1. Z velikim slikarskim mojstrstvom je s šokantno ekspresivnostjo zelo živo in direktno upodobljen obraz človeka, ki s široko razprtimi, žarečimi rjavimi očmi in nagubanim čelom dela divjo grimaso: usta so razpotegnjena v smeh, oči bolščijo in narahlo škilijo, kot da ta človek izziva, provocira, se norčuje, nekaj preizkuša – in kot da preizkuša tudi tistega, ki to sliko gleda.
Začudenje, občudovanje je božji navdih umetnika
Razstava
Besedilo je v obširnejši obliki izšlo minuli petek v katalogu Čoro Škodlar – Svetlobe, ki spremlja razstavo njegovih del v ljubljanski galeriji Visconti Fine Art.
Čoro Škodlar (rojen Franc Skodlar)
1902 Rojen 2. novembra v Ljubljani okrajnemu orožniškemu stražmojstru Ivanu Skodlarju in Mariji, rojeni Brill. Po osnovni šoli obiskuje ljubljansko realko do šestega razreda.
1919 Zaradi demonstrativnega poskusa samomora med poukom verouka in širjenja komunistične literature med dijaki je izključen iz vseh srednjih šol. Izstopi iz RKC in se uradno preimenuje v Čora Škodlarja. Z Jožetom Župančičem je jeseni tega leta pobudnik prvih komunističnih krožkov v Ljubljani.
1920 Prvič razstavlja na I. jugoslovanski razstavi v Beogradu, nato do druge svetovne vojne na več razstavah v Jakopičevem paviljonu. Pri Simonu Ogrinu se uči slikanja al fresco.
1921 S štipendijo ljubljanskega ženskega društva potuje na študij slikarstva v raznih ateljejih na Dunaj, v München in Prago.
1923 Vrne se v Ljubljano in se zaposli pri dnevniku Jutro kot ilustrator, reporter in umetnostni kritik. Občasno biva pri slikarju Ferdu Veselu na gradu Grumlof v Šentpavlu na Dolenjskem, kjer skupaj slikata.
1929 Preseli se v atelje na vogalu Miklošičeve in Pražakove, ki je idealen za partijsko dejavnost in skrivališče partijskih voditeljev Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Aleša Beblerja in drugih. Ilegalce vozi s svojim motornim kolesom do avstrijske meje in jih prevzema ob vrnitvi.
1930 Poroči se z Ivano Nino Volarič. To je prva samo civilna poroka v Ljubljani.
1934 V ateljeju biva tudi maršal Josip Broz - Tito, ki ga prav tako vozi v Avstrijo na ilegalne sestanke.
1936 Postane posebni uradni obveščevalec časnika Jutra z berlinske olimpijade. Zaradi svojega zasmehovalnega poročanja o nacistični nadutosti se mora zagovarjati na jugoslovanskem veleposlaništvu v Berlinu.
1939 Organizira tisk ponarejenih potnih listov in omogoči več sto češkoslovaškim pilotom preiti meje in se vključiti v zavezniške sile.
1940 Izumi način, kako povzročiti samovžig osi vagonov in tako sabotirati nemški vojaški tranzit skozi naše ozemlje. Nariše natančna navodila in jih, natisnjena na letakih, razdeli med slovenske železničarje.
1941 12. aprila ob italijanski okupaciji Ljubljane napiše članek, v katerem pozove Slovence k enotnosti, volji in pogumu v boju za pravico slovenskega naroda do lastne zemlje. Odpove službo in odide v ilegalo. Postane član glavnega kulturniškega odbora pri OF.
1942 Z osvobojenega ozemlja dobi nalogo, da dobavi tiskarsko opremo ter opremo za foto- in kinoreporterske ekipe.
1943 S slikarjem Francetom Miheličem in nekaterimi drugimi kulturniki odide v partizane. Organizira odhod Božidarja Jakca in njegove žene na osvobojeno ozemlje.
1944 V Kobaridu, kamor se prebije do svoje tašče, da bi okreval od tifusa, ga zajamejo Italijani in zaprejo v taborišče Kozaršče. Pobegne in se pridruži IX. korpusu pod poveljstvom generala Lada Ambrožiča – Novljana. Vodi propagandni oddelek in dokumentira, fotografira in posname vse pomembne akcije in boje IX. korpusa (filmski posnetki napada na Črni Vrh) ter delovanje bolnišnice Franja. Večino filmskega in fotografskega materiala leta 1944 preda polkovniku Nikolaju Patrahaljcevu in šefu takratne sovjetske vojne misije Ivanu Petroviču Ribačenkovu, ki ga odneseta v Moskvo. Ta dragoceni material ni nikoli vrnjen.
1945 Postane član komisije za ugotavljanje kulturne škode v Sloveniji in tajnik Federalnega zbirnega centra pri Ministrstvu za prosveto Ljudske republike Slovenije.
1947 Odstopi z mesta tajnika in se odloči za status svobodnega umetnika.
1948 Na steno nekdanje kavarne Emona naslika fresko Martin Krpan. (Ob obnovi je freska sneta in shranjena v Mestni muzej Ljubljana.)
1951 Oblast ga skupaj z ženo Nino aretira. Na montiranem procesu zaradi njune raziskave o izdaji celotne ljubljanske ilegale leta 1945 sta obsojena na osem in pet let zapora.
1955 Izpuščen je iz zapora.
1956 Občasno dela za restavratorsko delavnico Narodne galerije v Ljubljani in okrajni muzej v Kopru. Restavrira freske v Hrastovljah in Brežicah.
1969 Za leto dni odpotuje v Iran. Potuje po državi in slika.
1977 Objavi knjigo Turki, jezuiti in konservatorski diletantizem.
1984 Objavi esej o slikarju Petkovšku Zabloda stoletja. Napiše neobjavljen priročnik o restavratorstvu in slikarskih tehnikah Tehnologija slikarstva.
Ves čas svojega življenja se ukvarja predvsem s slikarstvom, občasno z restavratorstvom ter s pisanjem člankov in knjig.
1996 19. maja umre v Ljubljani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
