Med mnogimi nepotrebnimi in predvsem neprofitnimi znanji, ki sem jih napaberkoval skozi življenje, je bila tudi japonska igra go. Znam osnovne poteze, odigral sem nekaj iger, potem pa na vso reč pozabil. Do pandemije. Ko se je začel virusni požar, sem se spomnil na polaganje belih in črnih kamenčkov po polju. Pravijo, da je po nekaj potezah kombinacij za dokončanje igre več, kot je atomov v vesolju. Tako je tudi z virusom. Možnosti za okužbo je neskončno.
V skupini smo bili štirje. Trije Slovenci in tujec, ki ga imenujmo gospod H. Vsi cepljeni, kajti tovrstna zaščita pred okužbo je bila pogoj za vstop v skupino. Nekega jutra je gospod H. prišel v skupino kihajoč. "Navadni prehlad," je zatrdil. Malo sem bil sumničav, ampak po drugi strani pa - od kdaj človek nima več pravice do navadnega prehlada. Pa sem se ga dan ali dva izogibal; umetnost izogibanja sem izmojstril v vojski, kjer nisem nadrejenih srečal po nekaj dni. Biti neviden, ne obstajati je redka danost, začinjena z dolgoletnim treningom.
Seveda gospod H. ni staknil prehlada, sedeč na klopi preko vikenda, preveč zaupljiv do jesenskega sonca in prelahko oblečen. Staknil je covid, ko je veseljačil s frendi. Tako to je.
S covidom sem do zdaj shajal ubogljivo. Storil sem vse, kar so od mene zahtevali. Sicer uporniško naturo sem potlačil iz dveh razlogov.
Najprej, ker nisem kaj dosti razumel. Takoj od gostilniške ravni se v epidemijo vplete matematika, s katero pa se ne razumeva najbolje. Se pravi, da sem od časa do časa gledal vse tiste številke, reprodukcijska števila, grafe in podobno, razumel pa nisem nič. Zato sem se dal testirat, ko so rekli, cepiti, ko so rekli, ostal sem doma, ko so rekli, in nosil sem masko, ko so zahtevali.
Druga raven moje covidne potuhnjenosti pa je bila in je še vedno družbena odgovornost. Kot pišoči, ki imam sicer minimalen vpliv na javno mnenje in razpoloženje, sem čutil odgovornost do skupnosti, ki je ne gre begati z nepomembnimi ali bog ne daj napačnimi informacijami. Ob tem pa sem navdušenec nad evropsko racionalistično tradicijo in zaupam znanosti. Tudi če ne razumem, o čem ta govori.
Kljub matematični nepismenosti pa si približno predstavljam, koliko je pet odstotkov. Po cepljenju sem imel namreč zgolj pet odstotkov možnosti za okužbo. Ker je cepivo učinkovito 95-odstotno. Ko smo se srečali z gospodom H., smo torej trije imeli vsak svojih pet odstotkov možnosti. Prvi je zbolel skoraj takoj.
Bili smo v tujini. Beganje po velemestu, iskanje najprej hitrega testa, potem še PCR-testa. Spletne strani, registriranje, kioski v umazanem predmestju, kamor se hodi testirat dno družbe. Član skupine s simptomi je pozitiven tako na hitrem kot na PCR-testu. Dva ostaneva negativna. Obnašamo se odgovorno. Pozitivnemu prepustimo avto, naš rešilni čolniček. Ureja si dokumentacijo, da bo izolacijo preživel doma. Dva negativna se z maskami spraviva na vlak. Cijazenje do doma. Ampak doma se izteče tudi najinih pet odstotkov. Oba zboliva. Vendar še ne takoj. Sam se sicer še en dan po prihodu obnašam odgovorno. Sem v karanteni. Ampak potem razmišljam takole: "Cepljen, dvakrat negativen, brez simptomov, minili so štirje dnevi od zadnjega stika … k vragu …"
In se grem družinsko življenje. Pridejo simptomi, okužim seveda še ženo in igra go se igra naprej. Beli in črni kamenčki z milijoni različnih kombinacij. Potek bolezni je blažji, če predpostavimo, da težji potek pomeni bolnico.
Moja zgodba ni nič posebnega. Podobna milijonom zgodb po vsem svetu. Razlika je le v tem, da sem danes prelomil samemu sebi dano obljubo, da o pandemiji ne bom pisal. Vse v skupnem naporu, da pozitivno misleči in ozaveščeni ljudje premagamo temo in grozo neznanja, nezaupanja in hudournika družbenih omrežij.
Ampak teh pet odstotkov me je premaknilo. Sicer se ne bom pridružil sveti preproščini, ki prebiva v občinskem svetu slavnega mesta Kranj, ampak malo pa te že začne črvičiti. Kajti moja izkušnja je ta, da je cepivo v naši veji okužb bilo le delno učinkovito. Absolutno je pripomoglo k nedramatičnemu poteku bolezni in okuženi naše skupine jo preživljamo kot lažjo, srednjo, ali močnejšo gripo - niti od daleč pa ni s 95-odstotno gotovostjo cepivo preprečilo okužbe ...
Ampak bolj kot na glavo postavljeni odstotki moti dejstvo, da sem kot cepljen izpolnjeval PCT-pogoj, da sem vehementno mahal s tisto kodo na telefonu, živel dokaj normalno življenje, hkrati pa sem bil voljan sprejeti in kasneje prenašati virus, kot je voljna hotnica, ki v pristanišču čaka na pristanek letalonosilke.
Ob tem sem tudi malo užaljen, ker sem bil tako zelo družbeno odgovoren, da sem nastavil tisto ramo; nazadnje pa sem se - kar se družbene odgovornosti tiče - našel v istem dreku kot tisti, ki je niso. In se kregajo ob šankih in na internetu, zakaj je niso.
Menim, da je prvi korak h končanju epidemije individualizacija covida kot bolezni. Nič več javno zdravje, NIJZ in neslane šale vladnih komunikatorjev. Bolezen je treba državi odvzeti! Odvzeti privilegij opravljanja z njo in, žal, tudi manipuliranja z njo
Kje smo zašli? Tega sem se domislil v nočeh, ko te trga po mišicah in je vse na tebi in okoli tebe vlažno …
Bolezen je tradicionalno individualna kategorija. Tiče se bolnika, njegove družine in opravljivih sosedov. Bolezni, ki bi se tikale vseh, smo spravili s planeta. Vsaj tako smo mislili. Ko je prišla pandemija, smo se morali bolezni kot stanja celotne družbe ponovno učiti. In smo jo kolektivizirali, kakor smo vedeli in znali. Mimogrede - prišla je iz Kitajske, kjer so mojstri kolektivizma. Mi smo jo podružbili s socialističnimi parolami, ki smo jih še našli v zgornjih predalih naše preteklosti.
"Družbena odgovornost!"
Pa malo Dumasa: "Vsi za enega, eden za vse!"
Pa malo spolne vzgoje: "Ves čas nosite zaščito!"
Pa malo katoliškega nauka: "Skrb za sočloveka!"
Kakorkoli - uspelo nam je, da smo bolezen shranili v družbeno zavest kot nekaj skupnega. "Res publica," bi rekli stari. Opredelili smo jo, kot opredeljujemo inflacijo, ali volitve, ali poplave. Saj se fino sliši, ko se država ukvarja s tvojo vročino in tvojim švicem in ti baše žiro račun vedno, ko se usmrkneš, ampak z vsem tem pandemijskim komunizmom smo nepovratno razpršili - da ne zapišem izbrisali - odgovornost.
Naenkrat je postal odgovoren za epidemijo minister. In potem prestrašene zdravnice s trajno ondulacijo. In direktorji zdravstvenih domov. In uradniki, ki jih je Marija Terezija zaposlila, da odpirajo in zapirajo predale. In preprodajalci medicinskih pripomočkov. Kot bolezen javnega prostora je epidemija našla krivce v institucijah taistega prostora. Kar je svojevrsten paradoks; zboli posameznik, bolna pa je družba. (S tem, da posameznik ozdravi, družba pa bolna ostane - a to je tema za kdaj drugič!)
Tako menim, da je prvi korak h končanju epidemije individualizacija covida kot bolezni. Nič več javno zdravje, NIJZ in neslane šale vladnih komunikatorjev. Bolezen je treba državi odvzeti! Odvzeti privilegij upravljanja z njo in, žal, tudi manipuliranja z njo. Kot se lotimo zvina gležnja, ali raka, ali diareje in milijonov drugih tegob in težav, lastnih le umrljivemu človeku - tako se lotimo tudi covida. Ne le bolezni, tudi preventive in okrevanja. Vsak posamezno in vsak zase. Kajti bolezen je intimna kategorija in dovolj slabo je, da nam država kuka v spalnice, zalezuje otroke po učilnicah, brska po našem denarju na bankah in nas preganja po ulicah. Nobene potrebe ni, da se nam država inštalira še v krvni obtok. Javno zdravje, ki se spremeni v javni nadzor, me plaši bolj kot čip, ki so mi ga vbrizgali s cepivom.
Ker me je strah pomisliti, kam se bo vse skupaj vleklo, če mora zdaj - glede na našo vejo okužbe - zboleti še vsa precepljena populacija, je čisto vseeno, če se spomnim kombiniranega nasveta obeh mojih babic … kako se boriti proti virozam in respiratornim virusom? Ne glede na kateri celini so se hudiči rodili.
"Karameliziran sladkor zaliti s šibkim žganjem, če to ne pomaga, pa sveže narezan krompir z ruto zavezati na podplate!"
95-odstotno pomaga.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
