Kolumna Marka Tomaša: Podnajemnik

​Dež je nemilosten do časa, ki mi je podarjen. Tolažim se, toda zunaj se nič ne dogaja niti ob lepem vremenu. Ko dežuje, so možnosti, da bom zamudil nekaj pomembnega, enake nič. Že dneve se pretvarjam, da sem spokojen. Kapljice tolčejo ob rolete. Motijo mir, ki je posledica mantre, izzvano stanje. Ko se znajdem v razkoraku s samim seboj. Krivim dež, krivim neudoben kavč v podnajemniškem stanovanju, krivim mizo, za katero delam, namizno svetilko, ljudi, ki me ne poslušajo, ko jim poskušam nekaj povedati, in potem končno spoznam, da nihče in nič nima zveze s tem, kar me muči. Gre izključno za moj problem; problem je izključno v meni. Moram se nekako ujeti, se sestati sam s seboj.

Mesto, v katerem živim, ni krivo za moje nevroze. Kriva je moja nesposobnost, da se počutim zadovoljnega, da se ne mučim z dvomi. Pogosto zame niso problem samo stvari, ki jih moram šele narediti, neopravljene naloge, problem so tudi tiste, ki sem jih že opravil, pa sumim, da gre za prevaro, a potem spet ne vem in ne morem pojasniti, kako sem se znašel tukaj. Kako sem lahko prispel kamorkoli, pa se nisem nekje na poti izgubil, zaostal sam za seboj, tako da se mi v kriznih trenutkih zdi, da sem samo odraz samega sebe. Zaradi vsega tega se vračam h glasbi, ki sem jo imel rad. Nič drugega me ne more potolažiti in spomniti na to, kdo sem bil. Hrepenim po melanholiji, ki sem jo izgubil, ki se je pretvorila v zastrašujočo praznino. Od glasbe, ki sem jo zapostavil, pričakujem tolažbo. Na srečo ni maščevalna in poslušno preživlja deževne ure ob moji žalosti.

Znervirati me ne uspejo niti novice, tako brezupno je vse na trenutke, kakor da preostane le še oponašanje, repliciranje vsega, kar smo že preživeli. Vse je na svojem mestu, vendar ni več radosti. Očitno nisem človek, čigar narava se lahko podredi takemu stanju stvari. Da bi bil živ, moram sanjariti, fantazirati, hrepeneti, moram biti, tako se mi zdi, na poti. Potrebujem staro, nepriznano rutino. Ta mi je bila vsiljena. Moram se najti, popotnikom je redko toplo, sobe so jim tuje in hladne, če izgubijo sami sebe, postanejo utvara, utvar pa nihče ne želi v svoji bližini. Zato se tedaj, ko mi dež prepreči, da bi se preslepil z odhodom med ljudi, vračam h glasbi, ob kateri sem lepše hrepenel, sanjal o tem, da bom osvajal svet, oborožen z odprtim srcem.

Glasba kot hiša ali udobna oblačila.

Povsod je in v vsem. Če smo pozorni, slišimo glasbo tudi tedaj, ko sedimo ob glavni mestni prometnici. Vse se po nenapisanem zakonu premika v istem ritmu, stvari vlečejo druga drugo, zato zvok pet, ki udarjajo ob pločnik, zvoki različnih motorjev, šušljanje vrečk, nerazločni razgovori mimoidočih, koles s škripajočimi kolesi, cel ulični kaos, natančneje tisto, kar se samo na površju kaže kot kaos, pravzaprav tvori skladbo ulice. In če bi nekdo v tem direndaju vse to pravilno posnel, bi zagotovo odkrili kakšne zakonitosti in se naučili uživati v tej spontano ustvarjeni glasbi. Morda sem zavil s poti, sem pač človek, ki v vsem išče pesem. Sem svoboden organizem. Moram poiskati "opravičilo svetu za njegovo spačenost".

V naših življenjih je veliko glasbe, toda zelo malo je tiste, ki postane soundtrack našega življenja. Včasih se mi zdi, da se je vse začelo v fantovski sobi v neki mostarski mahali. Vse se je začelo sredi gostega dima marihuane pred kvarčno pečko, ki je bila pogosto tudi edini vir svetlobe. Ne vem, od kod smo dobili tisto kaseto. TDK, devetdeset minut, izumrla tehnologija, na beli etiketi je bilo s tankim markerjem napisano: Tindersticks – Curtains. Najprej je bil glas, ki je prihajal s kasete, tako v nasprotju z eleganco temne glasbe, ki ga je spremljala, nekoliko neprijeten, pravzaprav si se ga moral naučiti imeti rad. To nazalno momljanje me je hitro očaralo. V njem je bilo vse, o čemer sem sanjaril, vse, kar sem enačil s svobodo, je imelo barvo poznih ur, izpraznjenih kozarcev, pustih mokrih ulic, muhastega neba, ljubezenskih prepirov, hrepenenja, potovanj, odhodov, nosilo je star plašč in oguljene čevlje, živelo je na naslovu propadlih sanj in neuničljivega upanja, grenko, vendar zapeljivo, brezčasno. Nisem slutil, da bo postalo moj spremljevalec na mojem življenjskem popotovanju, ena od redkih stvari, ki so se tako zlile z mano, da mi se včasih zdi, da sem se rodil s tisto staro kaseto, ki so jo pozneje zamenjale plošče, zgoščenke in piratizirane mp3-zbirke.

Že leta ob selitvah s seboj vlačim kartonske škatle. Svečniki, keramične figurice, pepelniki, indijski zvončki, kroglice jing in jang, golf žogice, klikerji, prisrčnice, ustniki ter kup video in avdio kaset. Nepotrebne in neuporabne drobnarije. S seboj sem jih vlačil kot dokaz o lastnem obstoju v večnem strahu pred neukoreninjenostjo. Te škatle so kot cvetlični lonec z zemljo, iz katerega sem zrasel. V temnih shrambah se na njih nabira prah. V eni od njih, o tem sem prepričan, je še vedno kaseta z albumom zasedbe Curtains. Dokaz, da sem še vedno tisti isti fant. Dokaz, da sem človek, ki je iz nečesa zrasel.

Nikoli nisem bil v Nottinghamu. Vse, kar sem vedel o tem mestu, je bilo povezano s tamkajšnjim nogometnim klubom in velikim Brianom Cloughom. Tukaj je še zgodba o Robinu Hoodu in nottinghamskih šerifih. Zelo čudno je, da se človek tako naveže na neko popolnoma neznano, po ničemer posebno mesto. Moje zamišljeno potovanje v Nottingham bi bilo neke vrste romanje. Zaradi Tindersticksov. Predstavljam si, da bi mi bile ulice tega mesta znane, noči prijetne. Pozdravljal bi šankiste v pubih, kot da sem stalni gost, njihovi obrazi in zgodbe bi mi bili znani, zaradi glasbe in glasu Stuarta A. Staplesa, ki mi je povedal vse o tem mestu in ljudeh, ki živijo v njem. Domovino najdemo na čudnih mestih. Koordinate mojega življenja so bile izrisane po mestih, ki jih nisem nikoli obiskal, vendar o njih vem popolnoma vse. Nekako se moramo najti. Nihče noče biti tujec. In glasba pogosto ustvari tajno bratstvo in poskrbi za to, da razumemo ljudi, ki jih nismo nikoli srečali, in da se tam, kjer nismo nikoli bili, počutimo kot doma.

Ranjen sem bil z različnimi stvarmi. Nikoli z nožem ali kroglo. Moja obskurna usoda se je razsula po raznih mestih, ostala je ob ljudeh, ki jih redko srečam, spi med zidovi podnajemniških sob. Ta žalostna samotna mesta so me uročila. Hotelske in podnajemniške sobe so poseben svet. Pogosto sem se zabaval tako, da sem si zamišljal življenjske zgodbe ljudi, ki so pred mano živeli v teh pogosto hladnih in oguljenih sobah. V njihove zidove so se zavlekli glasovi, za katere se mi je včasih zdelo, da jih slišim v samotnih nespečnih nočeh. Ne vem, včasih mislim, da ni večje žalosti, kot je žalost ljubimcev, ki se ljubita v najeti sobi na obrobjih naših starih mest. Bil sem tam. V objemih. Ležal sem v postelji, ki nikoli ni mogla postati moja, ker so jo oblikovala telesa popolnih tujcev. V podnajemniških sobah živi neizogibnost ločitve, dokaz naše usodne samote.

Verjetno mi je zato bila od vseh pesmi, ki jih je odmomljal Staples, že od nekdaj najbolj všeč Rented Rooms, ker "si nismo mogli privoščiti, da bi sedli in jokali ali da bi se vprašali, zakaj". Obtičali smo v začasnosti ljubezni, v najbolj žalostnem kotičku na svetu, ta najeta soba pa nas je le spominjala na to. Ni nam dopuščala niti trenutka zanosa, ki ga ne bi zadušil strah pred tistim, kar bo neizogibno sledilo – razhod in zapuščenost. To je neka tuja postelja, tuja soba, ljubezen, ki pripada nekomu drugemu, samota se nikoli ni z nikomer poročila, tujci smo si, ta soba je kolodvor in kmalu bo nekdo naznanil odhod, mahali bomo drug drugemu in spustili glavo, povlekli kovček čez peron, pokadili pol cigarete in izginili drug za drugega v neki novi puščavi najetih sob. Le glasba se ne bo spremenila.