Govorite angleško?

Kje so razlogi, zaradi katerih naj bi angleščina ostala med uradnimi jeziki EU? Ni jih. Na Malti in Cipru je pomožni jezik, na Irskem drugi. Če bi Združeno kraljestvo razpadlo, Škotska pa bi se po referendumu odcepila in bila zatem sprejeta v EU, bi to bila edina država, v kateri bi bila angleščina prvi uradni jezik. Ampak počakajmo, morda bodo hoteli škotski nacionalisti uvesti svoj stari jezik kot prvi uradni jezik. Nikjer drugje prave potrebe po angleščini ni. Tudi doslej je bilo znanje tega jezika razširjeno skladno s potrebami, ki so bodisi zgodovinsko pogojene bodisi naključne, ob prisili trga in kolonialnih hierarhij. Na Portugalskem skoraj vsi govorijo angleško, v Španiji redki; v skandinavskih državah je angleščina drugi jezik, v Nemčiji tudi, v Franciji in Italiji pa daleč od tega. Vsi drugi v EU in okoli nje so zelo izboljšali svoje znanje angleščine zaradi zaposlovanja, izobraževanja, turizma in zaradi globalne prevlade tega jezika. V tem smislu angleščina dejansko ni bila samo evropska, ampak tudi svetovna lingua franca. K temu njenemu statusu je v zadnjem stoletju tako ali tako največ prispevala Severna Amerika. Največji del teh potreb bo v Evropi po izstopu Velike Britanije iz EU odpadel. Programi Erasmus so bili ključni pri izmenjavah študentov, saj so britanske univerze sicer težko dostopne oziroma drage. Veliko vprašanje je, ali bodo ti programi za Britance še veljali, verjetno bo to odvisno od siceršnje dostopnosti evropskih projektov za britanske uporabnike. EU je izdatno plačevala tudi take nesmisle, kot je ekološko kmetovanje princa Charlesa, britanske univerze pa so s svojimi učinkovitimi službami za pisanje projektov neusmiljeno izrivale evropske in druge, zlasti tiste iz malih držav. Vsi, ki so se morali ukvarjati z velikimi evropskimi projekti, se spomnijo frustracij ob neprijetno predvidljivih končnih rezultatih. Na uradni ravni bi moral Evropski parlament ukiniti sporazumevanje v angleščini, šolski sistem pa bi se moral preusmeriti k nemščini, španščini in francoščini ter k drugim velikim in malim evropskim jezikom, globalno pa h kitajščini, arabščini in ruščini. Če že nič drugega, večjezičnost lahko spet postane resna stvar namesto opiranja na polomljeno angleščino. Glede primera Severne Amerike se kaj lahko zgodi, da bo za dalj časa postala nezanimiva ali celo nevarna za Evropo in da bo ameriška angleščina služila predvsem washingtonologom, tako kot je ruščina nekoč kremlinologom. Trumpova politika bi lahko bila ključni dejavnik pri oddaljevanju od tega generatorja vojne nevarnosti in neuporabnega tipa družbene organizacije, predvsem pa od njene samopodobe kot "najmočnejše države na svetu".