Kam izginjajo travniške ptice?

Ne vem, ali ljudje o pticah sploh razmišljajo," pravi Gregor Domanjko, naravovarstvenik, zaposlen v Javnem zavodu Krajinski park Goričko (JZ KPG) in predsednik pomurske sekcije Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS). "Za večino so obrobna zadeva. A tisti, ki so jim ptice blizu, vedo in povedo, da zlatovranke na Goričkem ni več. Starejši ljudje rečejo: 'Tista pisana ptica, ki smo jo videvali sedeti na električnih žicah. Povsod.' Vedo, da je bilo petje smrdokavr, upkačev po domače, v sadovnjakih nekaj najbolj običajnega. Kot tudi oglašanje velikega skovika v nočeh. Gre za vrsti, ki sta ljudem tukaj znani, izginjanje hribskega škrjanca gre mimo njih neopazno, prav tako tudi izginjanje drugih manjših, nevpadljivih vrst ptic."
Pred dnevi sta DOPPS in Društvo za preučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) objavila stališče do Skupne kmetijske politike po letu 2020 v Sloveniji s predlogi za reševanje problematike izginjanja travniških vrst ptic kmetijske krajine in barjanskega okarčka. Evropska komisija je namreč lani Sloveniji poslala opomin pred tožbo na Sodišču EU zaradi upadanja populacij obojih in slabšanja stanja travniških habitatov na območjih Natura 2000.
Od leta 2008 se v Sloveniji izvaja Monitoring splošno razširjenih vrst ptic za določitev slovenskega indeksa ptic kmetijske krajine. Na straneh Statističnega urada RS beremo, da rezultati kažejo zmanjšanje obsega populacije ptic kmetijske krajine kar za četrtino. Najbolj strmo so upadle travniške vrste ptic, katerih populacija se je samo v zadnjih osmih letih zmanjšala za 40 odstotkov. Po ocenah ornitologov je Slovenija v času, odkar je članica Evropske unije, izgubila polovico travniških ptic. In kar je še posebno zagonetno: naglo izginjajo tudi v zavarovanih območjih narave.
Kazati s prstom na kmeta bi bilo krivično. V času intenzivnega kmetijstva in presežkov kmetijskih proizvodov na evropskem trgu hoče biti konkurenčen; krivdo pa se da mirno pripisati kmetijski politiki, ker spodbuja takšne kmetijske prakse, ki siromašijo biotsko raznovrstnost. V intenzivno obdelani kmetijski krajini z uporabo insekticidov, ki pticam jemljejo hrano, in ob spreminjanju travišč v gnojene, večkrat letno košene travnike, ki postajajo monokulture nekaj vrst trav, puščave brez življenja, ni več ne hrane ne bivališč za travniške ptice.

Drevesa so postala ovira

Decembra 2017 je začel teči projekt Vzdrževanje kmetijske krajine za ptice in metulje na Goričkem, kratko poimenovan Gorička krajina, iztekel se bo konec novembra 2021. Vodilni partner projekta je JZ KPG, partnerja v projektu sta DOPPS in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije. Glavni cilj projekta je izboljšanje pogojev za velikega skovika in hribskega škrjanca - posredno pa tudi za druge ptice -, za tri vrste metuljev in dve vrsti hroščev. Po izvedenih ukrepih v projektu se bo izboljšalo stanje treh ciljnih habitatov in desetih evropsko pomembnih vrst Natura 2000, beremo med cilji, pri tem so vpeljali očitno najprimernejšo stimulacijo: denarna izplačila kmetom za ukrepe, ki bogatijo diverziteto.
"Mozaična podoba Goričkega," pove Gregor Domanjko, "se je v zadnjem obdobju zelo spremenila. V samo osmih letih, denimo, je izginilo 800 hektarjev različnih tipov travnikov, nešteto mejic in visokodebelnih travniških sadovnjakov." Izginila je tretjina suhih travišč, za polovico so se zmanjšale površine vlažnih travnikov in za tretjino je manj nižinskih ekstenzivno gojenih travnikov.

Gnezda pod kolesi kmetijskih strojev

Iz gradiva predstavitve projekta sledi, da se je populacija velikega skovika, ki se hrani pretežno v mejicah in na travnikih - večino njegove hrane predstavljajo velike kobilice, sledijo bramorji in murni - od leta 2004 do 2017 zmanjšala z okoli 160 parov na 70-75 parov, še bolj drastično je upadlo število gnezdečih parov hribskega škrjanca - v letu 2018 so jih našteli le še 40.
"Hribski škrjanec je na Goričkem ena najbolj ogroženih vrst, najdemo ga še na Krasu, a tudi tam je populacija v upadu. Hrani se na različnih tipih njiv in na suhih travnikih. Zanimivo, da na Krasu gnezdi na travnikih, na Goričkem pa pretežno na njivah," razlaga Gregor Domanjko. "Gnezdo skriva v plevel, v zavetje večjih grud, v kolesnice. Usodno zanj je, da čas gnezdenja sovpada z oranjem, brananjem, škropljenjem ... in veliko gnezd je tako uničenih. Hkrati pa se mu krči še prostor, kjer najde hrano, ker potrebuje travnik z nizko, redko vegetacijo, takšni pa izginjajo."

Spodbuda, ki se utegne obnesti

Pomembna projektna novost so pogodbe JZ KPG z lastniki kmetijskih zemljišč na območju velikega skovika; lastniki travniških površin se zavežejo, da bodo ob košnji pustili vsaj en pas nepokošene trave, praviloma minimalne površine 500 kvadratnih metrov. Pogodba določa seveda natančnejše pogoje, kdaj in kako kositi, a vsekakor lahko prinese kmetu do 500 evrov na hektar.

V nebo kovane komasacije

To je le nekaj aktivnosti v okviru projekta Gorička krajina, je pa podobno kot pri vseh okoljskih projektih ključnega pomena, kako se odziva in vključuje prebivalstvo. Okoljevarstveniki so za kmete skoraj praviloma ljudje, ki prinašajo omejitve. Pogovori s kmeti, ali bi bili pripravljeni sodelovati pri projektu z nepokošenimi pasovi, pravi Gregor Domanjko, bi gotovo težje tekli, če pri njih ne bi sodelovali tudi kmetijski svetovalci, ki jim kmetje zaupajo. Kmetijski svetovalci se še pred tremi leti niso ukvarjali z ohranjanjem narave, zdaj EU od držav članic zahteva poročila, kakšne površine vključuje posamezna država v naravovarstvene kmetijske ukrepe. Tudi akcija, v kateri so udeleženci projekta lastnoročno in brezplačno odstranjevali belo omelo na več kot 900 sadnih drevesih po Goričkem, je razbila kakšno nezaupanje. Pa pogovori s približno 600 lastniki opuščenih travnikov, s katerimi so se pogovarjali za prodajo zemljišč. In seveda niso vsi na Goričkem. Eni živijo na Madžarskem, Hrvaškem, v Nemčiji, Franciji, celo v Argentini in Ameriki. S številnimi so se osebno pogovarjali, nekaterim pisali ...