Kolumna Marka Tomaša: Deček ahasver*

Vremenska napoved se glasi, da bo danes oblačno in deževno! Kot da, če pogledam skozi okno, ne morem videti oblakov in dežja. Mesto se že dneve utaplja v znamenitem mostarskem dežju. V njem je nekaj romantično melanholičnega. Morda je za tako doživljanje dežja v Mostarju kriva pesem, saj ima tukaj tudi sončno vreme neko melanholično noto. Razlog se menda skriva v tem, da je Mostar, preprosto povedano, žalostno mesto. In žalost ni nič drugega kot eno od agregatnih stanj neizpovedane ljubezni, ki nima kam iti niti nima nikogar, h komur bi lahko šla.

Doma nisem bil že dva meseca in pol. Ja, Mostar je še vedno moj dom in zdi se, da bo to ostal do konca mojega življenja. Morda res že tri leta živim v Zagrebu, toda če me kdorkoli kjerkoli vpraša, od kod sem, popolnoma zanemarim naslov na osebni izkaznici in brez razmišljanja odgovorim, da sem iz Mostarja. Pa tudi naglas me vedno izda. Tudi če rečem, da sem iz Zagreba, me vedno doleti še vprašanje, od kod sem v resnici.

Ime mi je Marko Tomaš, sem iz Mostarja, ampak že tri leta živim v Zagrebu.

Poleg tega sem rojen Ljubljančan, kar je dejstvo, ki pogosto zmede predvsem skrbne mejne policiste, zlasti slovenske. Ob vstopu v Slovenijo so me že velikokrat vprašali, kako to, da sem se rodil v Ljubljani. Kraj rojstva, ki je zapisan na mojih bosansko-hercegovskih dokumentih, se jim zdi sumljiv. Kot da lahko to dejstvo karkoli spremeni v njihovem superiornem odnosu do nekega južnjaka iz Bosne in Hercegovine. Ta njihov omalovažujoči odnos, in odnos slovenske policije do ljudi, ki glede na dokumente ne sodijo v Evropsko unijo, je res podcenjevalen, se mi je sprva zdel smešen in žalosten hkrati. Tako je, dokler me z enakim prezirljivim tonom ne prosijo, naj odprem torbo. Ja, prosijo, vendar s prizvokom ponižujoče zmerljivke. Zahtevajo, da pred njimi zložim stvari iz prtljage, ter me tu in tam kaj vprašajo. Toda iskreno povedano, tedaj bi jih najraje sočno ozmerjal in poslal k hudiču, ker mi ni jasno (in mi tudi nikoli ne bo), od kod jim pravica, da tako ravnajo z ljudmi, ki se zaradi ničesar ne zdijo sumljivi. Razen morda zaradi svojega kraja rojstva. In v mojem primeru se zdi moj kraj rojstva sumljiv izključno slovenskim mejnim policistom.

Vem, da je nemogoče, da ti policisti, ne glede na to, kako mladi so, ne bi vedeli, da smo v času mojega rojstva živeli znotraj meja iste države. Zato sem enega od njih, ki se je zdel bolj prijazen od drugih, vprašal, zakaj se mu zdi dejstvo, da sem se rodil v Ljubljani, tako čudno. In izkazalo se je, da se pravzaprav ne zdi sumljivo to, da sem se rodil v Ljubljani. Previdni - seveda zaradi navodil, ki so jih dobili od nadrejenih - so, ker bi lahko zato, ker sem se rodil v Ljubljani in ker imam v Sloveniji tudi neke sorodnike, imel pogoje in namero za ilegalno zadrževanje in delo v Sloveniji. Če iz vozovnice ni razvidno, da le potujem skozi državo, zato vedno preverijo, kam in h komu grem ter nato še podatke o mojih gostiteljih. Za božjo voljo, na svoja šibka pleča so prevzeli nalogo, da zaščitijo ne le Slovenijo, ampak tudi ves združeni evropski imperij. Vse to mi je jasno, toda tisti višek prezira, ki ga kažejo mejni policisti, je resnično ponižujoč in nečloveški.

Če imaš dokumente EU, se situacija ob prehajanju meja spremeni, celo ko vstopaš v države, ki niso članice unije. O tem sem se prepričal, ko sem si končno uredil hrvaške "papirje". Celo ob vstopu v Bosno in Hercegovino, torej ko "grem domov", se je odnos policistov spremenil. Celo bosansko-hercegovski policisti na državljane lastne države gledajo nekako z nezaupanjem, precej sumljiva pa se mi je zdela sprememba odnosa do mene, ko sem v lastno domovino prvič vstopil z dokumenti EU. Nesmiselno bi bilo, če bi zdaj rekel, da tudi ko vstopam v Slovenijo, vstopam v lastno domovino. Če že nič drugega, sem se rodil v Sloveniji ter dober del otroštva preživel v Mariboru in na Ptuju. Kakorkoli že, v domovino Slovenijo nisem vstopil že od začetka pandemije, zato še nisem imel priložnosti preveriti, ali se bo slovenskim policistom zdel sumljiv moj kraj rojstva, vpisan v potni list, izdan v Republiki Hrvaški. Je mogoče na podlagi moje fiziognomije sklepati, da bi lahko bil nagnjen k nezakonitim poslom, ali pa je morda težava v dokumentih? To je nekaj, kar me resnično zanima, in obljubim, da bom z vami delil svoja bodoča doživetja na slovenski meji.

Po pravici povedano, politični dogodki, ki že nekaj mesecev pretresajo Bosno in Hercegovino, so do neke mere odgovor na prej zastavljeno vprašanje. Ni težava v meni in hkrati je, ker sem državljan nestabilne in neurejene države. Težava je torej v moji domovini. Že dolgo trdim, da je lahko domovina, zlasti taka, kot je BiH, za človeka v življenju v breme. Svojim lastnim prebivalcem zna vzeti leta, celo mladost, jih prisiliti, da so večino časa nevrotični in nesrečni. Potem začne te ljudi, med njimi sem tudi jaz, motiti, da so zaradi te in take domovine diskriminirani, vseeno na kateri način, četudi samo s prezirljivim pogledom, kajti vsakogar moti, če nanj kdo gleda inferiorno samo zato, ker prihaja od tam, od koder pač prihaja, ne glede na kompleksnost njegove identitete ter tudi različne ravni izobraženosti in izkušenosti. To nas moti, čeprav se zavedamo, da uradni organi, države na nas gledajo le kot na skupek osnovnih podatkov iz osebnih dokumentov. Če že prihajam iz neke "banditske" države, potem name gledajo kot na bandita in verjetno nisem pravičen, če mejnemu uslužbencu to zamerim, saj le opravlja svoje delo in noče tvegati, da bi ga izgubil, ker ne bi preveril morebitnega vojnega zločinca, terorista ali nezakonitega gradbenega delavca. Ker kaj drugega pa bi lahko neki "Bosanec" sploh bil kot pa prenašalec opek in mešalec malte? Evo, kakšnega naredi človeka njegova lastna domovina.

Enkrat se je zgodilo, da sem imel med obleko spravljenih nekaj primerkov svoje knjige. Bil sem na vlaku na mejnem prehodu Dobova. Na platnicah knjige, ki je ležala na oblačilih, zloženih v potovalki, je bilo z ogromnimi črkami natisnjeno moje ime. Policist jo je vzel v roke, pogledal naslovnico in me takoj prezirljivo vprašal, s čim se ukvarjam. V zadregi sem mu odgovoril, da sem pisatelj in da je to moja zbirka pesmi. Pesnik, je dejal in me je začudeno pogledal. Njegov odnos do mene se je v trenutku spremenil. Ošabnost in prezir sta izpuhtela. Ko mi je vrnil knjigo, me je pogledal s pomilovanjem. Pisatelj, je ponovil, tokrat s še bolj očitnim pomilovanjem. Rekel je, naj zaprem torbo, mi zaželel srečno pot in se obrnil k drugim potnikom.

Bil sem zmeden. Nisem vedel, kaj naj si mislim. Zazdelo se mi je, da že vse življenje na samega sebe gledam popolnoma narobe. Izkazalo se je, da nič, kar je povezano z mano, ni vredno niti trohice normalnega odnosa, kaj šele spoštovanja. Zaradi svoje domovine sem videti sumljiv, policisti pa me zaradi mojega poklica pomilujejo kot nekega reveža. Mislim, da bi mi policist, če bi bil slabše oblečen, dal miloščino, ko je slišal, da sem pisatelj. Ko je odhajal, me je gledal, kot da ima pred seboj lačnega in ubogega človeka. Ne vem, zakaj me je to tako začudilo, če pa dobro vem, kakšno predstavo ima večina ljudi o pisateljih. Za predsodke sta kriva izobraževanje in vzgoja. In to predsodke o kateremkoli poklicu ali narodu. Dokumente sem, evo, spremenil, nisem pa še spremenil poklica. Pa vendarle bom še naprej ostal isti človek, ne glede na dokumente in poklic. Kar se mene tiče, je težava očitno v drugih stvareh.

Pred sedmimi dnevi sta me ob prihodu v Mostar pričakala sonce in burja. Samoten sprehod sem prekinil tako, da sem sedel na klop in si prižgal cigareto. Na klopi nedaleč stran sta sedela babica in vnuk. Babica je vnuku pripovedovala o dedku Mrazu, o tem, kako potuje po svetu in deli darila pridnim otrokom. Primerjala ga je z zobno vilo. Tudi on pride na skrivaj, ponoči, in otrokom pusti darilo, ki so si ga zaželeli. Čisto vse sem ji verjel.

* Človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik.