... ravno izpolnjujem formular za prijavo začasnega bivališča v Mariboru. Začuda je sam papir mnogo enostavnejši od vseh razmislekov ob ponovnem (vsaj občasnem) bivanju v mestu. Tole javno pismo v kolumni vam posledično pišem kot simptom in upati je, da ga boste tako tudi brali, ko vam ga bodo v ponedeljek zjutraj naservirali v klipingu čez vikend objavljenega pod oznakami "župan" in "MOM". Da ne bo potem #NiVedela, če me razumete.
Takoj uvodoma v ponazoritev poante res enostaven primer: pred dobrima dvema tednoma je MOM objavila razpis za tri poslovne prostore v mestnem središču (na Koroški in Vetrinjski), v katerem so navedene tudi izhodiščne najemnine: od 495 evrov mesečno za 52,7 m2 velik prostor do 815 za 96,6 m2. Plus obvezne varščine v višini od 2970 do 4890 evrov. Ljubko. V kontekstu Maribora sicer v žanru domišljijskega spisa, a nedvomno ... no, zanimivo, kajti ob vaši avtorizirani izjavi iz intervjuja, objavljega v tej prilogi 5. 6. letos, da "imajo organizacije v javnem interesu možnost prostore brezplačno uporabljati do pet let, kar je po mojem dovolj časa, da se dokažejo na trgu in začno plačevati vsaj minimalno najemnino. Če ne uspejo, se da priložnost komu drugemu. Treba je ločevati tiste, ki lahko razvijejo svojo dejavnost, in tiste, ki je ne," mi dajejo omenjene številke, prepisane iz javnega poziva k zbiranju ponudb MOM št. 3521-81/2021-5, slutiti, kaj želite z razpisom in kaj boste nedvomno tudi dobili: še tri kafiče v centru mesta. Ker jih pa res nujno rabite, a ne.
... vem, da sem bil, da sem, da bom doma na severu te male domovine ...
Kajetan Kovič: Moje mesto
Zagotavljam vam, župan, vsej pregovorni štajerski pivski sposobnosti navkljub imate kafičev dovolj, kaže pa, da ste špricali, ko so v šoli jemali NVO-je za začetnike, saj, se zdi, ne razumete osnov, med katerimi velja izpostaviti vsaj neprofitnost teh oblik pravnih oseb, pri nas večinoma društev in zavodov. Pišem vam zato, ker je za vas ontološko doumeti elementarno dejstvo: na svetu, torej tudi v Mariboru, obstajajo ljudje in organizacije, ki jim ne gre zgolj in izključno za denar ter jim slednji ni edino zveličavno merilo kvalitete ali pogoj obstoja, marveč razumejo svoje cilje in namen delovanja širše in večje, bolj plemenito in manj egoistično, predvsem pa, če se prikladno izrazim z eno najlepše zvenečih Štajerk, vidijo ljudi. Ljudi pred kapitalom.
Umetnost namreč ni primarno zavezana kapitalskim dobičkom, njen namen je med drugim ravno, kolikor po definiciji nastavlja ogledalo svetu, znotraj katerega nastaja, da neoliberalno agendo problematizira. Najbrž ima zato oblast z njo tak problem, tako državna kot lokalna. Če naj družba ostane human sistem, ki vidi dlje od želodca, tak način bivanja namreč ni le možen – nujen je. Ker življenje pač niso zgolj kovanci in bankovci, sposobnost plačevanja najemnine pa nikakor ni edini dokaz sposobnosti za razvijanje lastne dejavnosti. Vsak, ki vodi mesto, bi to moral razumeti, količina vaših omemb "kapitalskih vlaganj" v omenjenem intervjuju pa vzbuja glede vas tozadevno upravičen dvom. Pišem vam, ker je mesto tvorba, namenjena ljudem, človek pa ima možgane in ne živi zgolj od kruha – človek potrebuje, da bi ostal človek, tudi umetnost. In ja, v naši družbi smo se, ko smo se odločali, kako bo zastavljena, s splošnim konsenzom dogovorili, da bomo del sredstev iz skupnega tošla namenjali za umetnost, in ji s tem omogočali, da preživi in dela – natančno mimo tržnih zakonitosti, ker slednje ne morejo biti edino merilo njene kvalitete. Umetnost je namreč naporna, razvajene in lene riti pa za napor niso pripravljene plačevati, ker ne razumejo, da ga nujno potrebujejo, da bi ostale ljudje.
Toda vi imate srečo. Vi načelujete mestu z izjemnim kreativnim potencialom. Verjetno bi druge mestne občine dale mezinčka, da bi imele literatke in literate, kakršne imate v Mariboru. Vi imate, recimo, ob robu mostu bivšo trafiko, predelano v muzej, spomenik knjigi, ki je spomenik mestu. Vi imate ljudi, ki strastno gojijo raznorazne umetniške iniciative, denimo alternativno gledališče (ravno se je končal Ziz festival) ali slam poezijo, imate pesniški turnir, na katerem vsako leto okronajo viteza ali vitezinjo poezije. Tu imate živo in samosvojo glasbeno sceno, jazz in rock in vse ostalo (ravno so se končale Skuštrane & bradati), imate GT22 in energijo, nabrano okoli njega, Intimni oder, živahno lutkovno produkcijo (bienale se je ravnokar končal), vi imate Borštnikovo srečanje in izjemno prepoznavne fotografe in fotografinje, njih cele generacije (ravno poteka Festival fotografije), ki se dobijo v LivingRoomu na rednih srečanjih in jih človek lahko ogovori tudi, če je včeraj prvič prijel za aparat, imate Kiblo z ravnokar odprto razstavo Prešernovega nagrajenca, enega najboljših slovenskih slikarjev – Marka Jakšeta, in Pekarno, kjer domujejo med drugim nebesa v podobi ogromnega antikvariata, vi imate poleti vsako nedeljo ob pol enajstih v mestnem parku zbrano staro in mlado, ki posluša muziko in se sreča – ker imate vi tu nekaj, česar nisem našla nikjer drugje na svetu: enkratno kombinacijo glave in srca, tu imate dušo, ki dela mesto prepoznavno in neponovljivo. Kot župan ste vse to dolžni ohraniti in vzpodbujati.
To mesto ima zgodbo, zgodba pa je, kar vsi hočejo, pa skoraj nihče nima. Vi imate, Maribor ima. Izkoristite svoje blagodati, ne streljajte si v koleno, človek božji!
Bojim se, da niste opazili, da v rokah držite biser, saj se vas je v omenjenem intervjuju, pa tudi sicer, večkrat dalo razumeti, da trpite za istim simptomom kot (pre)mnogo vaših someščank in someščanov, ki se v vsem, kar počnejo, nenehno primerjajo s prestolnico, le da ste se vi očitno odločili v to zabrego poseči radikalno – in iz mesta ob Dravi narediti eno tako malo kopijo mesta ob Ljubljanici. Upam, da je že iz napisanega jasno, da bi večjo napako težko naredili. Ljubljana ne boste nikoli – kak smisel ima, da poskušate biti kopija? In, naj vam razbijem vašo iluzijo, živela sem v obeh: Ljubljana žalibog nikakor ni "tako zanimiva kot London", ljudje tu manj in manj "vidijo neki potencial in želijo tu živeti". To je zafurano air b'n'b mesto z za večino ljudi popolnoma nedostopnim centrom, kjer brez konkretne količine keša nimaš kaj početi. Ne cenite svojih ljudi in svojih prednosti? Maribor je živ, Maribor je strast, je reka, ki teče skoz mesto, pa tudi vse sranje, ki pride, a tudi odide z njo. Maribor je fascinantna zgodovina, ki jo lahko slišite na Rajzefibrovih sprehodih, je spominska plošča prvi žarnici in Tesli, ki ste ga izgnali – takrat so mestni veljaki še premogli samozavest –, je plošča Hermanu Potočniku Noordungu, slovenskemu vesoljskemu pionirju, in streljaj stran plošča Jurčiču, katerega okroglo obletnico slavimo letos. Maribor je: "Pa ki te si ti, sto let te nisn vido, čuj!", je: "Jaz mam to čez!" in je: "Aufbiks, tak se ti z mano neoš meno!" Tega ne morete ne kupiti ne ponarediti ne skopirati – to tu je, v vodi, v zraku, v stopnicah na Kalvarijo, v znameniti trti in v ljudeh. To mesto ima zgodbo, zgodba pa je, kar vsi hočejo, pa skoraj nihče nima. Vi imate, Maribor ima. Izkoristite svoje blagodati, ne streljajte si v koleno, človek božji! Vložite sredstva v kulturo, omogočite ljudem, da ostanejo v mestu in da delajo, ohranite neodvisni kulturi prostore v središču mesta ter tam, kjer je ustvarila samonikle žive skupnosti in jo nehajte daviti z neoliberalnimi uravnilovkami. Če vi ne razumete, namreč nikakor ni nujno slabo. Začnete lahko takoj, z omenjenimi placi iz javnega poziva MOM št. 3521-81/2021-5. Ker Maribor ne potrebuje novih špelunk, temveč več (neodvisne) kulture. In art kino in knjižnico, večjo od sramotne mišje luknje, potrebuje posluh za vse vrveče umetniške iniciative v svojih nedrih. V omenjenem intervju ste uvodoma dejali: "Želim pa si, da bi znali v mesto privabiti ljudi, ki imajo znanja in kompetence, s katerimi bi lahko vplivali na razvoj regije." Jih že imate. Dajte jim mesto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
