Ta kolumna je mislila biti čisto nekaj drugega. Nato se je spremenila v to, kar je. Se pravi v kolumno o vojni. V teh časih pisati o čemerkoli drugem bi bilo smešno. Seveda pisati o vojni ni smešno. Sploh zdaj, ko je je vse polno.
Vojne me spremljajo vse življenje. Najprej so bili vseprisotni partizani in Nemci - in ko smo nazadnje gazili ob potokih s kurirčkovo torbico ter se izmikali nacistom, je bila vojna nazadnje zabavna. Od tam naprej so pa grozne. Vse do nedavnega, ko sem ugotovil, da se več ne sekiram zaradi vojn v bližnji in daljni okolici. Niti zaradi vojn v vesolju ne preveč, sploh odkar so Star Wars tako nepopravljivo pokvarili.
Ker človek z zrelostjo, da ne zapišem s starostjo, postane počasi imun. Vzeti si k srcu vse človeško trpljenje postane počasi nemogoče; sploh če je bilo srce že kdaj prej zademfano in je moral kirurg potiskati sondo po žilah, da ga spravi k sebi. Hočem reči, da je moj odnos do vojn - kljub trpečim, krvavečim, mrtvim otrokom, jokajočim materam, bolečini in raketam, mladim fantom, čez dolgih sedem let se bova vid'la spet – postal bolj sproščen. Lahko me zaradi tega črtite, lahko me imenujete za bedaka, brezsrčneža, ignoranta, ampak tako čutim. In če v imenu razsvetljenske tolerance filozofom v Frankfurtu dovolijo svobodo govora, si jaz jemljem svobodo občutenja.
Mimogrede; knjižni sejem, na katerem skoraj ne govorijo o literaturi, zato pa toliko več o politiki, mora biti zabavna reč. Tam se nahaja tudi moj majčkeni doprinos, ampak mi ni padlo na kraj pameti, da bi se osebno udeležil velike maše evropskega literarnega malomeščanstva.
A z vojno je hudič; tudi če jo po malem ignoriraš, te najde. Najbrž prav zaradi tega.
Gre pa tako ...
Vojne me spremljajo vse življenje. Najprej so bili vseprisotni partizani in Nemci - in ko smo nazadnje gazili ob potokih s kurirčkovo torbico ter se izmikali nacistom, je bila vojna nazadnje zabavna. Od tam naprej so pa grozne. Vse do nedavnega, ko sem ugotovil, da se več ne sekiram zaradi vojn v bližnji in daljni okolici. Niti zaradi vojn v vesolju ne preveč, sploh odkar so Star Wars tako nepopravljivo pokvarili.
Ker človek z zrelostjo, da ne zapišem s starostjo, postane počasi imun. Vzeti si k srcu vse človeško trpljenje postane počasi nemogoče; sploh če je bilo srce že kdaj prej zademfano in je moral kirurg potiskati sondo po žilah, da ga spravi k sebi. Hočem reči, da je moj odnos do vojn - kljub trpečim, krvavečim, mrtvim otrokom, jokajočim materam, bolečini in raketam, mladim fantom, čez dolgih sedem let se bova vid'la spet – postal bolj sproščen. Lahko me zaradi tega črtite, lahko me imenujete za bedaka, brezsrčneža, ignoranta, ampak tako čutim. In če v imenu razsvetljenske tolerance filozofom v Frankfurtu dovolijo svobodo govora, si jaz jemljem svobodo občutenja.
Mimogrede; knjižni sejem, na katerem skoraj ne govorijo o literaturi, zato pa toliko več o politiki, mora biti zabavna reč. Tam se nahaja tudi moj majčkeni doprinos, ampak mi ni padlo na kraj pameti, da bi se osebno udeležil velike maše evropskega literarnega malomeščanstva.
A z vojno je hudič; tudi če jo po malem ignoriraš, te najde. Najbrž prav zaradi tega.
Gre pa tako ...