Zakaj nisem praznovala

Bilo je pred več kot dvajsetimi leti, s potniškim vlakom sem se iz Kopra vozila v Ljubljano. Nedeljsko popoldne se je nagibalo v večer, bila sem utrujena od kopanja v Piranu in nekdo je odprl okno, da je v kupeju piš iz držal ob njem razfrfotal obe zeleni zavesi. Strojevodja je ravno potegnil v dolg desni zavoj, pod nami se je razprla prekrasna pokrajina rdečkaste prsti in nizkega grmičevja, prepredena z nizkimi kamnitimi zidovi, ki tam najbrž stojijo že stoletja. Sonce je svetilo nizko, vse, še zrak, je žarelo v oranžni svetlobi svobode, zaradi katere se mi je, na tak v bistvu precej povprečen poznopoletni večer, zazdelo, da je vse mogoče.

Nikoli nisem čutila ponosa ob dejstvu, da sem Slovenka, da živim v Sloveniji, ker se mi je ponos vedno zdel občutje, povezano z nekim dosežkom, pri omenjenem dejstvu pa sama nimam ničesar – Slovenka sem, ker sta Slovenca moja starša in ker sem se rodila v Sloveniji. Nikoli niti nisem razumela ponosa do lastne "slovenskosti", takrat na vlaku pa sem, se spominjam, ob podobi za ovinkom zahajajoče pokrajine začutila živo radost ob dejstvu, da sem doma prav tu in ne kje drugje. Naivna, otročja predstava o lepoti dežele zaradi domala popolne vedute se je seveda razblinila že tam, v spominu. Že takrat me je, kot tolikokrat kasneje, v naslednjem hipu zajela grenkoba diskrepance med deželo in državo kot politično tvorbo. Ta razkol se je v meni z leti spričo natančnejšega spremljanja notranjepolitičnih epizod zgolj poglabljal. Danes, dan po trideseti obletnici samostojnosti, predstavlja ključni razlog, da slednje nisem praznovala.

Do aktualnega političnega vodstva države, s čimer imam v mislih vse, predsednika države in vlade ter parlamentarne predstavnice in predstavnike z res redkimi izjemami, občutim mešanico pomilovanja, gnusa in jeze. Letos drugič v življenju zavestno nisem poslušala tradicionalnega pogovora z ministrskim predsednikom na nacionalki. Drugič v življenju zavestno nisem gledala državne proslave. Ne, ker ne bi mogla – ker nočem. To že daljše obdobje, posebej pa zadnje leto, ni več moja država, kakršna mislim, da bi morala biti po vsaj minimalnih higieničnih standardih, s čimer ima na skrivaj odloženo sanitarno blato, katerega najdišča domala vsak dan vznikajo iz poročil, še najmanj, nikakor pa ni nepomembno. To ni, niti od daleč, kar sem si pred tridesetimi leti predstavljala, da bo – in nisem ena od teh, ki so že tedaj nasedli na patetične floskule o "drugi Švici".

Tisti žareči sončni zahod nad tisto kraško pokrajino nedvomno še obstaja, vsak jasen dan tam sonce oblizne tisto rdečkasto prst, sive kamnite ograje in zeleno podrast, še vedno veje veter skozi slovenske vasi, trge in mesta, še vedno je to ta pokrajina, a pokrajina ni dovolj dober razlog za praznovanje, pri nas pa imamo ta čas problem že z besedo "ljudje". Ljudje smo se v teh tridesetih, predvsem pa v zadnjem letu v Sloveniji spremenili, ker se je spremenila politika. V zadostni meri, da to lahko okličemo za trend, smo postali drug drugemu volkovi (metafora, ki je v bistvu nepoštena do volkov), ki zavestno nočemo več razumeti, da človek pač ne živi zgolj od kruha. Neoliberalni agendi v Sloveniji je na tolsto uspelo, da je prebivalstvo večinsko prepričala, da samo sebe reducira v izključno želodce, pri čemer so napadi na družbeno pogodbo postali stalnica, kar v temelju ruši in razkraja format naše demokracije, ki to realno ni več. Zato toliko tesnobe v zraku, s tesnobo v zraku pa se ne da praznovati.

Ob prvih napadih na delavke in delavce v kulturi in naše delo v javnosti pred par leti se večinski del slednje ni zganil. Ko so postali stalnica in je voz diskreditacij, omalovaževanj ter kasneje odkrite sovražnosti začel drčati po bregu, tudi ne. Ko so se kulturi posvečene oddaje v medijih začele krajšati, ukinjati ali prestavljati v termine za osebe z insomnično motnjo, strokovne kritike in recenzije pa izginjati s kulturnih strani medijev, je imelo to množico ključnih posledic ter eno ontološko: umetnost je pričela izginjati iz vsakdana. Še manj kot prej je bila dojeta kot nujnost in še bolj kot prej kot nerazumljiva nepotrebnost, ki zgolj (brez potrebe) žre denar.

Ko se je večina ljudi pustila zreducirati na zgolj potrošnice in potrošnike ter sprejela denar kot temeljno mersko enoto sveta, smo kot družba izgubili enega naših najbolj temeljnih gradnikov. Po tem je tako rekoč vse postalo mogoče – zdaj smo družba "anything goes". Točno sem, na to točko, se bo, ko bomo zbrali dovolj poguma, razuma in odločnosti ter se večinsko odločili, da družbo popravimo, potrebno vrniti. Brez umetnosti v družbi ni empatije, ni solidarnosti, ni vsaj osnovnega blagostanja za vse. Brez prisotnosti umetnosti v družbi bomo še naprej zbirali zamaške za nujne naprave v bolnišnicah, ki našim sodržavljankam in sodržavljanom rešujejo življenja, še naprej bomo pošiljali smsje s ključnimi besedami na 1919, da bi pomagali medijskim inštitucijam ali posameznikom, ki so ostali brez vsega. Anita Ogulin in njej podobni ljudje bodo še vedno pregorevali v skrbi za druge, ki jih je država pozabila.

Dokler večinsko ne bomo razumeli, da je umetnost v družbi nujna in dokler bomo brez problema dopuščali neizobraženim kretenom, ki ne ločijo kante od Kanta, da se pod (napačno) interpretirano krilatico o svobodi govora sploh vključujejo v debato o njenem pomenu za zdravje družbenega tkiva, smo ga, oprostite, gadno najebali. Samo zato, ker se rane, ki jih tako obnašanje zadaja družbi, ne vidijo takoj in ker ne krvavijo dobesedno, jih ni nič manj – in nič manj nevarne niso. Dejstvo, da so trenutno taki časi, ko ima v družbi največ prostora ta, ki se najglasneje in najbolj puhlo dere, pa ne bi smelo predstavljati razloga za prepričanje, to je naša družba lahko samo taka. Bistveno je, da razumemo, da je kdaj lahko anomalija tudi – večina.

Osredotočiti bi se zato veljalo na (trenutno) manjšine, ki kažejo vitalno, smelo, napredno, kritično, empatično in duhovito Slovenijo, kakršno v praksi ta čas morda res vidimo manjkrat in manj glasno, a zato ne obstaja nič manj. To je Slovenija, ki razume lastno mesto v svetu in ki dopušča debato, ki uzd prebivalstvu v že itak kritični situaciji epidemije ne zateguje zavestno pretirano agresivno, da bi bilo nato slednje srečno sedatirano ob vsaki drobtinici z mize in bi dalo oblasti mir, ko ga ta, denimo, poleti "milostno" spusti na morje k sosedom, Slovenija, ki ceni svoje sijajne, prodorne, izobražene, načitane ljudi, ki so sposobni kritično misliti ter delati v skupno dobro, Slovenija, ki razume pomen obnovljivih virov, se zaveda skrbi za okolje in prostor, ki varuje svoje vode kot skupno dobro, ki neguje potencial svojih mladih in jim pri njegovem uresničevanju ustrezno pomaga s politiko izobraževanja, zaposlovanja in s stanovanjsko politiko, Slovenija, ki je empatična do starejših in ne dopušča, denimo, desetletnega (lo)mastenja neke stanke pod krinko skrbi zanje, marveč dejansko skrbi za pokojninsko politiko, ki omogoča dostojno starost, ter Slovenija, ki je sposobna med "Vse najboljše" in "Slovenija" postaviti vejico ali prav napisati besedo "domoljubje", ker razume pomen slovenščine v javni rabi. Spričo aktualnih podob je v teh časih to morda težko verjeti, a taka Slovenija obstaja. In ni zgolj tu, med nami ... ker smo taka Slovenija kar – mi. Če kaj, velja praznovati to dejstvo, in sicer ne zgolj 25. 6., praznovati ga velja vsak dan in kar se da aktivno, da znova postanemo vidni. Da besedo in prostor končno znova dobi Slovenija v svoji najboljši podobi.