Da bi lahko objavila pričujočo kolumno, sem se prisiljena na tem mestu javno odpovedati kakršnemukoli sodelovanju pri projektu gostovanja Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023. S to gesto za ohranitev svoje pravice do svobodnega novinarskega dela drastično ogrožam lastno literarno kariero v nemškem prostoru, ki sem jo trudoma gradila vsaj minulih 6 let.
15. 9. sem na direktorja JAK kot kolumnistka z namenom pisanja kolumne v zvezi z omenjenim projektom naslovila 5 vprašanj, na katera sem sicer prejela kar 6 odgovorov, toda pomanjkljivih. Tole je šesti: "Pri JAK nimamo službe za stike z javnostmi, torej nimamo navade odgovarjati na podrobna in tehnična vprašanja. V konkretnem primeru, ko se je informacijska pooblaščenka [IP] postavila na vašo stran, smo zadržani, ker ste avtorica, ki nastopa v našem imenu (in s finančno podporo JAK) v Nemčiji, vaše "novinarsko" poizvedovanje pa meji na konflikt interesov, ki se mu moramo izogibati." Takoj 1. 10., ko sem pomanjkljive odgovore po posredovanju pisarne IP vendarle prejela, sem JAK zaprosila za njihovo dopolnitev, ki je še nimam, saj vodstvo agencije z njo očitno zavlačuje, zato pričujoče kolumne ne morem napisati po prvotnem načrtu.
Lahko pa zapišem naslednje: res, opravljam več poklicev, kar pa je kar najbolj neposreden odraz naše družbene stvarnosti, realnost slovenske kulturne politike – ker hočem svoj denar zaslužiti sama s svojim delom, sem spričo grozljivo zategnjenih uzd prekariata v to prisiljena, saj z enim kljub dokazljivi kvaliteti ne zaslužim dovolj za preživetje. Očitek o – čeravno zgolj potencialnem – konfliktu interesov ter narekovaji okoli mojega novinarstva so nizkotni in deplasirani. Izrečeno seveda največ pove o etičnem horizontu izrekovalca, a iz zapisanega je jasno, da je očitek o konfliktu interesov plasiran zavestno – kot degradacija in zastraševanje. Ta, ki ga je izrekel, zelo dobro ve, da izrečeno, če naj ne obvisi v zraku, terja odziv.
Ker očitek sama najostreje zavračam kot absolutno neutemeljen, ker se IP ni nikamor postavila, temveč je zgolj opravila svojo zakonsko dolžnost, ker nikoli nikjer nisem nastopala v nikogaršnjem imenu, razen v svojem, in ker so sredstva JAK javna sredstva, namenjena podpori avtoric in avtorjev, in ne zasebna milost, ki jo neka avtoriteta blagovoli nakloniti neki pesnici, se želim od izrečenega očitka povsem nedvoumno ograditi. Pustiti ne želim niti sence dvoma – zato odstopam od projekta Frankfurt 2023. Ni lepodušje, le zavestno pristajam na nič, da mi v tipični slovenski maniri ne bi mogel nihče očitati, da o temi pišem zato, ker sama nisem dobila dovolj, od vsakršnega sodelovanja pa odstopam tudi, ker se ne strinjam z netransparentnimi metodami dela in razdelitvijo denarja ter z v nebo vpijočim amaterizmom vodstva JAK pri načrtovanju in vodenju tako pomembnega projekta, v katerem dve leti pred začetkom ni domala nič dorečeno, agencijo pa vodi človek, ki o "uradih, ki se pri nas ukvarjajo s knjigami" po lastnih besedah nima ravno pojma. Od pojma. Moje novinarske svobode ne bo omejeval nihče. Mislim, da je zanjo potrebno, rečeno s Sapfo, "tvegati vse, brez kajti", skrajno pomenljivo pa je, kako visoko na JAK postavljajo cena za osnovno pravico javnosti do obveščenosti. Tudi zato je o tem po moje nujno pisati – treba je postavljati vprašanja o vodstvu in vodenju JAK v času priprav na Frankfurt 2023, o vsebinskih pripravah na projekt ter o (ne)namenski porabi sredstev, kajti gre za javna sredstva in javni projekt, ne zasebni projekt parih pri koritu.
No, in zdaj lahko zastavim še kakšno. Na primer: kako to, da je iz razpisa za direktorja JAK, objavljenega 5. 2. letos, v primerjavi z identičnim, ki je bil v UL objavljen 1. 9. 2017, izginil en pogoj, namreč "najmanj tri leta vodstvenih izkušenj s področja dela agencije"? Čemu tega pogoja letos ni bilo treba izpolnjevati – parametri dela JAK se namreč niso spremenili, če kaj, so se v luči vsebinske kompleksnosti Frankfurta 2023 glede vodstvenih izkušenj s področja dela agencije celo zaostrili?
Ampak – zakaj se sprenevedamo? Jaz iskreno mislim, da imamo rešitev enigme Frankfurt 2023 pred nosom, samo ugledali je še nismo
Ali vprašanje o dokazilih aktualnega direktorja JAK glede izpolnjevanja pogoja strokovnosti na področju dela javne agencije; nedavni celostranski intervju z gospodom Ruplom (Delo, 25. 9.) daje namreč slutiti glede njegovega izpolnjevanja le-teh ravno nasprotno sliko. Ob oblici lahkotnih paberkov od tu in tam denimo sklene s: "To je, če hočete, podoba zanesenjaka ali pa lahko tudi tirana, a pustimo to, lepa misel, lepa besedna zveza. Če gledam sezname gesel držav častnih gostij v Frankfurtu, se nagibam k temu, da bi poskusili kaj najti o posebnosti, kakršna je čarobna slovenska dvojina, o tem se da veliko povedati, tu so ljubezen, dialog, razumevanje, rad bi videl, da bi jo imeli v geslu, a kako jo ubesediti, mi še ni čisto jasno, v nemščini pomensko preveč zanese k dualnosti, dvojnosti, s čimer se najbrž ne bi predstavljali. Treba se bo še precej posvetovati." Oktobra 2021, dve leti pred gostovanjem, direktor JAK meni, da "se bo treba še precej posvetovati". Nekateri tod okrog se z literaturo ukvarjamo profesionalno. Ležernost direktorja JAK do našega dela je, ko gre za Frankfurt 2023, vsaj skrajno žaljiva.
Ali vprašanje, v katerem jeziku se bomo posvetovali. Na zastavljeno vprašanje o formalnih dokazilih lastnega znanja nemščine, ki bi bilo v situaciji priprav na tako pomemben projekt nedvomno kar ključna prednost, direktor molči.
Ali peto postavljeno vprašanje o obstoju seznama knjig, predlaganih v prevod nemškim založbam – da ta seznam obstaja, vemo, avgusta je bil objavljen v Večeru. Vsebuje 17 enot, od katerih jih je 7 izšlo pri založbi Beletrina. Pardon, 6, ker knjige gospe Gabriele Babnik Beaudelaire COBISS ne zaznava (niti pod oznako "še v tisku"), kar pomeni, da (še) ne obstaja. Je pa že na seznamu za prevode, omenjena avtorica – sicer na spletni strani JAK navedena kot aktualna predsednica Sveta JAK – pa je nedavno zasedla razpisano delovno mesto področne podsekretarke, za katero je JAK 27. 8. ponovil razpis, pred tem pa je uredila pri založbi Litera takisto letos izšli roman dr. Rupla Bazar. A vse to gotovo ne "meji na konflikt interesov, ki se mu moramo izogibati".
Ampak – zakaj se sprenevedamo? Jaz iskreno mislim, da imamo rešitev enigme Frankfurt 2023 pred nosom, samo ugledali je še nismo. Denarja je sicer res dosti, posebej z dodatnimi kohezijskimi sredstvi, toda saj poznamo slovensko založniško krajino in njene silnice – če se vse sešteje, ga spet ni toliko, posebej ob vznemirjenem teku spričo veselja, da nam je končno uspelo, da bomo glavna gostja z največjim štantom pod najbolj sijočimi lučmi!
Napenjala sem možgane, želela sem podati kak konstruktiven predlog, rešitev. In potem je prejšnji teden na straneh te priloge gospod Aleš Šteger objavil dve strani nadaljevanja svojih ambicioznih potopisnih literatur "Na kraju zapisano", s katerimi je pričel konec leta 2012 v izložbi Maximarketa, medtem ko so zunaj ljudje na protestih rušili premierja. Ob njih branju se mi je posvetilo: imamo človeka! To je avtor, ki si z vso svojo vztrajnostjo resnično zasluži ne mesto, marveč vso čast in slavo Frankfurta 2023, ki pozna mnoštvo nemških založb in je, kaže, prijatelj, često tudi osebni, mnoštva nemških založnikov, saj ga v nemškem govornem prostoru omenjajo skoraj kot sinonim za Slovenijo – kamorkoli pridem, povsod me najprej navdušeno povprašajo, če ga poznam! Avtor širokega in plodovitega opusa v mnoštvu žanrov, prevedenega pri več uglednih založbah, denimo Haymon, Schöffling, Surkamp – prešinilo me je, da imamo vendar tu, med nami, najboljšega možnega predstavnika slovenske literature v najnatančnejšem pomenu besede! Skrajno konstruktivno zato predlagam, da nas na sejmu v Frankfurtu 2023 zastopa – on. Tam bi, denimo, lahko nadaljeval svoj omenjeni projekt, lahko bi pisal na kraju samem, na ta način bi se po moje kar najbolj, dobesedno in medias res, približali esenci same prireditve. Zakaj se enkrat ne bi predstavili z res najboljšim, kar premoremo? Avtor bi za to seveda moral biti ustrezno finančno nagrajen, predlog pa je po moje čista zmaga: izognemo se drobtinjenju sredstev ter vsem mučnim idejnim in formalnim pripravam, katerih nelagodje je slutiti tudi iz omenjenega intervjuja direktorja JAK, ki se mu tako ne bo treba "še precej posvetovati". Ni za kaj.