Kolumna Anje Zag Golob: Prdeti in misliti, da si veter

Kakor od daleč pada list na list,

kot da na nebu rumene vrtovi;

vsi padajo z zanikanjem v očeh.

R. M. Rilke: Jesen (prevod: Kajetan Kovič)

Ta čas slavimo jesen. Letos je precej darežljiva, sončnih dni je dosti in simfonije barvnih palet, ki jih ubira narava, so osupljive kot Chopin v interpretaciji Aleksandra Gadjijeva. Jesen je moj najljubši letni čas. Silovitost poletja se upeha, od nekod se priplazi megla in zamori zgodnja jutra, da so razjasnitve, ko se končno uspejo pritihotapiti spod nje, še toliko večji blagor. Hladno postaja in človek, ki se rad objema (znotraj svojega precepljenega intimnega kroga), pride izdatneje na svoj račun. Pogosteje dežuje, a če si se skozi leta uspela opremiti z zadovoljivo pelerino in vsaj približno nepremočljivimi čevlji, dobijo sprehodi po dežju dodatno, skoraj meditativno dimenzijo. Spije se še več vročega čaja kot običajno, potem pride pa martinovo in radoživo mlado vino, ki sicer ne utopi vseh skrbi, daleč od tega, veseli pa ga zato nismo nič manj. Na vogalih ulic in parkov vzniknejo drobne lesene hišice, pred katerimi se kadi iz kotlov, v katerih se peče kostanj, ki pogreje premrle dlani. V zraku je pričakovanje, ko se narava umirja, pred potopom v zimski spanec pa darežljivo podarja še svoje zadnje bogate darove. Mama nama zavija radič v cajtng papir in me sprašuje, če bi še por in špinačo, Mojca nama stisne vsakič še kake vložene paprike in domačo marmelado. Jesen je moj najljubši letni čas.

Bila.

Potem pa se je nekako poizrazitila želja nekih človekov, biti veter. Kot da jesenski veter sam po sebi ni dovolj. No, ta veter iz narave se zaganja v krošnje dreves. Kadar so ta listavci, povzroči to zaganjanje odpadanje listja. Lepoto tega pojava je briljantno opisoval že lirski klasik Rilke, pa mnogi pesniki in pesnice pred in za njim – odpadanje listja z dreves je fascinantna kino predstava matere Narave, s katero nam jeseni streže spred pa zad. V vrtinčenju listov je nekaj metafizičnega, nekaj, kar nas presega, kar veže raztepene nitke sveta v prepričljiv klobčič smisla. Vemo, scenarij je dobro znan, kar leti, slej ko prej pristane, toda vsak list znova in znova, vsako jesen znova, prav po heglovsko dokazuje, kako pot zares je cilj.

No, eno tako veliko drevo pa vznikne in požene tudi kar dosti listov. Ki morajo jeseni odpasti, odpadejo pa na tla pod drevesom. To je arbitrarna dejavnost – in včasih so bile grablje ter par ur razgibavanja na svežem zraku nekaj, kar smo neobhodno povezovali z jesenjo. No, časi so se spremenili. Zdaj bi bil vsak hišnik rad Eol, Notos in Boreas obenem. In kapitalistična družba je poskrbela, da to kajpak lahko tudi postane. Spoznajte njegovo veličanstvo: puhalnik listja. Mokre sanje vsakega hišnika, pak tudi več in več janezov s parcelo. Zanimo, mimogrede, še nikoli nisem opazila nobene ženske, oprtane ž njim. Le čemu ne, se vprašam. Le čemu ne.

Včasih tiha in mirna, domala kontemplativna jesen – ko se človek v duši umirja in spravlja z letom, ki mineva, ter pripravlja na zimo, ko se lička koruza, štrikajo zokni in berejo tolsti romani – je nenadoma postala predstava histeričnega puhanja lista sem pa tja po travi, kjer je sicer stoletja mirno ležalo, ko je odpadlo, in se počasi razkrajalo v kompost. Pod njim so živahno prebivale živalce vseh sort, nanj pa je često kak kuži odložil, kar je že od jutra nosil s seboj. Odpadlo listje nikomur ni hotelo nič žalega in praviloma so ga ljudje pustili pri miru, kjer pa jih je motilo, so ga pograbili, strpali v koše ali vreče ter odnesli na kompost. Zdaj ni več tako. Zdaj smo napredovali.

Zdaj ob osmih zjutraj, tako rekoč še v pižami, prvi v vrsti hišnikov namesto kikirikanja zaštarta svojo bencina polno mašino. Kmalu se pridruži še kak in že sredi dopoldneva v kvartu rjovejo v tercetu. Ta zvok, ki ga proizvajajo bencinski motorji, presega sposobnosti še tako vsega hudega navajene občanke, poleg neznosnega hrupa in nenehnega nakurblavanja pa je ta odvratnost od naprave s svojimi izpuhi še neekološka vsaj toliko, kolikor je nepotrebna; premnogokrat se namreč zgodi, da na kup spuhano listje tam, torej na kupu, tudi ostane. Noč ima svojo moč (in svoj veter) in že zjutraj lahko na isti zelenici občudujemo raztreseno isto listje, nakar se veselica teh puhajočih podaljškov raznoraznih organov lahko prične znova. In tako dan za dnem, vso dolgo jesen, ki posledično ni nič več kaj dosti krasna, temveč bolj in bolj božjastna.

Puhalniki listja so ena najbolj nepotrebnih in abotnih iznajdb na svetu, živ dokaz dejstva, da vsega, česar se lahko domislimo, res ne potrebujemo tudi v praksi; so slepič razumskih naporov ljudi s tehnično-izumiteljskimi talenti. Biti na svežem zraku in grabiti listje je bilo nekoč dobrodošla prostočasna dejavnost, a zanjo bi, jasno, potrebovali osnovni pogoj – prosti čas. Mi v tem podivjanem svetu (kljub epidemiji) prostega časa nimamo oziroma ne smemo imeti, ker moramo nenehno delati, kapitalizem pa poskrbi tudi za učinkovito enačbo finančne narave: če bo en hišnik listje na kup spihal v X urah, pograbil pa v trikratniku teh X ur, mi pa bomo morali te ure plačati, bo večina stanovalcev bloka raje žrtvovala mir kot denar. S čimer so puhalniki postali tudi prvovrstno politično vprašanje.

Regulativa na področju dovoljenega hrupa, ki ga proizvede puhalnik, ni določena – tako kot tudi ni, recimo, zakonsko urejeno področje električnih skirojev. Naša zakonodaja caplja daleč za hrupno ali brzo realnostjo. Posledično tem prdcem nihče nič ne more in lahko na ves glas skušajo poosebljati veter kadarkoli zunaj ur predpisanega nočnega spanca.

Človek si že od nekdaj želi obvladati naravo, to poskuša na številne načine, nekateri uspejo, drugi ne, a puhalnik je nedvomno najbolj patetičen poskus med vsemi. O, da, seveda obstajajo (za tiste, ki res ne morejo brez) tudi akumulatorski, ki delujejo tiho in brez izpustov. Le uporablja jih bolj malo možov. Zagnani možovi namreč želijo, da se jih pri zagnanosti vidi, kar pa se lahko kar se da učinkovito doseže s tem, da se jih najprej sliši. Najbrž ni potrebno posebej izpostavljati infantilnosti, ki jo sproža podoba odraslega moškega z oprtanim mašinom na hrbtu in belanco pred seboj, na katero je pripet meter dolg ... no, one, a naša doba je očitno ausglajzala do mere, ko so možovi resnično pripravljeni stati na deščici z dvema koleščkoma in štilom z ročajema ali neznosno prdeti po travnikih z neko cevjo pred seboj in se zaganjati v odpadlo listje.

Zakaj je to pomembno? Ker ima človek pravico do miru. To je osnovna človekova pravica, ki jo hrup te skrajno nepotrebne, agresivne naprave kvazi-faličnih proporcev uničuje dobesedno pred našimi ušesi. Ko se borimo proti nasilni prevladi kapitala, zažrtega v vse pore naših življenj, bi se morali zavedati, da je zmagal z vsakim od možov, opremljenim s puhalnikom listja – ker je hitrost opravljanja opravila, ki ni tako potrebno, kot se morda komu zdi, izpodrinila osnovno kvaliteto naših življenj, do katere imamo pravico: mir in tišino. Posebej v teh kaotičnih časih, ko bi morali vsaj poskusiti znova najti pot do sebe, jo potrebujemo še bolj nujno kot sicer. Da bi ohranili človeka pred kapitalom, da bi še vedno lahko tavali v alejah do noči, ko padalo bo listje raz platane.