Končno bo zdaj vse drugače! Kako je mogoče, da se notranji minister tega ni spomnil že prej, takoj bi uredil razmere v državi, civiliziral pobesnelo ljudstvo in pri vseh dosegel galantno vedenje brez kričanja, preklinjanja in žaljenja v javnosti … Veliki modrosti njega samega, premiera, in cele vlade ter kmalu morda tudi parlamenta primerno bo imela Slovenija kot prva in edina država na svetu pravila lepega vedenja, ki so izginila z dvori. Po spremembah policisti ne bodo več nastopali v robocop opremi in ne bodo več podobni ninja želvam. Namesto čelad bodo nosili napudrane lasulje, svilene nogavice, čevlje richelieu s pentljo ali sponko, čipke na rokavih, bogate žaboje, obrobljeni žamet. Kršiteljem bodo pristopili s korakom menueta, se priklonili in jim v rokavicah iz ševroja izročili globe do tisoč evrov. Na to smo čakali, na končno potrditev, da je sovražnega govora in prostaštva preveč.
Ob dnevni kazni v višini nekaj deset tisoč evrov za kričanje, preklinjanje in žaljenje bo ukinitev Janševih medijev ne samo pravno najbolj smiselna, ampak tudi ekonomsko najbolj ugodna rešitev. Samo dežurni prostak Tomašič bi si z "levimi fašisti" dnevno "prislužil" kakšnih 30 tisoč evrov kazni. Genialna glava ministra se je spomnila, da bi prvotni predlog, ki je ščitil samo visoke predstavnike oblasti, logično razširili na vse državljane. Vsi smo žrtve sovražnega govora, kar je res, v skladu z novim zakonom noben Janšev medij ne more obstati. Svoboda, odgovornost in eleganca za vse, tudi za trole-koprive in za plačane bote, ki bodo ostali brez honorarja. Državljan ali državljanka se bosta morala vzdržati prepira v javnosti, naj dobro premislita, preden nekoga ozmerjata, povzdigneta glas nad svojimi potomci ali izrečeta karkoli, kar je v nasprotju z galantnostjo nove Slovenije. Turiste bi morali s tem seznaniti že na meji, da ne bodo predrzno vriskali po mestih in gorah. Ker so vsi pred zakonom enaki, to menda velja tudi za begunce. Ostane samo še ena resna težava: v predlogu amandmaja ni omenjena laž, ki je osnova žaljenja. Ni omenjen niti smeh, zato je glasno smejanje še vedno legitimna reakcija - in bojim se, tudi edina možna.
Razen fizične, seveda. Gre za to, da ni več nobenega razloga, da bi o vladi razmišljali resno, da bi si izmišljali opcije, ki jih menda ponuja ali ne ponuja vlada, in da bi ji na splošno pripisovali kakršnokoli težo. Soočeni smo s prostaško, kradljivo, zlobno bando, ki jo je treba čim prej odstraniti in popraviti škodo. Vso pozornost bi morali posvetiti opoziciji in njeni večji funkcionalnosti, kar ni nič lažja naloga, prej nasprotno. Škoda je namreč ogromna, popolnoma nesorazmerna z realno težo sedanje vlade. Naslednji vladi pa priznanje, da je škoda storjena pod sedanjo, ne bo niti malo v pomoč. Ni pravice! Obstaja pa nujnost.
Kakorkoli že, popoln razpad vsakršne komunikacije med oblastjo in državljani je potrjen. Vse, kar ta oblast počne, je nadaljnje sramotenje, prava diktatorska provincializacija in popolna izguba vsakega državniškega vedenja. Mehurček žajfnice o predsedovanju EU je počil po samo dveh mesecih, Slovenija je postala outsider tudi za svoje višegrajske zaveznice. Vprašanje odstranitve te vlade ni več le vprašanje politike, ampak reševanja golih življenj med novim valom epidemije. Vem, da se ponavljam, toda druge možnosti ni več - čaka nas samo še veliko čiščenje, s tem, da metle morajo priti v prave roke. Vlada je dosegla stopnjo odpora, pri kateri je mogoče razmišljati samo o tehničnih rešitvah in vse, kar državljani potrebujejo, je tehnična opozicija, ki bi lahko morda pripeljala do uspešne tehnične vlade. Ne bom se spuščala v to, kaj natančno bi to lahko bilo, veliko bolj pomembna je dokazana operativnost in po možnosti zmanjšana deklarativnost.
Namesto da si izmišljajo nove stranke, naj prosijo za naloge, ki jih realno lahko opravijo, in ko jih bodo in bo preteklo veliko časa, naj se javno pokesajo in znova poskusijo srečo na političnem parketu
Je v tem smislu racionalno interpelirati ministre in trepetati zaradi treh glasov poslancev brez kakršnegakoli ugleda, ki mislijo, da lahko tudi na robu prepada barantajo s svojim glasom? Vsekakor ne. Veliko bolj koristna bi bila serija stavk s konkretnimi cilji, zlasti splošnih stavk, ki bi vlado uničile ter hkrati zmanjšale tveganje, povezano z epidemijo. Med stavkami bi lahko krožki in razprave občutno povečali odzivnost na vprašanja, ki se nanašajo na vsesplošne koristi, kot so informiranje o cepljenju, ukinitev medijskega centra sovražnega govora, vzajemna pomoč in ustavitev vseh procesov privatizacije in olajšav okoli koncesioniranja. Epidemija, to je treba sporočiti ambicioznim zdravnikom, ni priložnost za privatizacijo zdravstva, ampak za zamrznitev vseh takih procesov. Še manj pa sme to biti priložnost za karieriste in karieristke tipa Beović-Poklukar. Lahko bi spisali res dolg seznam očitnih in odločnih ukrepov, ki bi jih morala nova vlada sprejeti in uvesti, recimo v prvih treh dneh. Ukrepi, ki sem jih navedla, in tisti, ki jih nisem, nikakor ne vključujejo zapravljanja časa okoli koalicijskega dogovora. Operativna tehnična vlada ni samo pragmatičen, ampak tudi etični koncept: edino, kar je pomembno, so človeška življenja, nevarnost epidemije, preprostost in jasnost sprejetih ukrepov, spoštovanje ključnih zahtev odpora, vidna pravičnost in dosledno odpravljanje raznih ukrepov, posledic norosti prejšnje vlade. V Vrhunce in nadaljevanje te norosti štejem napovedi o ustanavljanju novih strank za novo barantanje istih obrazov v starem blatu: to ni znosno za državljane, ki zahtevajo samo dokaze o opravljenem delu, nikakor pa ne napovedi novih laži popolnoma iztrošenih političnih spak. Tu so tudi tisti, ki so kot poslanci več kot leto dni podpirali sedanjo vlado in so si premislili šele tedaj, ko so kljub vestnemu služenju doživeli razočaranje. Upor več deset in sto tisoč ljudi se jih sploh ni dotaknil. In volivci bi jim morali zdaj verjeti, spet zagrabiti za isti trnek? Namesto da si izmišljajo nove stranke, naj prosijo za naloge, ki jih realno lahko opravijo, in ko jih bodo in bo preteklo veliko časa, naj se javno pokesajo in znova poskusijo srečo na političnem parketu.
Z nečim pa psihopati - zakonopisci niso računali, ko so se ujeli v mrežo galantnosti: ko me bo ustavil policist z umetno lepotno piko, mi poljubil roko in z dišečim robčkom pod nosom prosil, naj mu dam tisoč evrov, ker sem se, recimo, zadrla na moža, najino sporazumevanje ne more biti drugačno kot galantno. S citiranjem Rousseauja mi bo poskušal dokazati, da mora vzgajanje potekati tako, da deluje naravno, jaz pa mu bom z recitiranjem Moliera dokazovala, da lahko, ko te zadene Amorjeva puščica, tudi krik vsebuje znake ljubezni. Razprava bo morda pritegnila tudi druge, recimo kolesarje, da povedo svoje mnenje o tej vsem zanimivi temi. Jaz bom morda zaradi vznemirjenja omedlela, policist bo iz žepa potegnil dišečo sol, in ko se bom znova ovedla, ga bomo vsi prijazno prosili, naj mi vendarle da še eno priložnost, da se naučim galantnosti. Potočili bomo kakšno solzo, vsi bomo vsem odpustili, se ob priklanjanju oddaljili drug od drugega ter odšli v parih vonjat cvetje.
Šalo na stran, dober učinek zakona s predvidljivo zelo kratkim rokom trajanja bi bil morda pričakovan in upravičen upor policistov. Mar jim ni že dovolj samovolje, žaljenja in notranjega kaosa, šefov, ki niso sposobni javnosti povedati nič smiselnega, medtem ko znotraj policije počnejo, kar jim pade na pamet? Skrajni čas bi bil, da bi se protestniki obrnili na brate in sestre iz policije, jih prosili za pomoč in jih spomnili, da se zaupanje vanje grozljivo zmanjšuje, čeprav ne po njihovi krivdi. In skrajni čas bi bil, da se oni ozavestijo in pomislijo na svojo prihodnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
