Kako je Koroška krvavela in zmagovala leta 1991

Ko gre za vojno, tudi slovensko osamosvojitveno, se pogosto potem, ko nastopi mir, izpostavlja vprašanje zaslug, medalj in kakšna je bila v resnici vloga posameznikov, skupin, enot, tudi pokrajin. Svet okoli sebe ljudje in udeleženci dojemajo različno, zato naj bi na nekatera vprašanja odgovarjali novinarji kot spremljevalci družbenega dogajanja in pa zlasti zgodovinarji s strokovnim in znanstvenim pristopom. Prikrojevanje resnice sebi v prid ali celo v škodo nekomu drugemu je bilo žal tudi spremljevalec novejše slovenske zgodovine, v kateri ima slovenska osamosvojitev posebno, častno mesto. Žal pa, kot poudarja dr. Vladimir Prebilič, eden od soavtorjev najnovejše knjige o koroškem boju za samostojno in neodvisno Slovenijo v letih 1989–1991, mladi o dogajanju nimajo pojma, pa od dogodkov ni minilo niti trideset let.
Zgodovinarsko-obramboslovna trojka pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino je zato na pobudo koroških veteranov pod drobnogled vzela osamosvojitveno dogajanje na Koroškem. V študiji sporočajo, da sta se slovenska samostojnost in neodvisnost branili na meji in ne v centru in da je imela v tem smislu Koroška izjemen doprinos – tako v bojnem delovanju, sodelovanju civilnega prebivalstva kot z vidika humanosti in ravnanja z vojnimi ujetniki. Kot je povedal dr. Damijan Guštin, zgodovinar in direktor Inštituta za novejšo zgodovino, gre za pravo mikro študijo: "Začeli smo z ustnimi viri, končali z dokumentacijo in arhivi policije in teritorialne obrambe, ki še niso javno v celoti dostopni, in v tem je zgodovinopisna dodana vrednost." A seveda je tudi priznal, da delo zgodovine nikoli ne more biti v celoti in v popolnosti opravljeno.

Poveljevanje kot znanstvena fantastika

Obramboslovec dr. Uroš Svete trdi, da gre v tem primeru za strokovno in znanstveno delo, ki bazira samo na dokazih, in ponudi primerjavo s sodobnimi vojnami tega časa. "Nastajanja nove države smo se lotili na širok način, nismo omejeni na en dogodek, boj, spopad, izhajali smo iz prvih konfliktnih teženj, prvih organiziranj že bistveno pred tem, kar je zelo pomembno. Današnje vojne namreč nimajo formalnih začetkov in koncev, zato lahko naše izkušnje ponudimo tudi zaveznikom in smo na to lahko ponosni. Vojna ni glorifikacija posameznikov, njihovih vlog, je tudi strah pred prvim strelom, prvo žrtvijo, strah pred tem, da imaš v cevi ostro strelivo. Vojna nista le izpolnjevanje ukazov iz neke sobe in izpolnjevanje ukazov na terenu. Je percepcija ljudi. Tedanji poveljnik je v nekem uradnem dokumentu celo zapisal, da je poveljevanje prava znanstvena fantastika, na koncu verige pa imaš nekoga, ki dobi ukaz in ima jasnega nasprotnika, pa nima sredstev, da ukaz izvede."

Razoroženi, a organizirani

In kako je bilo to videti na terenu? Koroško je močno vznemiril odvzem orožja teritorialne obrambe v maju 1990, saj so v regiji razbrali namene, to je njena oslabitev, in videli poskus discipliniranja Slovenije s strani Beograda. Koroška teritorialna obramba je v samo dveh dneh ostala brez dveh tretjin orožja in streliva. Od 117 ton so ga v svojih rokah ohranili le 34 ton (pobrali so ga na Ravnah in v Slovenj Gradcu, ne pa v Radljah in Dravogradu), zato so se pričele nasprotne aktivnosti, tudi usposabljanja teritorialne obrambe in rezervne sestave milice, skrivno paralelno organiziranje manevrske strukture narodne zaščite.
V regiji je bilo običajno stalno prisotnih okoli 500 pripadnikov JLA (v vojašnici v Bukovju in 14 obmejnih stražnicah), tik pred junijsko vojno so posadke še okrepili, skupaj je bilo na Koroškem že okoli 750 vojakov in starešin s primerno oborožitvijo.
Teritorialni obrambi je manjkalo zlasti orožja in sredstev za zveze, veliko bolje je bila opremljena milica. Ko je vojna 27. junija segla tudi na Koroško, je bila vmes mobilizirana slovenska obramba.

Boj za Holmec in ustavljane kolone v Dravski dolini

Slovenska obramba je bila na Koroškem osredotočena predvsem na tri območja delovanja: spopad na Holmcu, soočenje in ustavljanje oborožene motorizirane kolone JLA pri napredovanju iz Maribora po Dravski dolini proti Koroški ter zaustavitev enote nasproti vojašnice Bukovje, kar je Korošcem tudi uspevalo. Kolona, ki je želela na mejo, se je šele po 18 urah iz Maribora prebila do barikade pred Dravogradom, od koder ni mogla več nikamor.
Holmec je bil prvi mejni prehod, ki ni padel v roke drugi strani. Preostali so bili po Prebiličevih besedah sistematično zavzeti: "Od Prekmurja preko Štajerske do Holmca in tudi s tega vidika se je tedanja oblast odločila, da je nekje temu treba narediti konec. Slučajno ali ne je bil to ravno mejni prehod Holmec, treba je bilo vzpostaviti novo prakso." Slovenski politični vrh je lahko nato tudi preko Holmca odhajal po podporo na zahod. Šef parlamenta dr. Bučar se je 30. junija 1991 na avstrijski strani mejnega prehoda srečal z avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom, nato pa še z nemškim zunanjim ministrom Hans-Dietrichom Genscherjem v Beljaku. Oba sta bila velika prijatelja Slovenije (danes sta že pokojna, Genscher je umrl leta 2016, Mock pa 2017), leta 1992 pa ju je Slovenija odlikovala z zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge pri mednarodnem priznanju Slovenije.
V dneh vojne je prišlo tudi do bojnih delovanj, pri čemer je vojna na Koroškem proporcionalno pustila večje posledice kot drugod. Mrtvih je bilo pet pripadnikov JLA in trije pripadniki slovenskih obrambnih sil (miličnika in teritorialec). Rezervna policista Željko Ernoič in Bojan Štumberger sta padla 28. junija na Holmcu, teritorialec Vincenc Repnik pa istega dne v Dravogradu. Vsi so padli pod streli ostrostrelcev.

Ravnanje z ujetniki nas dela velik narod

Dr. Prebilič, zgodovinar, pravi, da je vojna vedno poraz človeštva, saj v vojni ne zmaguje nihče, vojna razčloveči človeka, tudi tisti, ki je zmagal, ima duševne, mentalne posledice, telesne poškodbe in žrtve. Vendar pa so razlike, kako se vojna vodi in kakšne so posledice. V modernem vojskovanju, razlaga Prebilič, niso več orientirane na vojaka, ampak na civilista, kar je popoln poraz človeštva. "Vendar pa naša vojna ni bila taka, človek je ostal človek in tudi na Koroškem daleč od tega, da bi se dogajala vojna hudodelstva, nasprotno. Ko smo naredili analizo, kako smo se ukvarjali z vojnimi ujetniki in ranjenci, je izjemno pomembno, kako so ravnali poveljniki, tisti, ki so se vojskovali, in tisti, ki so to podpirali. Impresivno dejstvo je, da ko so se zgodile poškodbe na eni in drugi strani, naša oskrba, saniteta v zdravstvenem domu in bolnici, ni delala nobenih razlik. Zanje je to bil ranjenec, ali je nosil zvezdo ali ne, zanje je bil najprej človek. Tega v sodobnih vojnah ne najdete več. Nad vojnimi ujetniki ni bilo nobenega izživljanja, poniževanja. Imeli smo razpravo okoli snajperista na Holmcu, ki je povzročil smrtne žrtve na slovenski strani, tedanja milica se ga je odločila zavarovati, da se mu kaj ne zgodi, ker si želi pošteno izpeljati postopek. V sodobnih vojnah bi nekdo pogledal vstran in bi se nekaj zgodilo," pravi Prebilič.

Brez glorifikacij, pomemben je cilj

Slovenci smo bili v času osamosvajanja poenoteni, to velja tako za teritorialno obrambo kot za milico in narodno zaščito ter predvsem za civiliste. "Na Koroškem imamo več primerov, ko je civilno prebivalstvo postavljalo barikade in oviralo vojaške kolone, obkolilo vojaška sredstva in podobno, se izpostavilo ravno zaradi tega, ker so vojno in samostojnost naše države imeli ves čas pred očmi. Na to bi morali biti izjemno ponosni in o teh dogodkih morali podučevati naše rodove, ki žal o tem ne vedo skorajda ničesar," še poudarja Prebilič, ki je tudi avtor priporočenega gradiva o osamosvojitvi za učitelje osnovnih in srednjih šol.

Čustveno in ponosno

V čustvenih nastopih ob razpravi ob izidu študije v Koroški osrednji knjižnici na Ravnah so se odzvali tudi udeleženci dogodkov. Kot je znano, so bili v Slovenskih novicah leta 1999 oblateni, da so na Viču v času vojne ropali brezcarinsko prodajalno, na Holmcu pa storili vojna hudodelstva, kar je bilo seveda daleč od resnice. Zaradi vpletenosti ali odgovornosti je moral po protestnem shodu in aferi oditi vrh notranjega ministrstva in policije. Branko Brezovnik, nekdanji miličnik, se spominja, kako se je po aferi, leta 2003, prvič srečali z dr. Guštinom: "Zgodovinarje smo prosili, naj nam pomagajo, in Guštin nam je najprej dejal, da se take zadeve pišejo po 50 letih, nato pa, da bodo že nekaj poskusili. Po več tisoč urah se jim lahko zahvalim, saj vidimo, da je bil poskus zelo uspešen."