“Kandelabri čakajo ...”

Janez Janša, vodja in glavni cenzor tega medijskega stroja, je tvitnil, da bi morali za Sonjo Lokar zbrati denar za enosmerno vozovnico za Venezuelo, Severno Korejo ali Kubo. Kaj je to drugega kot zahteva po izvensodnem izgonu, odvzetju državljanskih pravic in zasebne lastnine osebi, ki je drugače politično opredeljena kot on. Po cinizmu in zlobi je Janševa izjava slogovno enaka napisu nad vhodom v Auschwitz - Delo osvobaja. Po vsebini med izjavo vodje in izjavami njegovih trolov ni nobene bistvene razlike. In temu človeku naj bi zaupali mandat za sestavo nove vlade? Ali res obstajajo stranke in politiki, ki bi se pridružili taki vladi? Vso predvolilno grozo, ki nas čaka, smo lahko okusili že v pogovoru s predsedniki strank na državni televiziji: voditeljica Tanja Starič se spet ni odzvala na obscenosti, ki si jih je privoščil Jelinčič, vztrajno je prekinjala retorično najprepričljivejšega Luko Mesca, medtem ko smo mehanično brbljanje ministrice Pivčeve morali poslušati brez intervencij.
Naj skrajšam: policija še ni ukrepala glede groženj s smrtjo in izgonom, ki so jih Janez Janša in njegovi troli objavili na portalu Nova24TV. Te grožnje so dobile nov smisel dan pozneje, ko je padla vlada. Tem bolj mora policija z vso odgovornostjo usmeriti pozornost na izjave in akcije, ki bi lahko v tej labilni politični situaciji izzvale napetost, nasilje in negotovost. Kajti stvari ne morejo biti predvidljive: veliko psihično olajšanje, in to v vsej javnosti, je prinesla notranja ocena etične komisije pri sodnem svetu, da pisanje sodnika Radonjića (prostaško žaljenje Borisa Vezjaka) ni niti etično niti dopustno, sploh ne za sodnika. Da bi vsej javnosti, torej vsem državljanom, povrnili dostojanstvo in pogum, bi bilo nujno, da temu sledijo konkretne poteze, kot so disciplinski postopek, odstavitev kršitelja in podobno. Tak občutek javnosti je nujen tudi, da bi doumeli neposredno nevarnost, ki jo predstavljata politik in stranka, ki se zavzemata za izvensodne izgone in linč ter nasilje na splošno, za prepovedi, cenzuro in teptanje človekovih pravic. Ne morem si predstavljati oblasti, ki lahko legitimno in legalno deluje ob takem javnem izražanju ter brez predhodnega distanciranja, opravičila za sovražni govor ter odrekanja ideologiji nasilja in represije. Zadostuje, če omenimo izpad župnika, ki poziva k neplačevanju davkov in drugim nezakonitim postopkom, ki bi družbo pripeljali na rob pučističnega voluntarizma: zagovarja ga medij, katerega glavni kontrolor sam noče plačevati RTV-prispevka. Predstavljajte si prihodnost, v kateri bo neka razjarjena drhal na kandelaber obesila vsakega levičarja, ki ga bo prepoznala na ulici, predstavljajte si noči, v katerih boste morda prav vi trepetali, ko bo razjarjena drhal tolkla po vratih, da bi nekoga iz vaše hiše v soju bakel odpeljala pod kandelaber. Kako boste gledali otroke, ki jih bodo v šoli pretepli, morda celo na ukaz učitelja, ker so njihovi starši napačno politično usmerjeni? Se vam to zdi nepredstavljivo? Še kako je predstavljivo: to je samo vprašanje okoliščin in časa. In končno tudi vprašanje odločitve večine, ali bo to dopustila. Edino, kar bi morali pričakovati od SDS, je to, da se javno opraviči prebivalcem države (ne le državljanom) in da potem z dejanji pokaže, da resno misli z obljubami, da bo temeljito spremenila svoj medijski stroj, tako programsko kot kadrovsko, da bo ukinila trole in uvedla primerne kriterije obveščanja. Bi bilo to drago? Niti najmanj, če bi medij s tem postal resnično konkurenčen in bi izstopil iz blatne luknje, ki mu jo je skopala stranka, iz paranoidne shizofrenije, ko so vsi drugi mediji "režimski": in je vprašanje le, kako to dokazati.
Zato velja zastaviti ključno vprašanje: ali smo večinsko postali budala? To ni nobena sramota, enako vprašanje si zastavljajo tudi državljani ZDA, Velike Britanije, Izraela, Francije, torej držav z delujočo parlamentarno demokracijo. Vprašanje smo si celo dolžni zastaviti. Naj navedem primer popolnega, brezobzirnega poneumljanja, ob katerem morajo tudi tisti, ki obračajo glavo stran od tega "izvira resnice", pa tisti, ki že zdavnaj čofotajo v njem, najti kakšno res dobro opravičilo.