Ko laž postane javna sramota

Vsakič, ko Mitja Iršič, eden od najbolj žalostnih likov imperialnih medijev in slavilec vsega v kapitalizmu, izstreli tako neumnost, postane še bolj jasno, da je že skrajni čas, da Republika Slovenija ukine to največjo medijsko sramoto v državi. Združenja, ki varujejo potrošnike, ali organi za preprečevanje nepoštene konkurence bi morali že zdavnaj ustaviti nekaj, kar se reklamira kot proizvod za tiste, ki imajo radi resnico, poštenost in domovino, v resnici pa prodaja laž, nepoštenost in rasizem: po zadnjem izpadu preostane samo še kakšna mestna higienska služba. In tako ta Iršič 30. januarja na portalu Nove24 TV spet hvali plemenite kapitaliste, ki iz čiste dobrote vsem naokrog delijo ogromne vsote denarja, ter pravi: "… objavil Michael Bloomberg, bivši republikanec, enajsti najbogatejši zemljan in veliki filantrop. Trenutno Bloomberg služi že tretji mandat kot župan New Yorka … Michaelu Bloombergu je v New Yorku zagotovo manj pomembno kot kakšnemu Zoranu Jankoviću, ali bo njegovo družinsko podjetje dobilo pogodbo za izgradnjo naslednjega infrastrukturnega projekta. Kot mu je tudi vseeno, ali bo naslednje leto še zmeraj župan mesta …"
Ob tem je kar neprijetno spomniti, da je trenutni župan New Yorka demokrat Bill de Blasio. To je njegov drugi županski mandat, nastopil ga je leta 2017, medtem ko je prvič župan New Yorka postal že leta 2013 … Iršič Bloomberga omeni nekajkrat, torej ne gre za lapsus. Res ne vem, v katerem uredništvu, od gimnazijskega do profesionalnega, bi tak amaterski ignorant obdržal položaj še en dan. Toda ta primer bebavosti je samo logična skrajna posledica osnovnega recepta, na katerem se je produkcija laži s tujim denarjem vlekla več kot tri leta.
Prvi pogoj je bil popolni in nevprašljivi kult osebnosti Janeza Janše, o katerem tu nikoli ni bila izgovorjena niti ena kritična beseda. Ko je Janša sam objavil daljši članek, v katerem naj bi pojasnil ne samo svoje medije, ampak tudi svojo stranko, so bili bralci soočeni z enakim cenenim verbalnim izpadom, kakršnega kot svoj osnovni model negujejo vsi sodelavci istih medijev. Namesto argumentov - obtožbe, namesto stališč – nestrpnost, namesto primerov – govorice ter povsod grobo, plitko, mizerno sovraštvo, očitne frustracije, odsotnost osnovne logike. O slogu bi bilo sploh sramota govoriti.
Drugi pogoj je bil izkoriščanje točk, na katere so drugi in publika občutljivi, denimo humanistične zavesti. S krajo termina (pojma očitno ne razumejo) svoboda izražanja so Janševi mediji skupaj s skupinicami nezadovoljnih hoteli utišati tiste, ki so že pred tridesetimi in več leti nasprotovali omejevanju svobode izražanja in zloglasnemu 133. členu KZ. Presenetljivo jim je to pri mnogih uspelo, pri meni ne. Svoboda izražanja se konča tam, kjer se začne sovražni govor, preprosto zato, ker sovražni govor uničuje svobodo govora. To, da se sklicuje nanjo, dokler nečesa ne zavzame, v tem primeru koščka medijskega prostora, je samo dobro znana strategija totalitarnega, nacifašističnega osvajanja oblasti in pokoravanja predhodno zastrašenih državljanov. Mnoge lepe duše, ki se niso hotele soočiti s tem fenomenom, so melodiozno vpijale govoričenje o svobodi izražanja, obnašale so se predvidljivo in banalno. Skrajni čas je, da se začnejo obnašati odraslo. Kar se tiče pravnikov, ki so z vsemi silami dokazovali, da sovražnega govora ni mogoče identificirati in da pravzaprav ne obstaja, zadostuje razsodba evropskega sodišča proti hrvaškemu nogometašu, ki je z vzklikom "Za dom spremni!" zlorabljal svobodo govora: v obrazložitvi sodišča sovražni govor ni bil niti omenjen, šlo je za nekaj še bolj neulovljivega – trajnost zgodovinske ocene o zmagi v drugi svetovni vojni. Tudi tu je s tem postavljena pika na i.