtiljaka. Stara sta že in obrabljena, verige, na katerih visijo sedeži, je načela rja, toda oba se še naprej vrtita, eden ob drugem, vsak v svojo smer. Čez leto nimata prav veliko obiskovalcev, a se vedno kdo znajde na enem in na drugem, zato ju je treba zagnati in zavrteti. Toda vsako leto v začetku maja in začetku avgusta sta oba polna in pred blagajno za nakup vstopnic se vije dolga vrsta. Priljubljena zabava vseh, ki se vrtijo na škripajočih verigah, je pljuvanje v obraz tistim, ki sedijo na sosednjem vrtiljaku. Nato se gneča spet poleže, vse do naslednje pomladi in sredine poletja, toda vrtiljaka se vrtita naprej, včasih tudi popolnoma prazna, da se zobniki do nove sezone ne bi zataknili.
Tako so iz leta v leto, zdaj že več kot četrt stoletja, videti hrvaško-srbski odnosi: vsako leto se na vsakem vrtiljaku znajde kakšno budalo, toda ciklično - z aprilsko uverturo (komemoracijo tragičnega poskusa preboja 600 preostalih taboriščnikov iz Jasenovca), nato maja (ob obletnici operacije Blisk) in še avgusta (ob obletnici Nevihte) - se na tem prašnem polju ob sejmišču zbere kup budal, željnih vožnje na "svojem" vrtiljaku ...
Eni in drugi se ob tem spominjajo izključno žrtev svoje narodnosti, medtem ko zločince iz lastnih vrst zamolčujejo, kolikor se da. Že velikokrat so razumni ljudje z obeh strani ponovili razvpito dejstvo, da se Srbi pri tem vedejo, kakor da na Hrvaškem do leta 1995 ni bilo vojne, Hrvati pa se delajo, da je bilo vojskovanja konec v trenutku, ko je Tuđman poljubil ogromno zastavo na kninski trdnjavi, ter da sta po tem poljubu zavladala izključno mir in dobro. Eni in drugi vedo, da pogrevajo neiskrene, nepoštene, licemerne zgodbe, vendar iz nekega nedoumljivega razloga še naprej vztrajajo pri tem in vedno znova sedajo na ta dva vrtiljaka.
Tako so iz leta v leto, zdaj že več kot četrt stoletja, videti hrvaško-srbski odnosi: vsako leto se na vsakem vrtiljaku znajde kakšno budalo, toda ciklično
V redu, lani, ob 25. obletnici Nevihte in zločinov, ki so bili takoj po tej osvobodilni operaciji zagrešeni nad preostalimi srbskimi civilisti, v glavnem starimi ljudmi, so bile storjene protokolarne geste, ki so (čeprav samo pri najbolj naivnih) prebudile upanje, toda kakor hitro je Zemlja na svojem vrtiljaku prepotovala nov krog okoli Sonca, so tudi ti najbolj naivni doumeli, da je spet vse po starem in da so bile tiste lanske geste čisto licemerje, tokrat povzdignjeno na novo raven.
Presenetila me je informacija, ki je prišla z več strani in se je pojavila v raznih medijih, pa je do zdaj nisem poznal: Zveza komunistov Jugoslavije je že leta 1970, torej 25 let po zmagi v vojni in osvoboditvi države, sprejela odločitev, da se bodo obletnice največjih bitk, zmag in trpljenja v času narodnoosvobodilnega boja, torej temeljev državnosti enostrankarske SFRJ, odtlej svečano obeleževale samo vsakih pet let in ne vsako leto. Kar je preveč, je preveč, so spoznali tudi ti nedemokrati. Tem današnjim, menda demokratom, se kaj takega še ni posvetilo, hkrati ni videti nikakršnih znakov, da bi se to vendarle kmalu zgodilo ... Od 365 dni v letu jih je vsaj 265 posvečenih obeleževanju obletnice katere od vojnih tragedij ali zmage, začetka ali konca katere vojaške operacije, ustanovitve brigade ali vaj samostojne čete, nekogaršnje smrti ali izmenjave ujetnikov. Čeprav večine ljudi to ne zanima več, državna televizija vsakemu takemu dogodku nameni precejšnjo minutažo, čeprav to, o tem sem prepričan, tudi njenih urednikov ne zanima več. Hrvaška, kot je to pred nekaj dnevi lepo povzel kolega Vladimir Matijanić s portala Index.hr, svojo svobodo precej bolj proslavlja, kot jo uveljavlja. Približno tako kot komunisti do leta 1970, ko so dojeli, da bi morali svobodo, dokler traja, malo več uveljavljati in v njej uživati.
Besna hrvaška desnica (za slabše seznanjene: gre za skupek žeparjev, roparjev in ustašoidov, ki se vsakih nekaj let združi, a potem razpade na vsaj dvakrat več frakcij) že tri desetletja trdi, da Hrvaško še naprej vodi Udba, medtem ko so oni edini pravi in resnični domoljubi. Vse mogoče bi bilo mogoče skleniti na podlagi dejstva, da prav oni silno vztrajajo pri tem, da se proslavlja vsaka obletnica vsakega njihovega spomina iz vojne, ki je bila po Tuđmanovi direktivi, po Stalinovem vzoru, poimenovana domovinska.
O srbskem vrtiljaku tukaj ne bom napisal niti besede, saj se nimam za dovolj seznanjenega. Čeprav na podlagi poročanja (tamkajšnjih!) medijev in tistega, kar slišim od svojih beograjskih prijateljev, slutim, da verige na njem še bolj škripajo, sedeži pa so še bolj uničeni. Toda dejstvo je, da se še naprej vrti v svoji smeri, nasprotni od hrvaške, kot da z njim ni nič narobe.
Kako dolgo bo to še trajalo? Ne vem, toda komaj čakam, da pride to novo 1970.! In vem, da nisem edini, čeprav ne polagam preveč upanja v to podrobnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
