Učitelj
Izkazalo se je, evo, da ob pisanju te kolumne kopam po lastnem bitju in vlečem iz sebe tisto, kar tvori mojo osebnost. Pišem zahvale, pisma, ki jih nimam komu poslati. Tipkam zgodovino lastne žalosti in se poskušam spomniti fanta, ki je bil prepričan, da lahko spremeni svet. Toda nikogaršnja žalost ne more premikati hribov, ne glede na to, kako resnični so. Med potovanjem dojameš, da zadostuje, če za trenutek nekomu srce zanihaš kot nihalo. Da se ga dotakneš tako, kot to počnejo ljubimci, s katerimi se nisi nikoli ljubil. Sveta ne moreš spremeniti, lahko pa razburkaš nekomu bitje, nepovabljen vstopiš v njegovo življenje, potrkaš na vrata s pesmijo, ki je nepopravljivo podobna molitvi. Tako nekako je v moje življenje vstopil tudi moj osebni rabin. Nepovabljen, vendar ponižen v svoji veri. Ni me naučil, kako naj bom veren, ampak kako naj bom iskren. Če bi rad resnično komuniciral z nekom, če bi rad, da se ti odpre, moraš stopiti predenj s popolnoma golo dušo, tako kot je rabin Cohen stopil pred nas in nam razlagal žalost, hrepenenje, večno iskanje.
Leonard Cohen je moj učitelj. Njegov koncert v Pulju je bil edino mašno slavje, ki sem se ga v svojem življenju udeležil. Čeprav sem se z njegovim rabinskim glasom srečal že zdavnaj. Že kot deček. Pred oknom moje sobe so rasle breze iz njegovih Lepih izgubljencev. Sveta Katarina se je prikazovala v sončni svetlobi, ki se je prebijala skozi redko krošnjo. Nikoli nisem pustil cvetja pod njenimi nogami, tako kot je rabin Cohen to počel v New Yorku. Pa ravno zaradi njega dolgujem nekatere stvari tej indijanski princesi. Toda jaz ne znam drugače, ničesar nimam, kar bi lahko komu podaril, razen depresivnih meditacij o ljubezni in smrti. Morda me bo učitelj nekega dne naučil, kako kupiti cvetje, izbrati venčne latice, ki ne bodo užalile nobene svetniške pojave, ki je poskušala spremeniti svet. Spet se izgubljam v brezovem gozdu zmedenih misli in slišim rabinov glas, ta smerokaz, ki mi je tolmačil moje edino življenje.
Prihodnost
Po terorističnem napadu na newyorška dvojčka je Leonard Cohen nekje, tako mimogrede in nekoliko zmedeno izjavil: če vam ni všeč Amerika, vam bo tisto, kar bo prišlo za njo, še manj všeč. Apokaliptične slike iz njegove preroške skladbe niso bile še nikoli bolj resnične. Svet je zdrsnil v kaos, narodi vstajajo in padajo, beli ljudje so se naučili plesati, mesta so postala najbolj osamljeni kraji na svetu, stvari so postale nemerljive, neprimerljive. Ko je Cohen pred kakimi dvajsetimi leti odpel to pesem, je bilo vse, kar so storili upravitelji tega sveta, to, da so na zvočnih posnetkih pesmi cenzurirali besedi crack in analni seks. Nikomur ni bilo mar za sporočilo, ki ga je skorajda z obupanim glasom v svet poslal judovski estradni zvezdnik, ki so ga nekateri priznavali tudi kot pesnika. Podobo bodočega sveta je prikazal tudi režiser Oliver Stone v svojem filmu Rojena morilca in nobeno naključje ni, da je nori ameriški mitoman za zvočno kuliso v svojem ultra zabavnem, vendar tudi ultra nasilnem filmu izbral prav to pesem.
{infobox-quote_full}178613{/infobox-quote_full}
Nancy
Prisežem, da je konec devetdesetih let preteklega stoletja v Mostarju obstajala fantovska soba, v kateri smo ležali na blazinah, razmetanih po tleh. Zrak je zapolnjeval gost dim marihuane, grela ga je kvarčna pečka, ki je bila pogosto tudi edini vir svetlobe. Leta 1997 sem v Newcastlu kupil CD. Songs from a room, tako se imenuje ta turobni, skorajda do depresije melanholični album. Na njem je tudi Cohenova pesem Seems So Long Ago, Nancy. To je bila čudna skladba za nas fante, ki smo se pripravljali na to, da osvojimo veliki pisani svet. Pravzaprav pa smo se le učili, kaj je žalost. Tega tedaj nismo vedeli. Neko drobno deklico smo na rokah odnašali v njeno posteljo v posebni, samo njej namenjeni sobi. Imela je ogromne oči, ki jih je hitro zaprla, ko je zvita v klobčič ležala na eni od blazin v mrzli mahalski sobi. Nekega dne je odšla obiskat družino. Kmalu za tem smo prejeli grozljivo vest. Revolver njenega očeta je bil njen zadnji ljubimec. Nismo več drgetali samo zaradi mraza. Nekaj nedoumljivega, nekaj gostega temnega se je naselilo v naših želodcih. Iluzija, da lahko osvojimo svet, je postala tisto, kar je že vedno bila, le utvara, mladostna fantazija, mi pa smo dobili svojo osebno Nancy, ki se je pozneje naselila v nekaterih naših pesmih, s katerimi sicer nismo nikogar obudili od mrtvih, vendar so pomenile, vsaj za trenutek, ponovno srečanje z našo prijateljico.
Usmiljenke
Ta veter, vrtinec zraka vedno kroži po kateri od mostarskih ulic. Zaželiš si, da bi se umaknil v sobo in privil k nekomu. V teh mislih ni nič pornografskega. Težko je zaspati sam. Vseeno ostaneš na klopi in še dolgo v noč poslušaš zgodbo o nekogaršnji mladosti, ki je ne moreš rešiti z nobeno pesmijo, morda se ji lahko le zahvališ za njeno iskreno borbeno norost s kakšnim nespretnim verzom, ki poskuša oponašati njeno lepoto. V naših nočeh nas ni zametel sneg, kot je zametel Leonarda Cohena iz ulice Mountain in dve dekleti, ki sta na njegovi postelji utonili v spanec, ki mu je, kot sam trdi, podaril pesem o nepričakovano odkritih sestrah.
Suzanne
Ne morem se spomniti, kdo točno je prinesel tisto video kaseto k meni domov. Toda bilo je še pred hitrim internetom in moje prvo srečanje s Cohenom, koncertantom. Skrušenega učitelja, ki so ga tedaj klicali Kapetan Mandrax, grbastega in počasnega, kot so misli, razvlečene s tabletami za pomirjanje, je pričakalo 200 tisoč ljudi, kolikor se jih je, tako navajajo statistike in legende, zbralo na festivalu Isle of Wight. To je bila ena od najbolj počasnih izvedb katerekoli pop skladbe v zgodovini, toda njena preprosta lepota je uročila razburkano množico, kakor hitro jo je začel Cohen peti, potem ko je občinstvo pozdravil z besedami: Lepo je biti tukaj, sam pred 200 tisoč ljudmi. Tisto noč sta se sestala moški in ženski del Leonarda Cohena, pesem o ženi njegovega prijatelja je zvenela kot molitev, 200 tisoč ljudi se je odzvalo nekoliko patetično, sedlo na travo in prižgalo vžigalnike, obraze pa so jim orosile solze LSD, medtem ko je Suzanne hodila proti reki in za roko držala Leonarda. To je edina pesem, ki jo znam na pamet zapeti v nekem improviziranem prevodu. In rad bi potoval z njo/in rad bi potoval na slepo/in potem veš, da ti bo zaupala,/ker si se dotaknil njenega popolnega telesa/s svojim umom. Ko je Cohen odpel te verze, je v zaodrju popolnoma prevzet stal pijani Kris Kristofferson. Svojemu kitaristu je rekel: rad bi zvenel tako! Tip mu je hladno odgovoril: šef, Leonard je tesnobni pesnik, ti si alkoholik.
Vrnitev v brezov gozd
Ponižen in tih bi morda po meniško disciplinirano poslal še kakšno sporočilo, objavil končno odkrito uteho. Lepo si je zamišljati, da bi izdal nov album. Malo me je sram pisati te vrstice, posvečene njemu. To je bedno darilo. Podarjam pa ga nekomu, ki me je naučil sprejemati in ljubiti svoj kaos - učitelju nežnega upora. Bog je kaos, kajti on je vse, v vsakomur in v vsem, najbolj pa v učiteljevih pesmih, teh potrtih molitvah, ki obupano posegajo po ljubezni, tako kot to počnemo prav vsi, medtem ko živimo svoja žalostna življenja. In pred mojim oknom ne rastejo več breze. Ostale so v nekem davnem svetu. Podarjam morda svoje spomine? To niti ni pomembno. Le pogovarjal bi se rad. Si morda prislužil kak objem in potem znova odšel v brezov gozd, v katerem me pogosto le glas učitelja reši pred tem, da znova potonem v katatonijo, omejeno z bednimi prizadevanji, da bi naredil nekaj svetega in se poskušal vsaj za trenutek dotakniti resnične lepote. Zato smo menda tukaj. Drugega namena nisem prepoznal. Klanjam se, hvaležen le za lepoto.
Izkazalo se je, evo, da ob pisanju te kolumne kopam po lastnem bitju in vlečem iz sebe tisto, kar tvori mojo osebnost. Pišem zahvale, pisma, ki jih nimam komu poslati. Tipkam zgodovino lastne žalosti in se poskušam spomniti fanta, ki je bil prepričan, da lahko spremeni svet. Toda nikogaršnja žalost ne more premikati hribov, ne glede na to, kako resnični so. Med potovanjem dojameš, da zadostuje, če za trenutek nekomu srce zanihaš kot nihalo. Da se ga dotakneš tako, kot to počnejo ljubimci, s katerimi se nisi nikoli ljubil. Sveta ne moreš spremeniti, lahko pa razburkaš nekomu bitje, nepovabljen vstopiš v njegovo življenje, potrkaš na vrata s pesmijo, ki je nepopravljivo podobna molitvi. Tako nekako je v moje življenje vstopil tudi moj osebni rabin. Nepovabljen, vendar ponižen v svoji veri. Ni me naučil, kako naj bom veren, ampak kako naj bom iskren. Če bi rad resnično komuniciral z nekom, če bi rad, da se ti odpre, moraš stopiti predenj s popolnoma golo dušo, tako kot je rabin Cohen stopil pred nas in nam razlagal žalost, hrepenenje, večno iskanje.
Leonard Cohen je moj učitelj. Njegov koncert v Pulju je bil edino mašno slavje, ki sem se ga v svojem življenju udeležil. Čeprav sem se z njegovim rabinskim glasom srečal že zdavnaj. Že kot deček. Pred oknom moje sobe so rasle breze iz njegovih Lepih izgubljencev. Sveta Katarina se je prikazovala v sončni svetlobi, ki se je prebijala skozi redko krošnjo. Nikoli nisem pustil cvetja pod njenimi nogami, tako kot je rabin Cohen to počel v New Yorku. Pa ravno zaradi njega dolgujem nekatere stvari tej indijanski princesi. Toda jaz ne znam drugače, ničesar nimam, kar bi lahko komu podaril, razen depresivnih meditacij o ljubezni in smrti. Morda me bo učitelj nekega dne naučil, kako kupiti cvetje, izbrati venčne latice, ki ne bodo užalile nobene svetniške pojave, ki je poskušala spremeniti svet. Spet se izgubljam v brezovem gozdu zmedenih misli in slišim rabinov glas, ta smerokaz, ki mi je tolmačil moje edino življenje.
Prihodnost
Po terorističnem napadu na newyorška dvojčka je Leonard Cohen nekje, tako mimogrede in nekoliko zmedeno izjavil: če vam ni všeč Amerika, vam bo tisto, kar bo prišlo za njo, še manj všeč. Apokaliptične slike iz njegove preroške skladbe niso bile še nikoli bolj resnične. Svet je zdrsnil v kaos, narodi vstajajo in padajo, beli ljudje so se naučili plesati, mesta so postala najbolj osamljeni kraji na svetu, stvari so postale nemerljive, neprimerljive. Ko je Cohen pred kakimi dvajsetimi leti odpel to pesem, je bilo vse, kar so storili upravitelji tega sveta, to, da so na zvočnih posnetkih pesmi cenzurirali besedi crack in analni seks. Nikomur ni bilo mar za sporočilo, ki ga je skorajda z obupanim glasom v svet poslal judovski estradni zvezdnik, ki so ga nekateri priznavali tudi kot pesnika. Podobo bodočega sveta je prikazal tudi režiser Oliver Stone v svojem filmu Rojena morilca in nobeno naključje ni, da je nori ameriški mitoman za zvočno kuliso v svojem ultra zabavnem, vendar tudi ultra nasilnem filmu izbral prav to pesem.
Bog je kaos, kajti on je vse, v vsakomur in v vsem, najbolj pa v učiteljevih pesmih, teh potrtih molitvah, ki obupano posegajo po ljubezni, tako kot to počnemo prav vsi, medtem ko živimo svoja žalostna življenja
Nancy
Prisežem, da je konec devetdesetih let preteklega stoletja v Mostarju obstajala fantovska soba, v kateri smo ležali na blazinah, razmetanih po tleh. Zrak je zapolnjeval gost dim marihuane, grela ga je kvarčna pečka, ki je bila pogosto tudi edini vir svetlobe. Leta 1997 sem v Newcastlu kupil CD. Songs from a room, tako se imenuje ta turobni, skorajda do depresije melanholični album. Na njem je tudi Cohenova pesem Seems So Long Ago, Nancy. To je bila čudna skladba za nas fante, ki smo se pripravljali na to, da osvojimo veliki pisani svet. Pravzaprav pa smo se le učili, kaj je žalost. Tega tedaj nismo vedeli. Neko drobno deklico smo na rokah odnašali v njeno posteljo v posebni, samo njej namenjeni sobi. Imela je ogromne oči, ki jih je hitro zaprla, ko je zvita v klobčič ležala na eni od blazin v mrzli mahalski sobi. Nekega dne je odšla obiskat družino. Kmalu za tem smo prejeli grozljivo vest. Revolver njenega očeta je bil njen zadnji ljubimec. Nismo več drgetali samo zaradi mraza. Nekaj nedoumljivega, nekaj gostega temnega se je naselilo v naših želodcih. Iluzija, da lahko osvojimo svet, je postala tisto, kar je že vedno bila, le utvara, mladostna fantazija, mi pa smo dobili svojo osebno Nancy, ki se je pozneje naselila v nekaterih naših pesmih, s katerimi sicer nismo nikogar obudili od mrtvih, vendar so pomenile, vsaj za trenutek, ponovno srečanje z našo prijateljico.
Usmiljenke
Ta veter, vrtinec zraka vedno kroži po kateri od mostarskih ulic. Zaželiš si, da bi se umaknil v sobo in privil k nekomu. V teh mislih ni nič pornografskega. Težko je zaspati sam. Vseeno ostaneš na klopi in še dolgo v noč poslušaš zgodbo o nekogaršnji mladosti, ki je ne moreš rešiti z nobeno pesmijo, morda se ji lahko le zahvališ za njeno iskreno borbeno norost s kakšnim nespretnim verzom, ki poskuša oponašati njeno lepoto. V naših nočeh nas ni zametel sneg, kot je zametel Leonarda Cohena iz ulice Mountain in dve dekleti, ki sta na njegovi postelji utonili v spanec, ki mu je, kot sam trdi, podaril pesem o nepričakovano odkritih sestrah.
Suzanne
Ne morem se spomniti, kdo točno je prinesel tisto video kaseto k meni domov. Toda bilo je še pred hitrim internetom in moje prvo srečanje s Cohenom, koncertantom. Skrušenega učitelja, ki so ga tedaj klicali Kapetan Mandrax, grbastega in počasnega, kot so misli, razvlečene s tabletami za pomirjanje, je pričakalo 200 tisoč ljudi, kolikor se jih je, tako navajajo statistike in legende, zbralo na festivalu Isle of Wight. To je bila ena od najbolj počasnih izvedb katerekoli pop skladbe v zgodovini, toda njena preprosta lepota je uročila razburkano množico, kakor hitro jo je začel Cohen peti, potem ko je občinstvo pozdravil z besedami: Lepo je biti tukaj, sam pred 200 tisoč ljudmi. Tisto noč sta se sestala moški in ženski del Leonarda Cohena, pesem o ženi njegovega prijatelja je zvenela kot molitev, 200 tisoč ljudi se je odzvalo nekoliko patetično, sedlo na travo in prižgalo vžigalnike, obraze pa so jim orosile solze LSD, medtem ko je Suzanne hodila proti reki in za roko držala Leonarda. To je edina pesem, ki jo znam na pamet zapeti v nekem improviziranem prevodu. In rad bi potoval z njo/in rad bi potoval na slepo/in potem veš, da ti bo zaupala,/ker si se dotaknil njenega popolnega telesa/s svojim umom. Ko je Cohen odpel te verze, je v zaodrju popolnoma prevzet stal pijani Kris Kristofferson. Svojemu kitaristu je rekel: rad bi zvenel tako! Tip mu je hladno odgovoril: šef, Leonard je tesnobni pesnik, ti si alkoholik.
Vrnitev v brezov gozd
Ponižen in tih bi morda po meniško disciplinirano poslal še kakšno sporočilo, objavil končno odkrito uteho. Lepo si je zamišljati, da bi izdal nov album. Malo me je sram pisati te vrstice, posvečene njemu. To je bedno darilo. Podarjam pa ga nekomu, ki me je naučil sprejemati in ljubiti svoj kaos - učitelju nežnega upora. Bog je kaos, kajti on je vse, v vsakomur in v vsem, najbolj pa v učiteljevih pesmih, teh potrtih molitvah, ki obupano posegajo po ljubezni, tako kot to počnemo prav vsi, medtem ko živimo svoja žalostna življenja. In pred mojim oknom ne rastejo več breze. Ostale so v nekem davnem svetu. Podarjam morda svoje spomine? To niti ni pomembno. Le pogovarjal bi se rad. Si morda prislužil kak objem in potem znova odšel v brezov gozd, v katerem me pogosto le glas učitelja reši pred tem, da znova potonem v katatonijo, omejeno z bednimi prizadevanji, da bi naredil nekaj svetega in se poskušal vsaj za trenutek dotakniti resnične lepote. Zato smo menda tukaj. Drugega namena nisem prepoznal. Klanjam se, hvaležen le za lepoto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
