Kakšna je prihodnost otrok, katerih zdravstvene kartoteke vsebujejo tudi parametre o svincu?

Tako je po svoje logično, do neke mere nekako naravno delujoče, a po drugi strani neizbežno opremljeno in pospremljeno s slabostmi. Normalizacija nenormalnih reči je žal pač postala normalna. Ker ... v resnici ostaja in mora ostati temeljno vprašanje, ki se nam ne bi smelo izmuzniti izpred oči, četudi v utečeni realnosti: namreč, kako lahko postane sprejemljivo, da otrokom dandanes sploh še morajo preverjati vsebnosti svinca v krvi, in kako da imajo nekateri svinca v krvi še zmeraj preveč. Kakšna je torej prihodnost otrok, katerih zdravstvene kartoteke vsebujejo tudi parametre o svincu, ter kakšna in kje je odgovornost, da jim svinec ne bo škodoval, kot je recimo več njihovim (pra)dedkom in (pra)babicam, ki se jim je med drugim nalagal v kosti?
Seveda je z zdravstvenega vidika in s stališča stroke, ki pomembno sodeluje pri izvajanju okoljskega sanacijskega programa te koroške doline, utemeljeno in nujno, da se analize svinca pri najobčutljivejših kategorijah prebivalstva opravljajo še naprej. Je pa po dobrem desetletju, odkar je z državnim denarjem podprt sanacijski program v tej dolini, napočil tudi trenutek, ko je ob nadaljnjem premisleku ukrepov potrebno tudi vračanje na izhodišče in pretresanje zastavljenega in opravljenega. Na začetku je namreč bilo v ospredju tudi opažanje nesprejemljivega, tudi neka zgroženost nad tem, kako je sploh lahko dopustno, da v razviti državi, ki ima dovolj visoko zastavljene okoljske standarde, sploh še ugotavljajo prekoračeni svinec v osnovni življenjski tekočini najmlajših.
Ta(k) povratek na izhodišče pa mora biti predvsem več od začasne osuplosti, več od nenadnega pojava, ko v družbi znova zaznajo, da nekje na koncu sveta obstaja dolina, ki so ji težke kovine v preteklosti napovedale težko sedanjost oziroma prihodnost. Ker tu gre res za otroke in njihove perspektive, s katerimi se sicer zlasti v politični retoriki rado operira, sploh kadar se skuša na hitro in populistično pritegniti somišljenike in računati predvsem na skupni čustveni pogon. Ker kdo pa se ne bi zganil, kadar gre za (tudi njegove) otroke in za škodljive vplive iz okolja, ki jih je treba odpraviti. Na Koroškem, tudi Celjskem, je še danes živ spomin, kakšno vznemirjenje je recimo pred leti zavladalo v prestolnici, ko so na dvoriščih vrtca odkrili težke kovine. Kakšen alarm je to bil. Zgodba, tudi za medije. Zahteve, pritiski, glasno izražena skrb in jeza staršev. In takratna "odkritja", ki so seveda terjala vso zaskrbljenost in pozornost, so bila hkrati tudi odkritja sicer bolj skritega obrobnega terena, kjer pa je to stalnica, kjer gre za večletni "spopad" s škodljivimi posledicami težkih kovin in kjer se je nekdaj glasni krik polegel, zlil z obrobjem. Taki dogodki vsakič sprožijo spoznanja, ki so sicer uležana, kot je svinec v zemlji: kako je nujno vsakič in spet glasno zahtevati in ne pristajati na utečeno.