Kakor da sem prišel iz Černobila

Marko Čadež, Beograd
11.04.2020 03:28

Družbena bitja smo. Napadeno je eksistencialno bistvo. Ne glede na to, ali je to čustveni, interesni, družinski, gospodarski, socialni stik - covid-19 je orožje za množično uničevanje vsega, kar smo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Osebni arhiv

In zdi se nam, da v tem trenutku zmaguje. Sedeti v Ljubljani z Blažem Brodnjakom, direktorjem NLB, in izmenjevati ideje, kako regijo narediti uspešnejšo, zdaj ni mogoče. Razgovor o bistvu prijateljstva s prečudovitim Žago Mićunovićem v Podgorici si samo zamišljam, tudi njegove odgovore. Kava s prijateljem Edijem Ramo in pogovor o zbliževanju srbskega in albanskega naroda je videti kot daljne sanje. Večerjati z čudovitim Škeljcimom Devolijem v Prištini z idejo njegovega sodelovanja v dobaviteljskih verigah s podjetji iz Srbije je danes samo želja. Biti v Zagrebu, Sarajevu, Skopju ..., na vseh tistih tržiščih, kjer lahko samo skupaj gradimo naše ekonomije, vse to je ogroženo zaradi enega virusa, ki nam odvzema bistvo našega obstoja.
Sem oče dveh hčera, 19-letne Lare, ki živi v Frankfurtu in s katero se vidiva na facetimu, in Olge-Erne, pet let, ki ji pogoji, v katerih živimo danes, postajajo normalni in to me res skrbi. Soproga Katarina, zavedajoč se mojih obveznosti v kriznih štabih, me vsak dan pričaka z dezinfekcijskimi sredstvi, kakor da sem prišel iz Černobila. Njena ljubezen in odločnost, da varuje družino, meji na nestvarno. Boji se za vse nas.
Se bomo česa naučili, ko bo vse to mimo? V preteklosti nismo pokazali, da znamo. Tokrat upam, da bodo Lare, Olge in njuni vrstniki pametnejši. Da bodo popolnoma izkoreninili to, kar in kako učimo - da bo epsko slavljenje smrti, krvi, zemlje, pa striktno ločevanje znanja po sektorjih zamenjalo reševanje in razumevanje problemov. Da bomo razumeli, da naši predniki niso dali življenja za to, da bi branili kvadratni meter humusa, pač pa, da bi slavili življenje v nekih novih političnih oblikah skupaj in se združevali ob vrednotah, postali samooskrbni, a ne pohlepni, in da bi bili pripravljeni naše vrednote tudi braniti. Opogumlja odgovornost politikov, da resnično vidijo, kaj so vzroki in možne rešitve te skoraj biblijske tragedije. Toda pravo spremembo paradigme bodo prinesle nove generacije, ozaveščene in odgovornejše od nas. Ali kot je govoril veliki Ivan Cankar: "Lepa je noč človeku, ki ve, da vzide solnce."
Kmalu se vidimo v Ljubljani, Mariboru, Portorožu ..., skupaj do zmage!
P. S. Marko je naknadno poslal "zahtevo", da k tekstu dodamo še Iva Andrića s pripombo: "Sijajen je." Ivo Andrić: "Kaj ti pomaga vedenje, da obstajajo širna prostranstva, ko je tvoj sapnik zažgan in tako tesen, da ne moreš vdihniti, in ko ti vsi napori, da to storiš, zadajo bolečino, prinašajo vrtoglavico in grozljiv strah, nikoli pa ne dajo dovolj zraka. Tako živiš in umreš, dušeč se."
P. P. S. Marko Čadež je predsednik Srbske gospodarske zbornice.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta