Kolumna Anje Zag Golob: Po vsem videzu

Tole pišem s po vsem videzu zmernim gnusom nad dejstvom, da je uspelo aktualni oblasti ob demontaži države v dveh letih komplet demontirati tudi JAK RS in projekt Frankfurt 2023 – dogodek, ki smo ga vsaj tisti, ki se v državi profesionalno ukvarjamo z literaturo, pričakovali z vzhičenim veseljem, saj se zavedamo časti, ki jo tako povabilo pomeni. Nekateri so v njem videli ter po vsem videzu očitno še vedno vidijo predvsem priložnost za polnjenje lastnih žepov, a te smo zaključujoč obdelali že prejšnjič. Drugi in druge razumemo, da generacije sijajnih slovenskih avtoric in avtorjev niso imele priložnosti, da bi se na tak način predstavile v tujini, slovenske literature se je že kar krepko oprijel glas zatohle zaplankanosti, potem pa je pred-prejšnjemu vodstvu JAK, ko smo končno vendarle prejeli povabilo, biti častna gostja sejma, uspel podpis pogodbe. To je izjemen dosežek takratne JAKove ekipe.

Mimogrede, med očitki Renati Zamida, takratni direktorici JAK, ki jo je bilo po vsem videzu tako silno nujno in za vsako ceno treba zrušiti, se je znašel tudi obrok pri "dveh zvezdicah". Tega očitka, priznam, še vedno ne razumem: Zamida je v maniri dobre gostiteljice ravnala povsem logično in zgolj izenačila pomembnost dogodka s kvaliteto hrane: ker gre za najpomembnejši literarni dogodek, je človeka peljala v oštarijo z najboljšo kuharico, kar jih premoremo. No, zdaj nam bo kajpak v srčno veselje opazovati, kako – po posledični logiki – aktualni vodja JAK in Jürgen Boos torej obedujeta v Olimpiji ali v Ribci in zraven po vsem videzu srkata jogurt ali italijančka; ta primerjava pa po vsem videzu scela skladno kaže tudi strokovni domet in šlif bivše direktorice in aktualnega direktorja. Ki mu ob zaposlitvi, v nasprotju z Zamido jeseni 2017, ni bilo treba izpolnjevati pogoja "najmanj treh let vodstvenih izkušenj s področja dela agencije", ki je iz razpisa letos čudežno izginil (UL, 5. 2. 2021). Zakaj je to pomembno? Zato, ker je Frankfurt v Nemčiji. Znanje nemščine je, ko gre za dogodke, ki se odvijajo v Nemčiji, govorim iz lastnih izkušenj, izjemna prednost. Ni nujno in tudi razpis za direktorja JAK RS ga ne predvideva (zahteva "aktivno znanje slovenskega jezika in najmanj enega svetovnega jezika"), je pa definitivno lažje in bolje, če človek, ko gre delat biznis na Nemško, nemško zna, posebej, ko na vodstveni funkciji menjamo človeka, ki nemško govori tekoče, z osebo, ki sicer v odgovoru na novinarsko vprašanje zatrdi, da "govori nemško", "pozabi" pa odgovoriti na vprašanje o dokazilih za to trditev. Zakaj je to pomembno? Ker smo imeli Dončiča. Zamenjali smo ga po vsem videzu z rezervistom nogometnega (sic!) kluba Spodnji Duplek.

Vprašanje sem zastavila 15. 9. letos. Po dveh pozivih pisarne informacijske pooblaščenke zaradi molka organa je oni dan, natančneje 22. 11., devet tednov in pol kasneje, končno prišlo pismo. Niti ne iz posebej daljne dežele in ne od zamorskega kralja, prišlo je kar z JAK RS iz sosednje ulice in sicer po pooblastilu, podpisal ga je uslužbenec JAK, najbrž zato, ker si direktor s tovrstnimi malenkostmi po vsem videzu pač ne bo mazal rok. Pismo je dolgo dve strani, gre namreč za Odločbo o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Večinoma ga sestavlja pravniška latovščina, ampak ko se človek pretolče skoznjo, ga čaka slasten ocvirk v podobi sledečega odstavka: "Organ je v sklopu odločanja o zahtevi do dostopa do informacij javnega značaja vpogledal v dokumente JAK, ki se nanašajo na dr. Dimitrija Rupla [manjka vejica, op. p.] in ugotovil, da s certifikati in spričevali, ki bi dokazovala, da direktor JAK dr. Dimitrij Rupel govori nemško, ne razpolaga. Organ zahtevi prosilke torej ne more ugoditi, ker s temi dokumenti ne razpolaga, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJS, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ razpolaga." Fantastično, ni? Po vsem videzu gospod dr. Dimitrij Rupel na razpisu kot "najmanj enega svetovnega jezika" ni navedel nemščine. Za opravljanje službe direktorja JAK RS mu je ni treba znati. Toda direktor je v odgovoru na vprašanje, ali jo govori, zatrdil, da jo – čemu je torej po vsem videzu tak problem predložiti dokazila za to trditev? Morda pa je, po vsem videzu, problem v strokovnih dokazilih, spričevalih, certifikatih itd.? Prav. Znanje nemščine se da preveriti tudi v praksi. Predlagam dr. Dimitriju Ruplu, da se srečava v javnosti, ob prisotnosti medijev, in pol ure, bo povsem zadostovalo, konverzirava v nemščini. Sama imam certifikat Goethejevega inštituta na stopnji C2, mislim, da bom zmogla. Pogovarjava se lahko o čemerkoli, le toliko, da praktično preverimo njegovo trditev, da govori nemško, ker smo spričo ne-razpolaganja organa z dokazili v resni stiski, "skušati razumeti to".

No, dr. Rupel je ob tem, da je aktualni direktor JAK RS, tudi bloger. Na portalu JAK RS s po vsem videzu redko videno strastjo odgovarja na zapise v medijih o svojem vodenju agencije in projekta Frankfurt 2023. S strastjo, ki kdaj po vsem videzu "povozi" slovnico (kot, denimo, v pojasnilu agencije z dne 21. 10. 2021). Ker bo po vsem videzu tudi tale kolumna naletela na poskuse pikrega diskreditiranja (direktor JAK po vsem videzu slabo prenaša kritiko, obožuje pa metodo ad personam), mu predlagam pred objavo vsaj lekturo, ko se že tako silno zavzema za slovenski jezik in državo, da meni brez enega argumenta očita, kako slednjo "po vsem videzu zaničujem." Potem pa se lahko dobiva in mi svoj zapis pred publiko prevede v nemščino. Ali v nemščini razloži, denimo, čemu se je seznam izbranih slovenskih knjig, ki še vedno ne vsebuje niti ene drame ali pesniške zbirke ali stripa in za katerega sem takisto prosila, po vsem videzu kar nekajkrat spremenil. Iz tega, ki sem ga prejela, so izpadla 4 dela (Hiengovo Obnebje metuljev, Zabubljena Ane Marwan, Rdeča kapica Irene Svetek in Zupanov Leviatan), od tega dve založbe Beletrina, dodani sta bili deli Beseda, ki je nimam Nataše Konc Lorenzutti ter Škrbine Gašperja Kralja, dve deli pa sta se spremenili – zdaj nemškim založbam v prevod JAK ne ponuja več Lainščkovega Kurjega pastirja, marveč roman Namesto koga roža cveti, namesto neobstoječega dela Gabriele Babnik Beaudelaire pa njen roman Intimno. Ker, hej, roman je roman, a ne. Po vsem videzu.

Zakaj se vtikamo v to? Ker gre za večjo stvar od želje nekega posameznika po pomembnosti. Ker je Frankfurt 2023 projekt, v katerem neke ego-utvare o lastni nezamenljivi veličini nimajo za burek z jogurtom, tako skrajno nepomembne so. Ker gre za generacije, za jezik in za slovensko literaturo, ki si zasluži več od diletantizma peščice. Ker smo imeli s pred-prejšnjim vodstvom JAK možnost za dostojno, reprezentativno prezentacijo, pa smo jo zapravili zaradi pogoltnega pohlepa peščice. Ker so priprave na Frankfurt 2023 simptom, grozljivo realen izkaz slovenskega stanja stvari – takšni smo, po vsem videzu, to je naša realnost: infantilno komolčarstvo, izključno lastni interesi, pritlehna pogoltnost na denar, minule zasluge pred kvaliteto ali opravilno sposobnostjo, zdraharska nrav namesto skupnega dela za višji, obči blagor. Še enkrat več se je izkazalo, kako resnična je ponarodela interpretacija rekla, če nekaj hodi kot raca, kvaka kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je "kot" raca. Aktualno vodstvo JAK RS s svojimi pogodbenimi prišepetovalci, šakali, ki so že zavzeli mesta ob kohezijsko pogrnjeni mizi, znova dokazuje, kako ni vsak, ki klepa verze, pesnik, vsak, ki izda knjigo, pisatelj, in kako vsak, ki po vsem videzu sedi v pisarni na Metelkovi 2b, nikakor ni direktorica JAK RS.