Kolumna Marka Radmiloviča: Kompostiranje

V svojem odraslem življenju, v mladosti tako ali tako ne, še nisem čutil tako kot zadnje tedne. Občutek tal, ki se spodmikajo pod nogami. Smrad razkroja. Gnitje. Kompostiranje za začetnike. Vsakdan se zdi sipek pesek, ki skozi prste pada na bose noge.

Te dni se vse, kar smo poznali, celo vse, v kar smo verjeli, seseda samo vase. Pa ne mislim le na vije vaje slovenske politike, temveč govorim o družbi, državi in celo o planetu nasploh. Policisti dopoldne polivajo protestnike z vodnim topom, popoldne bog vse zalije s še večjim vodnim topom. In ko že res ne vem, kje se me glava drži, mi švedsko dekletce pridiga, da bo planet razpadel že medtem, ko bom še jezdil na njem.

Oprostite izrazu, ampak z eno besedo "Sr...e!".

Naravna reakcija je, da poskušam najti krivca. Od tega napol živim ... Pa sem, kolikor je le šlo, osiral Janšo, vlado pa politiko, politike, demokracijo, zlo srečo in na koncu še samega sebe. Brezuspešno. Krivca nisem našel. Zato sem se odpravil dlje.

Globoko v srčiko narodove esence, kar je na Slovenskem sicer priljubljen nedeljski izlet dušeslovcev – s tem, da bom sam poskusil v narod vstopiti z druge strani. Naj namignem - ne bom vstopil spredaj.

V osemdesetih sem na veliko štopal iz Ljubljane v Maribor. Denarja je bilo malo, gomulke pa nabite in še smrdele so; do Črnuč se je dalo s šestko, tam smo se postavili v vrsto ob obvoznici.

Najprej so dobila prevoz dekleta. Dve dekleti takoj, eno dekle še prej. Potem so bili na vrsti pari, pri čemer se je fant skrival v jarku in potem skočil za dekletom k delno razočaranemu vozniku. Potem so bili na vrsti fantje, čisto na koncu sem bil na vrsti jaz. Ustavili so mi neprilagojenci, kdo pa drug. Profesionalni vozniki, težaki na službeni poti in ljudje, ki jim je bilo mučno voziti se sami. Tema je bila vedno ena in ista.

"Ko gremo iz Jugoslavije, bomo Švica. Jug nas zavira, kje bi bili brez Bosancev …" in tako naprej in tako nazaj. Kimal sem, ker kaj češ drugega kot kimati človeku, ki te zastonj vozi. Takrat sem menil, da je ljudi, ki si ne znajo razložiti toka zgodovine, ki ne razumejo osnovnih družbenih postulatov, ki ne zmorejo niti trohice kritične analize - velika manjšina. Danes seveda vem, da je šlo in še gre za veliko večino.

Postali smo samostojna država in prvo, k čemur smo soglasno pristopili, je bila zaveza, da bomo uspešni. Uspešnost, učinkovitost, marljivost, razum, umirjenost, zvestoba, klenost - vse to piše v navodilih za uporabo slovenskega človeka.

"Slovenci, rešeni tisočletnih spon, bomo zasijali v polnem sijaju." Tako smo se bodrili in v skladu s temi stereotipi smo živeli. Ampak nekaj je bilo hudo narobe. Ko sem pred desetletjem kar intenzivno potoval, predvsem po Evropi, sem opažal, da so zahodne družbe drugačne od naše. Da so bolj odprte, bolj učinkovite, manj zadrte. Da se njihove javne debate ne vrtijo kot kolovrat okoli vedno enih in istih dilem … Ko sem se vračal na Brnik, je bilo, kot da stopiš v razhojene in udobne čevlje, ki pa se smrada ne morejo več znebiti.

Kot narod nas je zadelo ali, bolje rečeno, "smo se zadeli" z dveh strani. Najprej se je v prah sesul mit o naši poštenosti. Takoj za njim je na videlo dneva prišla do takrat skrita in neprijetna značajska poteza; bogaboječi smo se preko noči spremenili v vulkan pretirane samozavesti, skoraj ignorance. "Slovenec sem," je postal aksiom, ki je s seboj prinašal mnoge namišljene privilegije. Recimo, da gledamo navzdol na sosede. Tako tiste na drugi strani državnih meja kot tiste na drugi strani plota.

Zadnji dve leti sta moje slutnje potrdili v vsem sijaju: najprej akutna neučinkovitost, ko smo se z zdravstveno krizo spopadli najslabše v Evropi. In recimo, ko pričnemo predorsko cev kopati takrat, ko jo z druge strani že končajo. Covid in Karavanke se morda zdijo pomensko narazen, kolikor je to le mogoče, v bistvu pa sta to le nasprotni strani istega kovanca slovenske neučinkovitosti.

Kot družba in država smo izrazito neuspešni in to dejstvo nima nobene zveze s sedanjo vlado, kriznimi razmerami in podobnim. Kvečjemu je tudi sedanja vlada posledica naše neuspešnosti. Tako danes, povsem ohromljeni kot družba in kot posamezniki, enostavno ne najdemo več poti iz začaranega kroga, iz razkoraka med idejo in realnostjo, iz diskrepance med pravljico in dnevnimi novicami. Napačno menimo, da smo uspešni, ker Dončić pogosto zadene koš.

Na srečo imam dobro idejo, kako naprej.

Prvi cilj osamosvojitve je bila nacionalna država. Hoteli smo biti Slovenci. Zgolj in samo Slovenci …

Mogoče pa to ni bila najboljša ideja! Mogoče pa bi bilo vendarle boljše, da bi bili nekdo drug, ker tole s Slovenci nam dokazano ne gre dobro. Sploh, ker v slovensko državo najmanj verjamejo tisti, ki so jo naredili. Žal zaslepljeno verjamejo v otroško naivno, idealizirano in pravljično obliko slovenske države; v dejansko državo, tukaj in zdaj, državo "na terenu," kot se reče, pa osamosvojitelji ne verjamejo niti malo.

"Mar smo se za to borili," se čohajo po glavi za blindiranimi stekli, ko se plebs razliva po ulicah.

Kakorkoli, iz zgodovine bi se lahko nekaj malega naučili, ker že od staro-mlado slovenskih prerekanj slovenstvo ni obljubljalo hitrega razvoja. Zato bi se mu bilo pametno odreči.

Na osebni ravni bi lahko bil vsak, kar bi hotel - popisi prebivalstva dopuščajo precej svobode - državo pa bi enostavno "outsourcali". Dali bi jo v najem, mi pa bi nato za njeno upravljanje plačali najboljšemu ponudniku. Kakšna švedska firma, ki bi nas vodila kot vlada, bi bila stokrat bolj učinkovita od sedanje garniture, definitivno pa stokrat cenejša.

Pa ne gre za znanstveno fantastiko ali blodnje v tri dni. Teza o pripojitvi k uspešnejši družbi je vsak trenutek tudi empirično preverljiva. Če na Štajerskem, kjer je doma pričujoči časopis, razpišemo referendum, ali se želimo kot pokrajina recimo priključiti Republiki Avstriji, dobi takšen predlog večinsko podporo. Brez kakršnihkoli težav.

Zavedam se, da so predlogi radikalni, ampak na izbiro imamo le še hitre in radikalne poteze, kajti drugače sledi kompostiranje.