Začelo se je s premislekom. Vojna v Ukrajini se me je globoko dotaknila. Ampak po vseh tragedijah, vojnah, epidemijah, gospodarskih zlomih, podivjanih inflacijah, kulturnih bojih, svetovnonazorskih razpokah in podobnem, ugotavljam, da moje pisanje, vse moje javno zavzemanje, na vse te kataklizme deluje nično. Nič ne pomaga, če bi danes zapisal lennonovski poziv k miru, ker moje in prizadevanja kolegov ne sežejo niti za ped v trde butice gospodarjev vojne. Tako sem pomislil, da je mogoče najbolj protivojno dejanje kolumnistično ignoriranje spopadov. Sicer nojevsko naivno, da če česa ne vidiš, ne obstaja, ampak svetovna medijska skupnost, ozaljšana z milijoni družbenih platform, je vsaj delno tudi generator spopadov. Nič o vojni torej.