Kolumna Svetlane Slapšak: Drdr

Bi radi priklicali človeka po imenu Snežič? Uporabite ta klic, sicer se dvojni doktor ne bo odzval. Smo v domeni otroške poezije in onomatopeje? Skoraj zagotovo, spomnimo se samo obmetavanja z verzi med Svetlano Makarović in Igorjem Pirkovičem: medtem ko njene invektive tematsko izvirajo v glavnem iz analno-urinarnega trakta, se njegove poslužujejo nekaterih osnovnih eksorcističnih formul. V nekem smislu ta drastična omejitev javnega komuniciranja na najenostavnejše forme za javnost pomeni določeno olajšanje. Razumen govor, vse redkejši in skoraj povsem izključen iz politike, s svojimi frekvencami očitno več ne doseže mainstreama, razumejo ga samo tisti, ki ne pripadajo temu svetu – preprosti ljudje. Če se bodo stvari razvijale v to smer, si lahko predstavljamo takole predvolilno srečanje:

Janša: S-s-s, his, ssss.

Jelinčič: Prd-prd, prrr.

Tonin: Kukuriku-kikiriki.

Počivalšek: Muu-muu.

Pivec: Ga-ga-ga.

Hojs: Gr-vauvau-gr-uuu.

Cigler-Kralj: Čiu-čiu-čvrk.

Kustec: Pljaf-pljaf-pi-pi.

Vrtovec: Kva-kva-kva.

Grims: Grak-grak.

Kangler: Groink-groink.

Simoniti: Piš-piš-iš (sarkastično).

Vizjak: Pljus-pljas.

Perič: Poli hoče keks-Poli hoče keks.

Itd.

Med novinarji so najbolj cenjeni tisti, ki dobro oponašajo vse, prednjačita Možina (ki je na svojo stran pridobil tudi oboževalke – medvedke) in Pirkovič. Javnost bo razumela vse, četudi ne bo poslušala. Ali ni to vseeno najlažje?

Pravzaprav ni nobenega dvoma, da bo govor politike in udeležencev predvolilne kampanje v glavnem omejen na zelo preproste oblike in iritirajoče zvoke. Kajti desni politiki so do zdaj v zelo kratkem času povedali vse, kar so imeli za povedati, naokrog so razdelili, kar so imeli, preostane jim samo še to, da zase vzamejo vse, kar lahko. Nedvomno ne bodo imeli niti časa za to, da bi se posebej ukvarjali z govorom in oblikovanjem prepričljivih argumentov – tega niso počeli do zdaj, zakaj bi se sploh trudili: bombonjera v glavo in potem kar pač komu ostane.

Šele zdaj je smiselno govoriti o popolni razklanosti ljudstva, le da ne gre za usodno zgodovinsko-ideološko delitev, ampak za razdeljenost na skupini, ki se zadnji dve leti in še posebno zadnjih nekaj tednov med seboj sploh ne slišita več. Morda najboljši dokaz za to je primer Goloba (gu-gu?): zanj je skoraj nepomembno, katero stranko je prevzel ali ustanovil, kakšen je njegov program (malo desno, malo levo?) in v določenem smislu tudi to, kaj sploh govori. Glavno je, da zagotavlja poraz Janše. Račune za svojo primarno lahkovernost, ki izhaja iz globokega obupa, bodo volivci dobili izstavljene pozneje, in zdi se, da se glede tega niso veliko naučili ne od Cerarja ne od Šarca. S tega zornega kota gledano je za Goloba morda najbolje, da ljubeznivo gleda in čim manj govori – gruljenje je še v redu.

Tako smo rešili resnično pereči problem sovražnega govora, pa neumnih intrig, prostaštva v parlamentu in širše, vsaj na nivoju živčne obremenjenosti, in to je zdravo, vsekakor bolje od zlomov in kriz, ki sicer grozijo sleherniku. Predvolilne kampanje desnice je konec: nižje po Snežiču in "aferi" Masleša ne more pasti, nič drugega in nič več ji ni preostalo. Ostajajo resni problemi za meddržavljansko razpravo, a izključno po domovih. Tam, če bodo obljube uresničene in bo akcija Glasa ljudstva uspešna, središče razprave postane intimna in odločilna stvar preprostega državljana – v upanju, da jih bo sodelovalo čim več. Brez idej revolucionarnih sprememb, propada sveta in vsega sveto-političnega se bo zgodila oziroma se že dogaja sprememba, ki je politiki, nepismeni, kot so, sploh niso razumeli. Predstavljajte si običajen zaselek ali stanovanjski blok v mestu, skromno bivališče, kuhinjo, ki je za razliko od drugih sob ogrevana, mizo s kvačkanim prtom, škatlo s piškoti in skodelice čaja ter resen pogovor v glavnem mladih aktivistov z vsemi v tem domu. Če jih bodo na mrzel zimski popoldan seveda sprejeli – a zakaj jih pa ne bi. Predstavljam si najpogostejšo situacijo, vendar si takega pogovora ni težko predstavljati niti v zavetišču za brezdomce, na tržnici, kjerkoli. Nočem idealizirati, toda ljudje čutijo, ko nekdo potrebuje njihovo mnenje, in mnogi so ga zaradi zaupanja, ki jim je izkazano, pripravljeni tudi spremeniti, že zato, ker so tu enaki z enakimi. Nihče jih ne kupuje, nihče jim ne laže, nihče jim ničesar ne prikriva, nihče ne navija za svoje: radi bi le izvedeli, kaj ljudi muči, jim posredovali informacije, številke, razumne verzije dogodkov, potrkali na njihovo vest ter pri njih prebudili sočutje in spomin. Nič ne zagotavlja uspeha in volilni uspeh niti ni cilj vsega tega. Nasprotno, cilj je, da vsakdo, ki pristane na pogovor, občuti potrebo in vidi smisel v tem, da gre volit. In ko se bo ta sprememba zgodila, nam ni treba skrbeti glede izida volitev. Tisti, ki že nekaj let spuščajo najstrašnejše zvoke, so se že tolikokrat zlagali, večino ogoljufali, zavedli, okradli, vse to večkrat ponovili, tako da njihov občasen sprehod po naši mali ulici, lokalne spletke, grožnje in kupovanje ne delujejo več tako, kot so delovali tedaj, ko so bili vsi še sami, osamljeni. V primerjavi s politično kasto so tisti, ki v kuhinji pijejo čaj, dostopni, vsak jih lahko po razgovoru pokliče in še kaj vpraša. Predvsem pa je glavna posledica vsega tega, da bodo mnogi začeli razmišljati o tem, kaj se jim dogaja in zakaj, in bodo iskali razloge za odhod na volišče. In zelo pomembno je, da obiskovalci pridejo brez prisile kakršnekoli avtoritete - farske, občinske, tviterske in instagramovske – in še posebno brez avtoritete bogastva.

Za tako akcijo ni več veliko časa, toda vsak rezultat bo izjemen, zato ker se že predolgo, recimo kakšnih trideset let, ni dogajalo nič primerljivega. Edina prava nevarnost je, da se akcija sploh ne izvede.

Morda bodo vsi v kratkem času že okuženi; napetosti z anticepilci se zmanjšujejo zaradi popolnoma jasnih znakov, ki jih vlada oddaja skupaj z medicinsko stroko, da namreč nikomur ni več preveč mar za cepljenje; pomembno je razpustiti obolele po domovih, saj niti omejitve gibanja za zajezitev širjenja virusa niso več smiselne. Edina resna skrb je, da fizični delavci delajo, najbolje da so bolni samo čez konec tedna (dvodnevna karantena?). Ker vlada nima več nobenih idej, kako ustaviti epidemijo (vprašanje, če jih je sploh kdaj imela), bi morali državljani začeti razmišljati o samozaščiti na lokalni ravni. Razumen pogovor lahko pomaga tudi tukaj. Akcija Glas ljudstva bi lahko imela tudi popolnoma nepričakovane rezultate: recimo socialno mapiranje, odkrivanje primerov ogroženosti, za katere nihče ne ve, povezovanje in morda pomoč.

Izvedba nefiksirane ankete bi po drugi strani prinesla veliko novega znanja o vsakdanu, vsemogoči adresar, tipološke inovacije. Po ustavi je Slovenija še vedno socialna država. In če že nihče v vladi (najmanj pričakovano) niti v parlamentu niti v upravi ni pomislil, da bi spomnil, da je ustava starejša od članstva v EU, in OECD poslal ustrezno ostro sporočilo o nerealnih zahtevah, je skrajni čas, da začnemo o tem razpravljati za kuhinjsko mizo.

Konec koncev, ali ne bi bilo dragoceno občasno opazovati izmotavanje komentatorjev, uglednih publicistov, analitikov in političnih kolumnistov ter tudi mislecev, ki so že na veliko zagazili v blato domačih politikov in strankarske politike, da naredijo nekaj, karkoli, iz teh zvokov in umazanije? Nikoli ne bodo pomislili na to, da bi nekje sedli za kuhinjsko mizo. Navajeni so na daleč boljše pogoje in kamere, kar tako na suho že ni mogoče razmišljati. No, malo zabave je resnično najmanj pomembno v resnih razmerah.

Ne upam si omeniti te dragocene besede, toda popolni padec javnega govora je prinesel osvoboditev mnogim, ki so z zaskrbljenostjo opazovali politično degradacijo in upali, da je stvari mogoče popraviti: mogoče jih je popraviti samo tako, da se vladajoča kasta sesuje sama vase, izgubi vsak razlog za obstoj, biološko izumre, karkoli, samo ne "uravnoteženje". Vsaj za kuhinjsko mizo bi moralo biti jasno, da desnica nima več kaj povedati in storiti, da se mora po tridesetih letih umakniti in izginiti iz svoje nenehno retrogradne politike. Navsezadnje je pripeljala do kritične točke osiromašenja prebivalstva in uničenja vsega, kar je še vzbujalo upanje. Obremeniti drugo vlado z njeno prisotnostjo, s katero bo, resda v manjšem obsegu, počela enako kot prej, ni niti pošteno niti koristno. Odkrito povedano, nekaj časa, morda za vedno, desnice ne potrebujemo, ker preprosto ni storila ničesar, da bi bilo življenje za večino boljše. V času umiranja brez potrebe, siromašenja brez razloga ter vtepanja v glavo brez pismenosti in kulture je izginotje desnice iz političnega življenja osnovni pogoj za preživetje.

Preostane še resen in težek problem, kako odstraniti desne medije in z njimi kolonizacijo države, predvsem z madžarskim denarjem. Med strateškimi nakupi, mešetarjenji po družbi vzhodne Slovenije in mediji, iz katerih se dere sodrga, je ključna povezanost, eno brez drugega ne gre. In EU bi moral zaskrbeti primer kolonizacije znotraj skupnosti: na žalost večina politikov EU meni, da je to dobro in priporočljivo, pri čemer jim je največji vzor kolonizacija Grčije. V 19. stoletju je v južnoslovanskem svetu veljal rek "zadolžen kot Grčija" in tudi rek "upira se kot Grk v zaporu". Oba reka bi lahko uporabili tudi danes, še posebno drugega. Zatiranje, država kot zapor, strah, vse to so stvari, ki jih že imamo, imamo pa tudi upor. Vsi pravi upori so se začeli za kuhinjsko mizo, od pripomočkov za vesele demonstracije do točk dobrega programa. Moram res ponoviti? Vsi v kuhinjo, z gosti!