Elizabeta Planinšič
Slovenska policija bo prihodnje leto praznovala tridesetletnico. V tem času se je zamenjalo enajst generalnih direktorjev policije in trije vršilci dolžnosti - zadnji, Andrej Jurič, vodi policijo sedaj. Petletni mandat ima pri nas generalni direktor policije, a celotnega mandata ni končal še nihče. Najdlje se je na direktorskem stolčku obdržal Jože Romšek, ki je policijo vodil tri leta in pol, najmanj Anton Travner, ki je bil njen generalni direktor zgolj dva tedna - odstopil je, sicer iz osebnih razlogov, na dan hišnih preiskav zaradi nabave medicinske opreme, ki so bile med drugim tudi pri ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Pred tem je policijo kot vedejevec vodil tri mesece.
"Pogoji za imenovanje generalnega direktorja policije so se po mojem odhodu bistveno spremenili. Menim, da sem bil prvi in zadnji izmed direktorjev, ki je prestal zahtevno vsebinsko proceduro pred natečajno komisijo uradniškega sveta. Več ur so eminentni strokovnjaki z različnih področij preverjali moje znanje, tudi znanje tujih jezikov, pa ne srbohrvaščine," pravi Jože Romšek, rekorder na mestu generalnega direktorja policije. Policijo je vodil med letoma 2005 in 2009. "Pogoji so se potem spremenili tako, da kadri zunaj policije praktično nimajo možnosti za zasedbo tega napornega delovnega mesta. Če bi imel možnost, bi pogoje spremenil tako, da bi imeli možnost zasedbe tudi kvalitetni kadri s sodniških, tožilskih in drugih področij dela. Seveda bi morali biti med pogoji ustrezne delovne izkušnje, obvezno univerzitetna izobrazba in aktivno znanje bodisi angleškega, nemškega bodisi francoskega jezika," svoje videnje o imenovanju prvega policista v državi razlaga Romšek.
Zaupanje ljudi daje policiji moč
"Menim, da je bila optimalna zakonodajna rešitev za imenovanje generalnega direktorja policije sprejeta v letu 2010," pravi Janko Goršek, ki je na mestu prvega policista v državi nasledil Romška in policijo vodil do jeseni leta 2012. Takrat je bilo mogoče iskati kandidata po internem ali zunanjem razpisu, pa tudi na povabilo. V zakonu pa je bila, pravi Goršek, tudi vrsta varovalk glede zamenjave generalnega direktorja policije. To je bilo mogoče le, če je to zahteval sam, če je trajno izgubil delovno zmožnost za opravljanje funkcije, če je bil pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali je bil obsojen na nepogojno kazen več kot tri mesece zapora ter če je kršil dolžnosti generalnega direktorja policije. "Politiki seveda takšna ureditev ne ustreza, ker daje direktorju večjo avtonomnost," pravi Goršek. Zdaj lahko notranji minister generalnega direktorja policije brez razloga zamenja v letu dni od nastopa funkcije.
Da je bila najboljša rešitev iz leta 2010, pravi tudi Tatjana Bobnar, ki je policijo vodila od decembra 2018 do marca letos. "Generalni direktor policije se pri imenovanju in razrešitvi ne bi smel enačiti z drugimi javnimi uslužbenci. To mesto zahteva visoke kompetence, izkušnje, poznavanje sistema, teoretično in praktično znanje, razgledanost, preudarnost, da Minervina sova vendarle ne prileti prepozno, ampak ima vpliv tudi na odločanje," pravi prva ženska na vrhu policije.
Anton Travner, ki je na vrhu policije nasledil Bobnarjevo, pravi, da se bo vzdržal odgovora na vprašanje, kakšna bi bila najboljša rešitev za imenovanje in razrešitev generalnega direktorja policije, saj je prepričan, da je to vprašanje onkraj razmisleka posameznika. "To je vprašanje družbenega konsenza, demokracije in večine v državnem zboru. Zakonodajalec se je pred leti odločil za način, kot ga imamo zdaj, in tako pač je," meni Travner.
Jože Romšek je policijo vodil med 1. julijem 2005 in 6. januarjem 2009. Na to mesto ga je v času prve vlade Janeza Janše predlagal takratni notranji minister Dragutin Mate. V času njegovega vodenja so bili v ospredju problematika nerešene meje s Hrvaško, zamenjava evrov s tolarji, predsedovanje EU, priprave za vstop Slovenije v schengenski sistem. Po koncu mandata je imel izpolnjene pogoje za upokojitev.
Janko Goršek je bil za vedeja na vrhu policije imenovan februarja 2009, julija istega leta je postal uradni generalni direktor policije. Izbrala ga je notranja ministrica Katarina Kresal mimo objavljenih razpisov. V času Gorškovega šefovanja policiji je bil ustanovljen NPU, policijo je Goršek vodil v času ekonomske krize, zaradi česar je bilo tudi v policiji treba varčevati. Zdaj je Goršek zaposlen v službi generalnega direktorja policije.
Tatjana Bobnar je bila devet let namestnica generalnega direktorja policije, preden jo je notranji minister Boštjan Poklukar v času vlade Marjana Šarca decembra 2018 predlagal za vrh policije. Bila je prva ženska na vrhu policije. Ko je na oblast marca letos prišla vlada Janeza Janše, je bila Bobnarjeva med prvimi, ki so bili razrešeni s svojih funkcij. Zdaj je v službi generalnega direktorja policije.
Anton Travner je bil imenovan za vedeja v policiji na dan, ko je bila razrešena njegova predhodnica Tatjana Bobnar. Na mesto ga je predlagal notranji minister iz vrst SDS Aleš Hojs. Tri mesece je bil vede - v tem času je bila razglašena epidemija zaradi širjenja koronavirusa -, po imenovanju za uradnega generalnega direktorja pa je vodil policijo zgolj dva tedna, nato pa na dan hišnih preiskav zaradi domnevno sporne nabave medicinske opreme v času epidemije odstopil - a iz osebnih razlogov. Do srede je bil zaposlen v službi generalnega direktorja policije, takrat pa je dal odpoved. Z oktobrom naj bi pričel s službo na Darsu na področju korporativne varnosti.
Generalni direktorji policije kot potrošni material
Vsakokratne zamenjave na vrhu policije ob menjavi oblasti so argumentirane z izjavami ministrov, da si imajo pravico izbrati ekipo, s katero bodo delali. Je petletni mandat generalnega direktorja policije sploh še smiseln? In do kod lahko potem menjave opravi generalni direktor policije, da so še smiselne, ne pa kadrovski cunami po zamenjavi oblasti? "Vsakdo, ki postane minister, ima pravico, da si oblikuje ekipo, o kateri meni, da bo uspešna. To je njegova nesporna pravica in obveznost. S strokovnega vidika s petletnim mandatom generalnega direktorja policije gotovo ni nič narobe. Ko so se leta 2000 in kasneje pričeli uveljavljati sistemski predpisi s področja državne uprave, se je zelo močno zagovarjalo stališče, da petletni mandat najvišjih državnih uslužbencev pomeni strokovno kontinuiteto, ne glede na politične menjave na vrhu izvršilne veje oblasti. Čas in praksa sta takšno rešitev povozila, kar se kaže tudi s kasnejšimi priložnostnimi spremembami predpisov in pogostimi menjavami," pravi Romšek. In dodaja, da je vprašanje, ali je v naših razmerah sploh mogoče vzdržati tako dolgo na takem delovnem mestu. "Doslejšnja praksa je pokazala, da to ni mogoče. Zatrdim lahko, da je bila zame to najtežja profesionalna izkušnja," pravi. Po njegovem mnenju bi bilo treba razmišljati o uvedbi mandata za direktorja policijskih uprav. "Nekateri so na teh mestih že deset let in več. Moje izkušnje kažejo, da to ni najboljša rešitev."
Anton Travner je kratek: "Naš sistem ni noben unikum v Evropi, podoben sistem imajo tudi v starih demokracijah, ne le mladih." Janko Goršek pa pravi, da vsakokratne menjave na vrhu policije ob menjavi vlad ne bi smele postati "obvezna" praksa. "Minister si lahko svojo ekipo ustvari tudi brez 'nujno potrebne' menjave generalnega direktorja policije. Če pa bodo postale stalnica, potem so razpisni pogoji in mandat le pravljica za naivne," pravi Goršek in dodaja, da so generalni direktorji pri nas postali potrošni material, a tako je tudi v Evropi. Trdi pa, da morajo kadrovske menjave v policiji ostati izključno v pristojnosti generalnega direktorja policije, brez vpletanja ministra v obliki "dobrodošlih predlogov oziroma nasvetov" ali celo zahtev. "Seveda pa je več kot priporočljivo, da generalni direktor policije pri tem upošteva predloge in mnenja policijskih šefov na državni, regionalni in lokalni ravni. Za učinkovito (predvsem pa neodvisno) politiko kadrovanja v policiji je potrebna vzpostavitev kariernega sistema in modela upravljanja potencialov za vodenje ter izbirnih postopkov policijskih vodij," pravi Goršek.
"Menim, da mora biti generalni direktor policije strokovnjak in odličen vodja, saj policija šteje več kot 8000 zaposlenih. Vodja, ki s svojim zgledom policistom sporoča in postavlja vrednote, kajti vsaka organizacija je prav toliko učinkovita, kot je trdna povezanost med močjo in vrednoto, ki jo predstavlja in ki mora določati tudi procese odločanja," pravi Bobnarjeva in poudarja, da to pomeni, da je generalni direktor policije prehodil policijsko karierno pot, ima dovolj znanja in suverenosti, poguma in odločnosti, da se zoperstavi morebitnim političnim pritiskom. "Zakonodaja bi morala temu slediti in podpirati neodvisnost generalnega direktorja policije. Petletni mandat v današnji ureditvi deluje kot farsa. Tako hitre menjave na vrhu policije, v zadnjih šestih mesecih imamo že drugega vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije in direktorja NPU, onemogočajo razvoj policije, hkrati pa dopuščajo politiki nišo, skozi katero lahko stegne roke po prepovedanem. Torej ne politična všečnost, temveč kredibilnost in strokovne kompetence so lahko edini kriterij za imenovanje," še pravi Tatjana Bobnar. Več kot tisoč besed o učinkovitosti dela posameznih vodstev govori statistika, poudarja Tatjana Bobnar.
Politiki ne ustreza rešitev, ki daje policijskemu direktorju večjo avtonomnost
Predpisi in hrbtenica prvega policista
Razpredanja o vplivu politike na policijo so stara prav toliko kot policija sama. In v zgodovini je bilo veliko primerov, ko se je razpravljalo in prepiralo o tem, ali je bila policija zlorabljena v politične namene. Ne nazadnje so o tem govorili prav vsi politiki, ne glede na strankarsko pripadnost, ki so se znašli v predkazenskih postopkih. Koliko vpliva ima politika na policijo? Se ta konča pri menjavi vrha? "Koliko ima politika vpliva na policijo, je nedvomno določeno z vrsto predpisov. Toda težnje politike raznih lobijev in lobistov so povsem drugačne, njihovi pogledi in mnenja glede operativnega dela policije pa diametralno nasprotni od strokovnega pogleda ali stališča. Od strokovnosti, življenjske izkušenosti in žilave samostojnosti generalnega direktorja policije je odvisno, kako bi zvozil med kladivom in nakovalom politike in stroke. To je najtežja, senčna plat te pozicije. Meje dopustnega so zelo jasne in nedvoumne. Se pa te meje včasih poskušajo čim bolj zamegliti, česar ne sme za nobeno ceno spregledati nihče, ki postane generalni direktor policije," je prepričan Romšek. Policija mora biti neodvisna od politike, pravi Goršek. Predvsem je to pomembno, doda, v njenem operativnem delu s poudarkom na delu kriminalistične policije in kadrovski politiki, ki mora biti v celoti v domeni policije. "Politiki so pogosto posamezne kriminalistične preiskave označevali za 'politično usmerjene' - s poudarkom o 'hudi zlorabi policije v politične namene'. Tovrstne obtožbe so se do sedaj izkazale za izmišljene oziroma v javnost posredovane s točno določenimi nameni. Ne smemo pa mimo dejstva, da je policija ena najbolj nadziranih institucij v državi. Kar je pravilno!" je prepričan Goršek. Direktor je tisti, pravi Goršek, ki postavi mejo. "Pomembno pa je, na kakšne način si obuješ čevlje generalnega direktorja. Ali stojiš v vrsti in čakaš, da se reflektor usmeri v tebe, in si potem hvaležen tistemu, ki te je poklical iz vrste, kar je zelo nevarno, saj lahko gre kasneje za občutek, da si nekomu dolžan uslugo. Če pa se avtonomno postaviš na ta položaj, z jasnimi cilji, da minister jasno ve, kje so postavljene meje njegovega vpliva, lahko tudi suvereno vodiš policijo. Kadrovska politika je pomemben kazalec te neodvisnosti. Ta mora ostati v domeni generalnega direktorja," še meni Goršek.
Vprašanje, komu služiti, je lahko le retorično vprašanje
Tatjana Bobnar prav tako poudarja, da politika ne sme posegati v policijo. "Ko sem sama to izjavljala, sem v to iskreno verjela in še verjamem, kar sem z dejanji tudi upravičevala. Niti v enem samem primeru nisem dovolila politiki, da bi - mimo zakonodaje - vplivala na delovanje policije v smislu posegov v predkazenske postopke in tako dalje," pravi. "Ne pomnim, da bi en dan pred izvajanjem hišnih preiskav odredbo za hišno preiskavo prejel kak medij. Tudi v mojem času smo bili pri enem od 'neodvisnih' medijev krivično obtoženi, da naj bi v upravi kriminalistične policije obstajala neka vohunska mreža, ki naj bi po navodilu vlade zbirala podatke. Tako informacijski pooblaščenec kot notranji nadzor sta seveda ugotovila, da sta uprava kriminalistične policije in NPU delovala pri obdelavi osebnih podatkov v skladu z zakonom, in namen teh osebnih diskreditacij je bil škoditi ugledu policije in vseh nas, ki tu delujemo," dodaja Tatjana Bobnar. Pojasnjuje, da ne trdi, da v policiji nikoli ni bilo kakšnih odklonskih ravnanj, "vendar smo imeli razvit sistem odkrivanja in odpravljanja takih primerov. Tudi mediji ste bili o tem vedno takoj obveščeni, saj nismo želeli prav ničesar pometati pred preprogo. Namreč, še kako smo se zavedali, da prav na tej točki, osebni higieni, obstane ali pade zaupanje v naše delo. Vedno je treba najprej počistiti lastno hišo. Pohvale kolegu Francu Pavlinu, ki je s sodelavci v zadnjih letih krepil integriteto organizacije in notranjo varnost. Žal je pred kratkih tudi on zapustil naše vrste, kar je velika škoda za institucijo."
"Mit o samostojnosti in neodvisnosti policije se je razblinil v trenutku, ko so finance, kadri in logistika v času ministrovanja Katarine Kresal prišli pod ministrstvo za notranje zadeve. Policija brez lastnih financ, kadrov in logistike ne more biti neodvisna," pravi Anton Travner in poudarja, da je zato v sistemu, kot ga imamo, zaupanje med prvim policistom in ministrom nujno. Meja, do kod je vpliv politike še dopusten, je po Travnerjevo jasen: beseda dopustno je tukaj enakoznačna besedi zakonito. "Kdo je tisti, ki v določenem primeru razsoja, ali je bilo dejanje, poseg zakonit ali ne? Zagotovo lahko ima vsak posameznik svoje mnenje, a v državi imamo sistem, kjer se ta zakonitost preverja. In to je ednina merodajna odločitev." Travner pravi, da na mestu prvega policista pritiskov, ki bi jih opredelil kot nezakonite ali politične, ni imel.
Meja
Policijski vrh v zadnjih časih - poleg širjenja novega koronavirusa - izpostavlja predvsem problem ilegalnih migracij. Tatjana Bobnar opozarja, da je bila policija v času njenega vodenja na tem področju soočena s številnimi kritiki opozicijske politike. “Politika je tedaj od nas terjala popolno zaprtje meje, za vsako ceno, in je zelo kritično ocenjevala naše delo. Danes, ko je na oblasti prav ta politika, se vidi, da je to v resnici nemogoče, saj se policija danes prav tako sooča z visokim številom prebežnikov čez naše meje. Še več, število prebeglih migrantov, ki nam jih vrača Italija, je danes celo precej višje, kot je bilo v času našega delovanja. Lani so nam italijanski varnostni organi do avgusta vrnili okoli 200 ilegalnih migrantov, v istem obdobju letos so jih že 600. Statistika govori sama zase. To kaže sicer na veliko nekritičnost populističnega diskurza, ki je pogosto usmerjen zgolj v pridobivanje političnih točk namesto v konstruktivno reševanje problematike,“ pravi Bobnarjeva. “Če sem malo sarkastična, sva bila s kolegom Boštjanom Lindavom, ki je v mojem mandatu vodil upravo kriminalistične policije in sva skupaj s sodelavci policijo pripeljala do odličnih rezultatov, poleg dveh preiskovalcev in pomočnika direktorja NPU imenovana v delovno skupino za migracije, zato da obrnemo trend na bolje. Zanimivo pa je, da v tej delovni skupini ni niti enega strokovnjaka s področja tujske zakonodaje. Ali gre za šikaniranje?”
Če že trka na vrata, se to mora tam končati
A vsi sogovorniki se strinjajo, da imamo danes sodobno, evropsko policijo. "Policija se je v 30 letih gotovo spremenila, skladno z drugačnimi varnostnimi izzivi sodobnega časa. Spremenila se je kadrovska struktura na vseh nivojih. Počasi odhaja generacija, ki je bila izobražena in usposobljena v kadetski šoli. Prihajajo novi ljudje, izobraženi in usposobljeni, kot smo bili mi, in v vsakem primeru manj ideološko obremenjeni. Eden izmed kazalcev je tudi ta, da ima duhovnik, zaposlen v policiji v našem mandatu, ogromno dela ter da je bil pri večini policistov in policistk zelo dobro sprejet. Pred časom, pred nekaj leti, je bilo to nepredstavljivo. Policija je še vedno eden bolje organiziranih sistemov izvršilne oblasti v državi in upam, da taka tudi ostane," pravi Romšek.
"Policija se je razvila v demokratično, moderno, odprto organizacijo. Iskreno povedano, žalostna sem, ko spremljam dogajanje v policiji danes, saj menim, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Politika, če že potrka na vrata generalnega direktorja policije, se mora tam tudi končati. Za vsako ceno, sicer policija izgubi svojo kredibilnost in zaupanje ljudi, ki pa je ključno pogonsko gorivo za zakonito in učinkovito delo policije. Zaupanje ljudi daje policiji moč in treba se je zavedati, da je težko pridobljeno in hitro izgubljeno. Objekt policije je človek, ne politični interes. Policija je servis za ljudi. Zato je vprašanje, komu služiti, lahko le retorično vprašanje. Vedno ljudem in vladavini prava. Pika. Zato pa so potrebni znanje, pogum, odločnost. Oblikovati si je treba lastno mnenje, kot Giordano Bruno, ne glede na posledice. Ko dandanes spremljam raziskave javnega mnenja, ki v nedopustno visokem odstotku izkazuje mnenje ljudi, ki verjamejo, da policija danes deluje politično, me skrbi ne zgolj za policijo, temveč tudi za varstvo človekovih pravic v naši državi. In včasih se vprašam, kje so vse institucije, ki bi o tem morale spregovoriti, ne glede na posledice. Kot je rekel filozof Burke, včasih slabo zmaga, ker tisti ljudje, v katerih prevladuje dobro, nič ne naredijo," razmišlja Tatjana Bobnar.
Janko Goršek pa pravi, da je naša policija popolnoma primerljiva s policijami v Evropi, kjer je bil sodoben koncept policije vpeljan že pred desetletji. Večino otroških bolezni je v tem obdobju prebolela. "Politika je končno razumela, da je vlaganje v varnost zelo pomembno! Odsotnost omenjenega zavedanja na daljši rok lahko privede do škodljivih posledic, ki se kažejo v izvajanju nalog s področja varnosti. Predvsem pa je treba zagotoviti konstantnost vlaganj v opremo in izboljšanje položaja policistov. Očitno so k hitrejši spremembi razmišljanja politikov prispevali varnostni dogodki, kot so bili protesti konec 2012. in migrantski val leta 2015 oziroma 2016," zaključuje Goršek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
