Pri nas lahko sekajo drevesa. V gozd pridejo ljudje v delovnih oblačilih in hodijo naokrog, kot da so na sprehodu, da bi se nadihali svežega zraka. Pridejo in se postavijo pred drevo, pljunejo v roke, pograbijo motorno žago, jo zaženejo, žaga lačno zarenči, človeku se zazdi, da še nebo otrpne od strahu, deblo pa stoično, brez krika - kako pa bi lahko drevo zakričalo, to se ne dogaja nikjer, tudi pri nas ne, čeprav smo videli že veliko čudežev – pade in nato ga odpeljejo neznano kam. Spomini se vsujejo, ko narobe obrneš predal, posekaš pa jih tako, kot posekaš kako molčeče deblo, po katerem si prepoznaval svoje mesto in sebe. Toda vrnitve ni. Proces razsipavanja in sečnje spominov je nepovraten. Ko me nekdo razglasi za čustvenega invalida, vem, v koga lahko uperim prst, ga razglasim za krivca, toda spomnil se bom, kako je drevo dostojanstveno bdelo nad nami, kako je na koncu dostojanstveno zapustilo mesto, in pokimal bom z glavo: ja, jaz sem čustveni invalid, nisem se sposoben prepoznati, nisem sposoben prepoznati mesta, v katerem sem se znašel, za ljudi v njem pa se mi zdi, kot da jih še nikoli nisem videl, kdo so ti ljudje, kdo je poslal delavce, da posekajo spomine – oprostite mi, toda mesto z obnovo in investicijami koljejo uspešneje kot z vojno. Z enako lahkoto kot posekamo spomine, pri nas stvari tudi pozabljamo. Seveda to ni samo naša posebnost, industrija pozabe je menda edina industrija na celem planetu, ki nenehno raste. Sedim daleč, pa sem vseeno blizu. Sam pojem hiše ne obstaja več. Daljava je enako vprašljiva, čeprav je merljiva. Vedno smo naravnani na krvotok sveta. Nimamo se kam umakniti. Z duhom se poskušam oddaljiti, toda nisem dober budist, slabo mi gre ločevanje duha od telesa ter telesa od njegove okovanosti z zakonom gravitacije in človeške neumnosti, ki me spremlja, kamorkoli grem. Neumnost namreč enako kot veliki dosežki človeškega duha samo spreminja jezik in obliko. Zakon neumnosti človeka jebe celo bolj kot zakon gravitacije, ki mu pač ne dopušča lebdenja, toda človeku tako ni dano, da bi lebdel in sam od sebe letel, zato je neumnost kot danost za človeški duh pogubnejša. Neumnost je kancerogena, radioaktivna in je ni mogoče odstraniti niti s kirurškim posegom niti z antibiotiki.
Pred tednom dni sem pobegnil. Odločil sem se skriti. Pravim, da se skrivam pred svetom, toda pravzaprav se skrivam pred samim seboj v svetu. Berem novice in sem ves osupnjen. Vse je skoraj natanko enako kot pred nekaj leti, ko sem med enim podobnim pobegom napisal naslednje …
… medtem ko to pišem, so Grki žrtve izsiljevanja, pogumne ideje grških voditeljev so naletele na debeli, neprebojni bančni zid. Po Avstraliji pustošijo neurja. Vladimir Putin je bolj paranoičen od mene, nikomur ne verjame in v vsem vidi protirusko zaroto. Ameriška vojska se vrača v Irak. Pripadniki IS zlivajo kislino po obrazih nepokritih žensk. Temperature zraka bodo od tri do 15 stopinj Celzija. Kar vidim, je sončen dan. Česar ne vidim in pogosto nočem niti vedeti, slišim pri poročilih. Delujem tako, da svet opazujem z nezaupanjem, sumničavo, z mislimi blizu vrelišča in eksplozije. Tukaj, kjer sedim, so drevesa v boljšem položaju kot pri nas ljudje. Ko si zjutraj skuham kavo, popijem pomarančni sok in pojem med, sedem za pisalno mizo in gledam skozi okno. Pred mojim oknom je mestni gozdiček. Na veje drevesa tik pred mojim oknom sedajo ptice, nagibajo glavice in opazujejo, kaj počne to bitje, ki se ga, kot jim je prišlo na uho, bojijo vse gozdne zveri. Na drevesu malo stran od okna se igrajo veverice. Večje so oranžne barve, malo temnejše od soka, ki ga pijem ob jutrih. Tiste manjše so sive kot miši. Veverice, tako pravijo nekateri, niso nič drugega kot povečane miši z velikim košatim repom. Če ne bi imele tega puhastega repa, bi morda pri ljudeh izzivale enak odpor in gnus kot miši. Nekatera drevesa pred mojim oknom je obrasel bršljan. Tukaj so si veverice ustvarile dom. Cel gozd varuje kamniti pes, ki stoji na ogradi ene od redkih hiš na hribu, na katerem stanujem. Sem daleč od doma, vendar tudi tukaj vlada gravitacija. Da bi se osvobodil gravitacije, se mora človek podati nad oblake. Toda vrnimo se k pticam, vevericam in tistemu kamnitemu psu. Vrnimo se k temu, saj moj odnos do te navidezne idile pravzaprav nakazuje, iz kakšnega testa smo narejeni in kakšno življenje nam je bilo vdihnjeno. Težko se sprostim, torej težko kar tako brez razloga in z lahkoto uživam v prizorih okoli sebe. Zato namesto da bi se prepustil spokoju, veliko pogosteje v vsem vidim zaroto, glede tega sem kot Vladimir Putin, ni popuščanja in ni sproščanja. Vse pred menoj je zame nacistična utopija, vse te prizore je nekdo nastavil, izuril ptice in veverice samo zato, da bi pri meni ustvaril občutek idile, in ker bi me radi omehčali, čeprav mi nikakor ni jasno, kaj bi pravzaprav radi od mene, niti ne vem, kdo sploh so, toda jaz se ne morem sprostiti niti umiriti, dokler obstajajo in dokler bodo ptice in veverice delale zanje. Mislim si, da je vse to zaradi srednjeevropskega zraka, z njim imam šele čuden odnos. Ne glede na to, ali je jutro, poldne ali večer, dan ali noč, zame je srednjeevropsko nebo vedno rumeno, kot da odseva neka ožgana pšenična polja, pridušene barve zgradb in neko zame nedojemljivo žalost, ki tolče iz zemlje, natopljene s civilizacijami, ki so bile tukaj pred našo …
Zakon neumnosti človeka jebe celo bolj kot zakon gravitacije, ki mu pač ne dopušča lebdenja, toda človeku tako ni dano, da bi lebdel in sam od sebe letel, zato je neumnost kot danost za človeški duh pogubnejša. Neumnost je kancerogena, radioaktivna in je ni mogoče odstraniti niti s kirurškim posegom niti z antibiotiki
Kar se tiče mojega položaja, so stvari zdaj podobne. Ne razlikujejo se preveč niti po tem, kar se dogaja v svetu. Le da so posledice neumnosti in stihije, ki vladata svetu, malo drugače razporejene.
Pogled skozi okno je drugačen. Pred mano ni avstrijskega parka. Ko pogledam skozi okno, najprej vidim bršljan, za njim krošnje limonovca, pred tem drevesom poraščeno ledino, zanjo celo vrsto ukrivljenih borov, pod njimi prod, ki se potaplja v morje, iz katerega se v daljavi dviguje otok Pašman. Ne vem, kaj počnem tukaj. Pobegnil sem, da bi to ugotovil. In da bi počel nekaj, kar sem v neki norosti rekel, da bi rad počel, ker naše življenje med ljudmi ni norost, na katero smo pristali po dogovoru.
Dnevi tukaj minevajo počasneje. Vanje spravimo vse mogoče, čeprav so enako dolgi tudi takrat, ko se ne dogaja čisto nič. Muči me tisto drevje, njegova usoda med ljudmi. Spomnil sem se vseh drevoredov, ki so jih v preteklih desetih letih posekali v mestih, v katerih preživljam svoje življenje. K temu spominu me je vrnil neki bizarni dogodek, ki se je v preteklih dneh znašel med novicami.
Iz Mostarja sem odšel v soboto. V nedeljo zjutraj me je od tam dohitela vest o tipih, ki so preko oglasa na internetu poskušali prodati palmo. Vse bi bilo v redu, če ne bi šlo za drevo, ki krasi mestni pločnik. Tipi so poskušali izkopati palmo in jo skupaj s koreninami prodati nekomu, ki bi z njo okrasil svoje dvorišče. Zanjo so hoteli celih 200 evrov.
Stvar je tako bizarna, da preprosto ne vem, kako bi jo komentiral. V moji glavi kar rojijo vprašanja. Največkrat se ponavlja in odzvanja eno samo – kako se lahko nekdo sploh domisli česa takega? To pomeni, da smo povsem izgubili odnos do javnega in družbenega. To pomeni, da smo nazadovali v čas, v katerem je bilo vse dovoljeno. Vsaj v naših glavah. Na srečo še vedno obstaja neka regulativa in je bilo tem ljudem preprečeno, da uresničijo, kar so naklepali. Če tega ne bi bilo, ne bi bilo tistega avstrijskega parka, v katerem sem živel pred nekaj leti. Kdo ve, kje bi pristala vsa tista drevesa v njem. Če bi se prepustili neredu, okoli nas ne bi bilo ničesar več, ker kaos je ničnost.
Nedavno mi je pisal prijatelj. O tem, kako je kot beograjski deček s prijatelji zahajal na Kalemegdan in kako je tam kot vsi otroci kopal po zemlji. V prvem sloju so našli ostanke turških pip, če so kopali globlje, so našli celo rimske kovance. Prvi so torej kadili pipe, drugi so trgovali. Toda ko bo po zemlji kopal neki otrok iz prihodnosti, mi pravi moj prijatelj, bo za nami ostal samo kup zamaškov od steklenic. Mi smo civilizacija, ki žlampa, vsi nosimo steklenice v rokah, zamaške pa odvržemo kar mimogrede, da bi za seboj pustili nekaj, po čemer bodo arheologi v prihodnosti poskušali rekonstruirati življenje naše civilizacije.
Če bodo za nami ostali vsaj zamaški. Ne vem, zakaj sem to napisal. Pil nisem že nekaj tednov, toda ta predpostavka se mi je zazdela zelo realna. Tako ali tako gre samo za paranojo, kaos v glavi. Včasih nima smisla pozivati k redu, včasih je lažje sprejeti kaos kot edino dejansko stanje človeškega duha in z njim nežno ravnati. Svet se ne spopada samo na terenu, ampak tudi znotraj človeka. Ti notranji boji človeka bolj odtujujejo od drugi ljudi kot tisti, ki se dogajajo zunaj njega. Kaos je stanje, ko ne veš, v katero smer naj greš, da bi razrešil svoje dileme. Tako je zasnovana današnja civilizacija. Zaradi tega kaosa bo za nami ostal kup zamaškov. Kaos zavračamo s pomirjevali in pijačo. In ko smo prepričani o pravilnost svojih odločitev, smo pravzaprav duševni bolniki, produkt norosti, v katero smo potisnjeni. Oni so računali na naše notranje boje, računali so in vedno računajo na našo zmedenost. Oni so menda mi, mi pa smo nesporno oni. Samo dejavniki splošne paranoje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
