Micka Resnica od Dražgoš do Davosa

Pričakujemo, da uspe Micki Resnici tako že v naslednji epizodi Cepca dokončno prepričati, da ne bo nikoli več volil SD, ampak SDS. Za želodčne težave pri tistih, ki bodo to hoteli preveriti na omenjenem portalu, ne odgovarjam ...
Micka Resnica lahko služi tudi kot prispodoba nove usmeritve skrajne desnice: ni več mogoče do nezavesti pljuvati po Milanu Kučanu in Tanji Fajon in po vseh, ki se jim približajo na manj kot kilometer. Seznam sovražnikov je vsak dan daljši in imperialni medij še komajda vzdrži notranji pritisk ožaloščenih upokojencev z Ruplom na čelu in na drugi strani vala mladih bombašev. Skratka, zaradi že kar telesne gneče in hiperprodukcije, v zadnjem času še povečane zaradi pritiska desne periferije proti žalitvam kristjanov v hollywoodski produkciji božičnih filmov, se je nevidna sredina odločila dati besedo pozitivni propagandi – pohvalam kapitalizma ter njegovemu nesmrtnemu očetu in voditelju Donaldu Trumpu. Negativna propaganda ob tem nikoli ne počiva, komunisti so bili, tako nekako pravi Jože Možina, vedno teroristi. In tudi napadi so pogostejši, a čeprav se je zdelo, da se država trese vsakič, ko Janša na državni televiziji izvede nekaj svojih pritlehnih in prepoznavnih trikov, stvari tečejo naprej in Šarčevi vladi se spet, ne da bi sama za to imela kakšne zasluge, povečuje priljubljenost v javnomnenjskih raziskavah. Micka Resnica je nujna, če je poneumljanje tako globoko zakoreninjeno. Priznam, da so se mi vsi skupaj zasmilili, zato dajem dragocen namig o doslej neopaženi skupini sovražnikov, še najbliže kaki feministični zaroti, ki se skriva v sobi za ličenje na državni televiziji: kdo drugi je imel priložnost, sredstva in zlo namero, da pred kamere spusti omenjenega Možino z dvema šesticama na čelu?
O tem, kako deluje Micka Resnica, smo se žalostno prepričali v verižni grozljivki Dražgoše-Rupnik-tridesetletnica izstopa iz ZKJ. Razen v tem zadnjem primeru, ko sta nam bila predstavljena doslej prikrita heroja Pahor in Balažic, gre za enake zgodbe, ki z minimalnimi dodatki krožijo že nekaj sezon. Na Češkem, kolikor je znano, ne obsojajo atentatorjev, ki so prišli iz Velike Britanije kot zavezniški oficirji in ubili Heydricha, čeprav je atentatu kot maščevanje sledil pokol v mestu Lidice; v Grčiji ne obsojajo partizanov, ker so se Nemci za njihove napade maščevali s pobojem skoraj cele vasi Distomo; v Srbiji (še) ne obsojajo partizanov, ker so Nemci iz maščevanja pobili znaten del (nekaj tisoč) moških v Kragujevcu, in tako naprej. Nihče tu ni "žrtvoval" lokalnih prebivalcev, tudi v Dražgošah ne: pobili so jih okupatorji (pogosto niti ne lokalno, ampak po poljubni izbiri) ter s tem zagrešili vojni zločin in genocid, ki nikoli ne zastara. To je kot vojaškoadministrativna avtoriteta na samem vrhu storil tudi Rupnik, ko se je kot storilec pridružil genocidu nad Judi in Slovani. V obeh primerih je šlo za zločine po tedaj veljavnem mednarodnem pravu, tu ni mogoče uporabiti argumenta, ki ga danes nacisti navajajo v zvezi z nürnberškim procesom – da so nekatera uporabljena zakonska določila začela veljati šele po koncu vojne. Kar se sodišč in njihovih napak tiče, velja izpostaviti, da v omenjenih primerih pokolov ni bil najden, prijet in postavljen pred sodišče nihče. Nekateri od identificiranih zločincev so celo lepo dočakali osemdeseta leta preteklega stoletja in pri zavidljivo visoki starosti umrli v Zahodni Nemčiji. V primeru Rupnika je treba sodišče pohvaliti vsaj v tem, da ga je rešilo pred linčem in mu sodilo, pač po najboljših močeh: lahko bi ga doletela enaka usoda kot Mussolinija. Na Češkoslovaškem so denimo civilisti po drugi svetovni vojni najpogosteje brez sojenja in po hitrem postopku obesili vse, ki so imeli na sebi nemško uniformo, za razliko od Sovjetov, ki so nemške ujetnike zapirali v taborišča. Vsako sojenje v Evropi po vojni je bilo v primerjavi s spontanimi maščevanji dokaz prevlade pravne države; enih in drugih je bilo v vseh državah veliko, ne glede na to, ali je bil njihov državni sodni sistem uničen ali ne.
Nihče torej ne more zmanjšati junaštva partizanov v Dražgošah, nihče ne more zanikati prvega popolnoma jasnega političnega dejanja izstopa iz ideološko-državne nadoblasti ZKJ in nihče ne more rehabilitirati Rupnika. Na kongresu izstopiti iz ZKJ je pomenilo izzvati in razkrinkati celotno laž, da sta bila partijski in državni aparat ločena. Najbolj smešno pripombo je tu spet imel neustavljivi Možina – zakaj niso izstopili že leta 1989? Zato, ker ni bilo kongresa, a tudi ta je bil že januarja 1990. To je dober primer, kako spečemo laž iz zelo malo testa. Kar se pa samega komunizma tiče - raje imam tiste, ki so bili, so še vedno ali so nedavno postali komunisti, kot tiste, ki skrivajo, da so bili komunisti, in so torej nekoč lagali vsem svojim, danes pa lažejo tudi vsem drugim. Komunizem ni prepovedan z nobenim zakonom, gre za legitimno in še kako upravičeno politično opredelitev, in prej me čudi, da na levici ni več novih komunističnih strank.